Moj prvi triatlon si zasluži nekaj več besed.
Ko sem se odločila, da grem, pravzaprav nisem imela pojma, kaj me čaka. 750 metrov plavanja, 20 km kolesa in 5 km teka - ah, s tem bom pa že opravila. Plavanje me je še najbolj skrbelo, glede na to, da plavam samo na dopustu in tudi to le "žab'co". O menjavah s plavanja na kolo in s kolesa na tek seveda sploh nisem nič vedela, a glede na to, da sem šla s Sončko in Raziskovalcem, sta mi onadva kot izkušena triatlonca vse razložila. Tako da sem kolo obesila zraven Razyjevega in po njegovem vzoru tudi razvrstila vse stvari - razen brisače, ki jo je on uporabil kot podlago za vse ostalo, jaz pa sem jo uporabila za tisto, za kar je tudi sicer namenjena (da se obrišeš, ko prideš iz vode - logično, a ne
).
Pred startom so nam na kožo napisali še startne številke. »Da te identificirajo v vodi,« je razložil Razy in uganil moje misli, zato takoj dodal: »Pa ne kot truplo, ampak ko pritečeš iz vode.«
Na startu sem naenkrat imela tremo, čeprav mi je bilo vse skupaj smešno. Ugotovila sem namreč, da sem skoraj edina »turistka«. Skoraj vsi drugi so bili v triatlonskih dresih, jaz v kopalkah za na plažo. Skoraj vsi s cestnimi kolesi. Sicer nisem bila edina na gorskem, sem pa definitivno imela najdebelejše gume in na njih največji profil. »Bom pa bolj gonila, a ne.«
Start v vodi. Gledamo čoln, okrog katerega je bilo treba plavati. »A samo do tja in nazaj? To bom pa že nekako,« si mislim. No, tik pred startom pa ... presenečenje. Čoln se začne odmikati od obale. In se zasidra na na drugem koncu Sredozemlja.
Start. Vsi se zaženejo in kravlajo kot zmešani, jaz plavam lepo počasi in ostanem povsem zadaj, vsaj prvih 300 metrov. Potem začne en plavalec popuščati in na koncu sem ga kar precej prehitela. Pa še en drug je iz vode prišel malo za mano.
Iz vode do kolesa kljub Sončkinemu navijanju stečem previdno - malo je namreč drselo. Pri kolesu se obrišem, oblečem majico (to je še šlo), pajkice (že težje zaradi mokrih kopalk), prava muka pa je bilo obuvanje nogavic (zdaj mi je jasno, zakaj triatlonci tečejo brez njih!) in nato zavezovanje superg. Moje roke, utrujene od plavanja, me pri tem sploh niso hotele ubogati.
Na kolesu je šlo dobro, ne glede na to, da sem z gorskim povsem nekonkurenčna. Pač malo bolj goniš, pa je in ostane za tabo tudi kdo s specialko.
Sem pa nekaj minut izgubila zaradi tega, ker namesto da bi me redarji sami od sebe usmerjali, sem jaz zavirala in jih spraševala, kam zdaj. Redar, ki je stal na mestu obrata, pa bi me verjetno kar pustil naprej po cesti, če ga ne bi za šalo vprašala, če je še daleč - nakar mi je odgovoril, da naj obrnem. A nisem vedela, ali naj mu verjamem ali ne, tako da sem se nekaj časa še pregovarjala z njim.
Tek. Prvih nekaj sto metrov je bila muka. Nog sploh nisem mogla premikati. No, ko sem ravno nekako začela teči, pa sem se začela izgubljati. Redarjev nikjer. Pridem do krožišča, mimo katerega smo že kolesarili, in vidim enega redarja, ki nas je prej usmerjal, kako ravno odhaja na motorju. Hej, kam zdaj, se derem. On me najprej pošlje nazaj v mesto. Ne, ne, odgovorim, od tam sem ravno prišla, kam moram zdaj, kje se nadaljuje tek, me zanima. "Ti sad trčiš??" (
A si mislil, da kolesarim? Kje imam pa kolo?)
"E, a za trčanje ne znam, gdje se ide."
Hrvaški tekač, ki je bil za mano, je v tistem krožišču zavil na levo. odločim se mu slediti, a ko ga dohitim in ga vprašam, če ve, kam je treba, a odgovori, da je pravzaprav sledil meni.
Očitno je bila pot vendarle prava, a nazaj grede sem znova zašla in progo verjetno podaljšala za nekaj sto metrov. No, nič hudega, važno, da sem prišla do cilja (dobro, da je Novigrad majhen).
Na koncu smo dobili še medalje, pa še skopali smo se, Sončka in Razy sta mi pri tem pokazala vse plavalne tehnike - če bi to storila kake tri ure prej, bi jaz sigurno prva prišla iz vode.
Hvala jima za družbo, prevoz, in razlago teorije in prakse tiratlona.