- 30 Avg 2010, 22:21
#231985
Moji peti Jekleni so se začeli zjutraj ob pol šestih z budnico, v Stari Fužini je treskalo in lilo. Zvečer sem pozno prinorel iz službe gor, v temi pripravil čoln in bicikl, pa zložil tri kupe cunj in čevljev itd itd. Ko grem po številko, še vedno lije in ne morem si kaj, da se ne spomnim na lansko tekmo in štart v vesoljnem potopu. Pa saj ne more biti res...
Potem rutina, ogrevanje, obesim kolo in zlezem v čoln, vse me nekam prehiteva in štart me preseneti. Zaveslam spet desno ven iz pelotona, slišim preklinjanje zgoraj omenjenega čofa čof štarta in samo teram, da se umaknem iz gužve. Potem gre fino do polovice, irona Debenca imam spredaj, mu sledim na distanci in po obratu za nekje 47 se (spet!) v soncu (!) kar malo uspavam in zmerno zbluzim drugo polovico. Nič usodnega, bolj usodno je, da se pri kobacanju iz čolna fino namočim, potem pa menjavo nekako zmečkam, pozabim sneti vrečko proti dežju (vsaj sedež ni bil prevroč...), vlečem dol polivinil in poskušam ujeti ritem. Pa ne steče in ne steče, po blatu čofotamo čez Fožnarsk pole, skoz Krnevovc in mimo sv Pavla me prehitevajo mladi gamsi in kak Peklenšček, vse eno blato in spolzka tla, cvikam, da bom uletu in do Podstudorja ne pridem v štih s kolesom, pa še spodbudno me en ata nagovori, A bo šlo naprej do konca... Na ovinku pri koritu na robu Srednje vasi zakopljem, pa še ne gre, matram se, noge pečejo in vlečem se nekje do Blata. Vmes me prehitevajo po pričakovanjeh, prepoznam Avija, pa še nekatere, na specialkarja sem se pa v teh letih že navadil... You can't fool mother nature, seveda, poleti sem teral strme klance, vendar ne po šodru, na blato pa še pomislil nisem... Enostavno kadence ne ulovim, pa še grize me, da vozim previsoko razmerje. Šele na Lomu mi nekako zalaufa na gel z isostar podlago in čez Uskovnico in potem čez Ribnico klance speljem, kot se šika. Vendar na menjavo pridem ves matast, kot bi gledal od zunaj en film, izgubim že šest minut od vmesnih od PBja. En mi ponudi kamp stolček, da se preobujem, bizarno.... (hvala, če bereš, mislim, da niti tega nisem izdavil). Spet gel, zdaj pa glavo v roke: ne laufaj za vsako ceno v klanec, si rečem in splača se: v klance visok ritem, ampak "le" hitra hoja, ko pa gre po ravnem, lauf. Easier said than done, pri tem blatu in do Konjščica pazim, da se ne zvrnem, nad planino pa taktika kar deluje in vedno bolje mi gre. Na Jezercih nomen est omen in z odprtimi Wingsi čofotam kot na plaži, teram za punco in enim meni po letih podobnim subjektom, gasa, gasa, na prevalu pa do daske do konca in čez Tosc že lepo uživam. Pozna se, da sem letos bistveno več tekel, čez trebuh in v useku že leti, srečam Avija (ja Avi in Bojan, kdo je hiter, je relativno...), se narežim mojemu ekshibicionističnemu dvigu štartne številke (da se vidi TF tri dres...), zborbam še zadnja klančka in šprint do Vodnika. Na koncu prinesem noter večino izgubljenega za PB, zgrešim ga pa vseeno. Malo pelina ostane.
Tekma je bila huda, ker se nanjo nisem mogel pripraviti v glavi. Kot sem napisal nekaj postov nazaj na začetku teme: tu delajo prečnoprogaste, pa tudi sive mišice. Prve so bile kar dobro navite, druge pa so imele jet lag. Sem pa gotovo zmagal v kategoriji tistih, ki so ga imeli, še v sredo sem blodil po monsunski Indiji. Aklimatizacija na dež ni pomagala, je bila 20 stopinj pretopla....
Super, čarobna tekma, ni kaj. Hvala KKK Bohinj (sicer tudi moj klub) in Stanetu ter vsej ekipi, da jo ohranjate! Se vidimo, drugo leto ali sonce ali sneg, druge ni po statistiki...
Pa bohlonej, k smo prjatl (kot je rekel Joža Čop).