- 05 Jul 2007, 13:49
#95556
Podrti zidovi
Vedno mi je všeč, kadar padajo zidovi. Ponavadi zidovi delijo ljudi, jih zavirajo pri dosežkih in so največkrat nepotrebni. Še posebno nelagodno se počutim, kadar me življenje stisne ob zid ali bognedaj tega, da bi me postavili pred zid. Mnogokrat so nam zidovi tako napoti, da rinemo skozi zid kar z glavo, kar pa ni tako slabo, saj s tem začenjamo premagovati meje doslej nemogočega. Nekaj pa je resnici na ljubo tudi zidov, ki so mi simpatični. Ko sem bil še otrok, mi je bila všeč igra z žogo, ki smo jo metali v zid in lovili. Zid mi pride prav, kadar je treba nanj prisloniti kolo, lestev za vzpenjanje ali pritrditi sliko. Rad gledam tudi živi zid, ampak samo pri nogometu pri izvajanju prostega strela. Ja, pa tudi zid, ki je obrasel z bršljanom, mi je všeč. Za zvočni zid pa nisem prepričan.
Padel je berlinski zid in padel je tudi kitajski zid, ki je sinonim za veliko oviro in zapreko. A ni padel na berlinski način, kjer so zid podrli, ampak je padel na tekaški način. Na njem so svoje razdalje pretekli maratonci in polmaratonci, pa tudi tekači na krajše razdalje. Odličen način, da pade kitajski zid, ki je prispodoba za delitve med ljudmi.
Tekači podirajo zidove. Zidove nezaupanja in zidove nemogočega. Pam Reed je ženska, ki je pretekla Dolino smrti in prevozila Ameriko na kolesu. Ženska, ki podira zidove, katerim niti moški niso kos. Pa tudi Slovenci imamo tekača, ki podira zidove. Zidove neverjetnih dosežkov in človeških zmogljivosti. Dušan Mravlje je zid človeške zmogljivosti premaknil nekaj stopenj višje.
Skupni imenovalec kitajskega maratona, Pam Reed in Dušana Mravljeta je zid. Zid, ki je premagan in zid, ki ga Pam in Dušan prestavljata vedno dlje, da ne bo delil ljudi in dežele. To pa je res ogromno delo. Podirati zidove in jih prestavljati, da so čim bolj oddaljeni od nas ali da jih med nami sploh ni.
Navadni tekači si takšnih gigantskih dejanj ne moremo privoščiti. Lahko pa tudi pomagamo podirati zidove. Lahko si z vsemi močmi prizadevamo, da podiramo zidove predsodkov, nezaupanja in odtujenosti. Da odmikamo zidove nejevolje, nestrpnega odklanjanja in zavračanja. Da podremo ali vsaj z bršljanom okitimo zid medsebojnih odnosov. Da lepe besede ne bodo naletele na zid, da nas ne bo obdajal gluhi zid samote. Da ne prebledimo kot zid, kadar slišimo drugačno mnenje in da ne butamo z glavo ob zid, kadar se kaj zgodi, česar ne razumemo. Verjamem, da smo tekači sposobni prestavljati gore, zato nam zidovi ne morejo biti nikakršna prepreka. Niti kitajski zid ne.
Fotr
Vedno mi je všeč, kadar padajo zidovi. Ponavadi zidovi delijo ljudi, jih zavirajo pri dosežkih in so največkrat nepotrebni. Še posebno nelagodno se počutim, kadar me življenje stisne ob zid ali bognedaj tega, da bi me postavili pred zid. Mnogokrat so nam zidovi tako napoti, da rinemo skozi zid kar z glavo, kar pa ni tako slabo, saj s tem začenjamo premagovati meje doslej nemogočega. Nekaj pa je resnici na ljubo tudi zidov, ki so mi simpatični. Ko sem bil še otrok, mi je bila všeč igra z žogo, ki smo jo metali v zid in lovili. Zid mi pride prav, kadar je treba nanj prisloniti kolo, lestev za vzpenjanje ali pritrditi sliko. Rad gledam tudi živi zid, ampak samo pri nogometu pri izvajanju prostega strela. Ja, pa tudi zid, ki je obrasel z bršljanom, mi je všeč. Za zvočni zid pa nisem prepričan.
Padel je berlinski zid in padel je tudi kitajski zid, ki je sinonim za veliko oviro in zapreko. A ni padel na berlinski način, kjer so zid podrli, ampak je padel na tekaški način. Na njem so svoje razdalje pretekli maratonci in polmaratonci, pa tudi tekači na krajše razdalje. Odličen način, da pade kitajski zid, ki je prispodoba za delitve med ljudmi.
Tekači podirajo zidove. Zidove nezaupanja in zidove nemogočega. Pam Reed je ženska, ki je pretekla Dolino smrti in prevozila Ameriko na kolesu. Ženska, ki podira zidove, katerim niti moški niso kos. Pa tudi Slovenci imamo tekača, ki podira zidove. Zidove neverjetnih dosežkov in človeških zmogljivosti. Dušan Mravlje je zid človeške zmogljivosti premaknil nekaj stopenj višje.
Skupni imenovalec kitajskega maratona, Pam Reed in Dušana Mravljeta je zid. Zid, ki je premagan in zid, ki ga Pam in Dušan prestavljata vedno dlje, da ne bo delil ljudi in dežele. To pa je res ogromno delo. Podirati zidove in jih prestavljati, da so čim bolj oddaljeni od nas ali da jih med nami sploh ni.
Navadni tekači si takšnih gigantskih dejanj ne moremo privoščiti. Lahko pa tudi pomagamo podirati zidove. Lahko si z vsemi močmi prizadevamo, da podiramo zidove predsodkov, nezaupanja in odtujenosti. Da odmikamo zidove nejevolje, nestrpnega odklanjanja in zavračanja. Da podremo ali vsaj z bršljanom okitimo zid medsebojnih odnosov. Da lepe besede ne bodo naletele na zid, da nas ne bo obdajal gluhi zid samote. Da ne prebledimo kot zid, kadar slišimo drugačno mnenje in da ne butamo z glavo ob zid, kadar se kaj zgodi, česar ne razumemo. Verjamem, da smo tekači sposobni prestavljati gore, zato nam zidovi ne morejo biti nikakršna prepreka. Niti kitajski zid ne.
Fotr