Zadnje novičke

[damajanty]

Zdravo!

Da bomo še malo skupaj povadili pred samimi trekingi, preizkusili napravice, teren, se malo zadihali v breg in vijugali mimo grmovja v dolino,... odpiram tole temo.

Rada bi raziskala okolico Luč, npr. del lanske trase. Ima kdo čas, da se mi pridruži to soboto ali nedeljo (4.7)?

LP,
Damjana

[ZarkoM]

Hm, hm.

Sliši se zanimivo. Lani nisem bil v Lučah, so pa tisti konci precej mikavni. Sicer še ni 100 %, toda zelo verjetno bo v soboto ali nedeljo čas...

[damajanty]

Lučka okolica in Dleskovška planota sta bili v soboto osvojeni.
V zabavni družbi polspečega velbloda Žarka je tudi 9urni, ne ravno počasen trek, minil, kot bi mignil. Za osnovo sva si vzela karto lanskega ultra treka in namesto začetnih vzponov na drugo stran Lučnice dodala kmetijo Kladnik, planino Jezerca in Slanico. Nadaljevala sva na Desko, kamor nama sicer ne bi bilo treba, pa vendar je navkreber vodila taka mehka travnata preproga, da se ji človek skorajda ne more upreti. Se je pa nato odprl izjemen pogled na meni glavno točko: Vodotočnik. Z Deske je bil videti kot rjava mlaka, vendar je od blizu pravi, ne tako majhen lepotec. V živo sva nato preverjala, da skozi rušje izven poti ne gre ravno najbolje, se nama je pa utrnil pogled na ljubkega svizca (prvič v življenju sem videla svizca), da bi bil hec še večji, je bil kakih 500 m naprej ovitek Milka čokolade. Svizec je očitno opravil svoje delo, le da naju je za vsebino ovitka že prikrajšal nekdo drug (vsebina bi sicer kar prav prišla, saj je bila pot še dolga). Nadaljnja goščava je bila prehodnejša, serpentinasta, potke so bile prepuščene domišljiji, ne ravno očitne. Zadnji del, ko meniš, da si že v cilju, terja še sestop za kakšnih 1000 m višincev, ki se kar ne konča. Še malo, pa so se že svetlikale s soncem obsijane Luče. In s tem zasluženi cilj.
Narava je res izjemna, lep sobotni izlet, razen naju je teren pred tekmo raziskovala le še majhna skupinica gospa v civilu (niso bile tako vpadljive kot midva z zemljevidi in kamelbak ruzakom), pa še en gospod v pastrski opremi nama je prekrižal pot. Sicer so druge žive duše zašle na bolj turistične okoliške točke, kot so Korošica, Ojstrica, Raduha.
In končno sem naslednji dan le čutila nekaj muskelfibra in malo splošne utrujenosti-to je še boniteta.

[ZarkoM]

Ja, z Damjano sva prav lepo zaokrožila po Dleskovški planoti. Pri opisu poti se je malce zmotila. Nisva bila pri pl. jezerca temveč sva od Kladnika šla proti Planinšku in nato naprej proti Slanici.

Tisti svizec je bil res zanimiv. Sprva je kazalo da nama misli pokazati pot naprej od sedla med Tolstim vrhom in Desko, no ko pa sva mu sledila, pa je pot skril. Da je bila mera polna pa je nekdo še čokolado pojedel. Sva se morala znajti sama -- ja ko postane ruševje močnejše od vseh navigacijskih pripomočkov pa pomaga ženska intuicija. . Kasneje nama prehod do stare lučke koče ni delal težav, čeprav razumem težave lanskih trekerjev, ki jih je zavedel kažipot desno na drugem križišču poti podvežak--Molička peč s potjo proti Korošica-pl. Ravne. V žaru tekme je težje biti pozoren na podrobnosti na karti in razmišljati o razlikah med karto in naravo.

Že v Lučah sva se odločila da uporabiva GPS le za kontrolo in da se skušava orientirati le s karto, kompasom in očmi. Očitno sva imela precej dober stezosledki navdih (ali pa nos), saj sva odcep desno za staro lučko kočo -- tam kjer je lani manjkal trak -- našla brez težav, čeprav pot ni bila shojena. Kasneje sva nižje spodaj celo našla na neki suhi veji rdeče/beli trak, ki je verjetno le ostal od lani. Ampak hec je bil, ko sva še malce nižje naletela na križišče z bolj shojeno potjo, ki po karti sploh ne bi smela biti tam. No GPS je tedaj rešil zagato. Začetek spusta -- tam kjer so bili trakovi -- na karti sploh ni vrisan in sva šele sedaj prišla do križišča, kjer se na karti začne potka. Kasneje sva sicer dva ali trikrat malce sešla s poti, pa jo spet našla -- potka se pač prikaže tedaj ko je najbolj potrebuješ. In ko že misliš da je vsega konec, se od nekod pojavi pletenica, pa lesena brv ob skalnem skoku Prehod pod Ojstrim vrhom je res prava poslastica. Ko sva med vzponom na Vršič pogledala nazaj kje sva se spuščala, nama kar nekako ni bilo jasno da je lahko tam speljana tako krasna pot.

Vsekakor krasen trek pri katerem se ušesa spočijejo hrupa civilizacije, oči pa malce manj -- na spustu so pač morale biti ves čas na sledi, ker se je potka kar nekako sramežljivo hotela skrivati pred nama -- pa saj je tako običajno s pravimi lepotičkami.

[Samo:-)]

Bravo!
Na karti zgleda tak OK, ko pa zadevo v Google earthu malo "tiltneš" pa se kar spotiš
V naravi pa te še svizci in ostale lepote napadejo - ma kdo so norci, ki ob takšni ponudbi silijo v Gardaland