- 18 Jul 2011, 22:44
#258170
Ideja nastopiti v Zurichu na Ironman 5150 (olimpik, 1.5+40+10=51,50 , začinjen z Ironaman non drafting pravilom) se je rodila po uspešnem nastopu v Kopru kot naslednja, logična stopnička v neprestanem kombiniranju med časom zase in za družino, željo poskusiti se na eni res veliki in dobro organizirani tekmi in seveda zlaganju piramide z višjimi cilji. Tako sem se zadnji dan po razpisu prijavil, skombinirali smo družinske urnike, v nulo optimiral trening ob norišnici v službi in nestrpno začel priprave za tekmo. Koper je šel več kot spodobno mimo, spomladanski maraton v Parizu tudi, grenka kaplja 12 sekund pa je samo podžgala motivacijo.
Dan pred tekmo smo pridrveli v center, zadeli hotelsko garažo v prvem poskusu, potem pa sem šel na nenavadno ogrevanje: tek v 3 km oddaljeno Ironvas, da bi še ujel registracijo. Uspelo mi je ne le dvigniti številko, temveč tudi izpasti popoln cepec, ko se panično iskal čip v napačni vrečki, uspel izgubiti plavalno kapo in sploh... Večer je bil prijetnejši v živahnem središču ob Limatu, navidez ležerno večerjo in manj ležernim oljenjem bicikla v garaži ter razpostavljanjem opreme po sobi.
Zjutraj šok: ploha se je ulila prav v trenutku, ko sem hotel oditi. malo sem postaval po sobi, se živciral zaradi spolzke ceste, posebej klanec navzdol na 8. km me je zelo skrbel. Potem sem se zavil v mamuta in odbicikiral do centra in po mondeni Bahnhofstrasse na obalo na menjalni prostor Landiwiese. Štart sem imel šele opoldne, to je privilegij, ki potem to ni bil, za veterane. Asi, na čelu z Macco, aktualnim svetovnim prvakom s Havajev, so štartali že zgodaj, jaz pa sem razpostavljal opremo po točno 27,5 cm širokem prostoru, se skrival pred vetrom, ker me je zeblo, in se veselil sonca, ki je posijalo dobro uro pred štartom. Pa sem hitro ugotovil, da se je dvignil veter, posušil cesto in travo, žal pa naredil valove. Plavalna proga je v enem šusu, najprej levo desno okoli dveh boj, potem pa dolga, skoraj km ravna črta skoraj do cilja. Ko sem gledal štart mlajših age grouperjev in žensk, me je kar stiskalo. Kako se je kolona plavalcev raztegnila...pa kar nekaj jih je plavalo prsno! Voda je imela 21 stopinj in med 200 veterani štirih skupin smo bili samo trije brez neoprena. Se ga nisem še navadil, tehniko, ki je tako in tako začetniška, bi najbolje popisal kot medvedji kravl, sosed v trikoju mi na štartu pomežikne in z glavo pokaže na okoli stoječe neoprence: Keine echte Maenner! (Ni več pravih moških).
Opoldne začnemo. Živčen sem kot pes, čeprav sem se še uspel ogreti za plavanje, me kmalu po štartu začne premetavati, valovi prihajajo z desne spredaj, ko obrnem glavo v odvetrje, vidim tik ob sebi metlo, sodniški čoln. Blamaža. In po kakšnih 200 m mi je dilem dovolj: Ah, k..c, kaj stil, grem žabo. Dvignem glavo pogledm levo desno: vsi v mojem delu pelotona plavajo - prsno. To. Morala se dvigne, začnem s podlajšanim drsenjem in hitro se s predpredzadnjega mesta začnem seliti naprej. Okoli druge boje in potem desno, zdaj gre direktno v veter in valove. Požrem drugi val, f....k! Nekdo zraven mene pravi: Kot v Koni! Drugi odgovori, Ne, slabše, tile so ostri.... Nimam časa za to, plavam prsno z dolgim drsenjem v ritmu, dohitevam tudi že dva, ki kravlata in počutim se bolj suvereno: ne, tegale ne popustim, tole bom zdržal. Tok nas nese v desno, orientiram se po jadrih in ne nazadnje po sodniških kajakih. Čez kakih 100 m nas potisnejo nazaj v špuro in tako gre naprej, jadra se bližajo, čas pa postane povsem neoprijemljiva kategorija, potem vidim, da je oranšna packa, ki jo vidim, ko se povzpnemo na polmetrske valove predzadnja boja, da bo veter le še z boka in kakšnih 150 m do cilja za otočkom. Popolnoma izgubim občutek za čas in na boji se z olajšanjem, celo malo evforičen obrnem proti otočku in cilju. Prešaltam na kravl, vendar čutim, da sem celo počasnejši, tudi dva soseda se oddaljujeta. Ne popustim, evo tole so minute za cilj in umetniški vtis, Bluzim desno, kot vedno prosti powerbar boji in naenkrat ne vem, kam, ozrem se lev in zagledam štiri postave v rosnih očalih, ki mahajo Hier, Hier! No še to, cilj sem falil... potem grabim proti pontonu, se zaženem čezenj in z olajšanjem glasno vzdihnem. Go, go, go, slišim od strani. Začuda se mi nič ne vrti, adrenalin je na višku in ni vrag, da takoj začnem šariti po uri. Med tekom preberem 4 in še nekaj zraven in si rečem, no, saj bo. Menjava je....štala. Sosedje so me seveda prehiteli in na mojih (prej suhih) stvareh ležita dva neoprena, jezno ju brcnem stran, nataknem čelado, številko, štumfe (ah, zadnjič, saj ne bom več....) in stečem s kolesom do črte. Začne se nova zgodba.
Na kolesu zakopljem, previdno seveda, ne le, da ne bi padel, tudi zato, da ne bi dobil kartona. Prvič sem na taki tekmi in prav presran sem. Pol pravil je o penalties, rumen, rdeč, črn, dva rumena... vse sem pomešal. le to vem, da začenjam kot po jajcih in hitro sem v težavah. Dohitevam tiste pred seboj, do obrata na 3 km držim distanco, potem pa zajamem sapo, šaltam, povišam obrate kot v avtu in se zapodim mimo ene tekmovalke. Uf, tole je šlo, pa še tale marshal na motorju me gleda. Potegnem kakšnih 15 m naprej in se sklonim v krono pozo. Potem še ena žrtev. In še ena, uf tole je pa zabavno, pogledm na merilec hitrosti: pove mi, da je kolo v Transport Modu in da je hitrost 0, k vragu, spet ena začetniška..... Gremo naprej, na nož, samo brez evforije, na 7. km je Heartbreak Hill. Keith mi je na štartu govoril, da so ga šli z avtom včeraj gledat in da je ... hm, prav pokonci. 1 km, 10% v povprečju, da je hudič večji, se začne s pravokotnim ovinkom, potem pa ostro levo, ostro desno, ostro levo, medtem pa strmo. Prvič začnem previdno, največja šajba zadaj, sede, potem pa na polovici disciplina popusti, tekmovalni duh je že nevarno evforičen, gledalci podžigajo in kot je rekel Peter: dvigne te v višje obrate, aufštant. Hitro sem na vrhu, snel sem ene tri ali štiri pred seboj. Jaaaa, zrvim po klancu dol, previdno, da vidim, kje so in kakšni ovinki. Leti, hitro sem nazaj v krono pozi, mimo štarta in v drugi krog: ista psesem, samo zadj sem, olala, izkušen, prehitevam in z eno postavno ampka hudičevo žilavo biciklistko se dajeva. Drugič Heartbreak, tokrat že močnejši napad, počutim se dobro in velik del prefajtam stoje. Na napajalniku, ki je fenomenalno oragniziran, zamenjam powerbar flaško, se nalokam in hitro: velika šajba spredaj, najmanjša zadaj in jihaaa dol. Teram z dvema puncama, oni dve z uro prednosti na štartu v zadnjem, jaz krog zadaj, ko prehitim drugo, vidim na njenem ogromnem displeju 63, yesss. Tretji krog je samo hlastanje za hitrostjo, gre dobro, vendar z glavo. Dohitim Brunota, kot piše na številki, pa ne bi bilo treba brati, je lokalc in kar z vrtov navijajo zanj. Se ne da, dvakrat se prehitiva, na Heartbreaku ga napadem, pa ga predobro pozna. Na vrhu zabolijo mišice, malo pa ranjen ponos. Na krmilnici zgrabim polovičko banane, jo v eni roki olupim in zbašem v usta. Staff se glasno smeji in mi ploska, zdaj vem, kako se počutijo opice v živalskem vrtu. Spet dol po klancu in sprint v cilj. Uf, na uri kaže 1:18 za kolo, sem zadovoljen, ker sem spočit, pa še brez kartona, hehehe. Pri sestopanju običajne težave z ravnotežjem, tek do menjave, prostor zadanem, superge tudi in potem se derem: Wohin? Nekako me spravijo med desetinami koles na progo.
Tam pa šok (niti ne tako nenadejan, saj sem progo v nulo preštudiral): začne se v klanec na nadvoz, vroče kot svina, spredaj pa - Bruno. Noge rabijo bistveno manj, kot sicer, da začnem, delam z rokami in po dvesto metrih je Bruno le še glasovna spremljava zadaj za mojim hrbtom. Motovilim prvi km nad cesto, pod cesto, okoli križišča in v majhen parkec, vroče pa kot v pečici. Delam na ritmu, naj bo enakomeren, potem, ko bom pritekel mimo menjalnega prostora, bom povišal tempo, si pravim. Na 3. km sem pod 15 minutami, yes, tri ure, ki so se mi zdele tam v valovih zarosen in nepomemben cilj, imam v rokah, le z glavo naprej. Zdaj do ustja Limata, to je moj včerajšnji raztek do štartne številke.... Na vodnih postajah vzamem po dve gobici, stisnem na kapo in gremo naprej. Vstopim v zadnji krog, naenkrat me pokličeta navijača, sploh jih nisem pričakoval tam, me podžge, suveren sem in spravim se na lov za spredaj tekajočimi. Saj prehitel sem jih veliko, vendar ti reveži govoto niso iz moje skupine, skoraj ali zares hodijo. Dva km pred ciljem sem poravnan z lokalcem, dober tekač, se vidi po tehniki, dvesto metrov tečeva skupaj v istem ritmu, potem napadem, ne sledi. Kje je naslednji, še 200 m, priključim in nič ne čakam, napadem in ne sledi, to, zdaj le še finiš, tri ure so v žepu. Na koncu še eden, precej opleta in rotira telo, gremo do filtra, vidim cilj, tam pa neumna šikana: naprej, 30 m nazaj, pa spet 30 m naprej, pa 50 v cilj. Vidim obok, uro, smeje se mi, ploskam si med zadnjimi metri in evforija je na višku. Tako, točno tako sem si predstavljal uspeh. Začel sem kot predzadnji, izplaval pred štirimi v svoji skupini, še nekaj sem jih snel na kolesu, tekel pa, kot se za TF spodobi: v prvi tretjini, kot je rekel Joža Čop: sam sebe obrajtam. Pa so tile fantje v kategoriji 3 dobro vedeli, po koliko so hruške....
Potem v vrvežu v Ironvasi blodim, nič posebej utrujen nisem, koncentracija endorfinov v krvi je na zavidljivem nivoju in ne morem si kaj, da ne bi mislil na skoraj tri desetletja, kar poznam Zurich. Spominjam se tudi tistih, ki jih ni več, ležim na travi in ne morem si kaj, da ne razmišljam o tem, ali se jaz borim s temi leti, ali iščem izgubljeni čas na obali nekaj metrov od restavracije, kjer sem večerjal ob polni luni v imenitni družbi, ali se borim proti času, ki šele prihaja. Kaj pomenijo tri ure minus pet minut v tem prostoru? Meni danes veliko.
Nit razmišljanja pretrga telefon, z veseljem se vklopim v ta svet, poberem kolo, opremo, presrečen srečam navijača in potem gremo počasi, peš po obrežju, po Bahnhofstrasse skozi vrvež, noben korak ni težak, gremo naprej.
Naslednji dan zvečer smo doma in v ponedeljek se prijavim na Lovemana.
PS: kot so mi rekli izkušeni Ironmani: tekma je fenomenalno organizirana, Age Grouperji smo največji del scene, bilo nas je nekaj 100, res odlična kombinacija vseh starosti, prave tekmovalnosti in pozitivnega vzdušja s kančkom glamurja. Slovenci smo bili po štartni listi štirje, punca Sokolka je dosegla stopničke v svoji skupini, prepričan pa sem, da smo se vsi super imeli. Highly recommended.
Runcajz
Dan pred tekmo smo pridrveli v center, zadeli hotelsko garažo v prvem poskusu, potem pa sem šel na nenavadno ogrevanje: tek v 3 km oddaljeno Ironvas, da bi še ujel registracijo. Uspelo mi je ne le dvigniti številko, temveč tudi izpasti popoln cepec, ko se panično iskal čip v napačni vrečki, uspel izgubiti plavalno kapo in sploh... Večer je bil prijetnejši v živahnem središču ob Limatu, navidez ležerno večerjo in manj ležernim oljenjem bicikla v garaži ter razpostavljanjem opreme po sobi.
Zjutraj šok: ploha se je ulila prav v trenutku, ko sem hotel oditi. malo sem postaval po sobi, se živciral zaradi spolzke ceste, posebej klanec navzdol na 8. km me je zelo skrbel. Potem sem se zavil v mamuta in odbicikiral do centra in po mondeni Bahnhofstrasse na obalo na menjalni prostor Landiwiese. Štart sem imel šele opoldne, to je privilegij, ki potem to ni bil, za veterane. Asi, na čelu z Macco, aktualnim svetovnim prvakom s Havajev, so štartali že zgodaj, jaz pa sem razpostavljal opremo po točno 27,5 cm širokem prostoru, se skrival pred vetrom, ker me je zeblo, in se veselil sonca, ki je posijalo dobro uro pred štartom. Pa sem hitro ugotovil, da se je dvignil veter, posušil cesto in travo, žal pa naredil valove. Plavalna proga je v enem šusu, najprej levo desno okoli dveh boj, potem pa dolga, skoraj km ravna črta skoraj do cilja. Ko sem gledal štart mlajših age grouperjev in žensk, me je kar stiskalo. Kako se je kolona plavalcev raztegnila...pa kar nekaj jih je plavalo prsno! Voda je imela 21 stopinj in med 200 veterani štirih skupin smo bili samo trije brez neoprena. Se ga nisem še navadil, tehniko, ki je tako in tako začetniška, bi najbolje popisal kot medvedji kravl, sosed v trikoju mi na štartu pomežikne in z glavo pokaže na okoli stoječe neoprence: Keine echte Maenner! (Ni več pravih moških).
Opoldne začnemo. Živčen sem kot pes, čeprav sem se še uspel ogreti za plavanje, me kmalu po štartu začne premetavati, valovi prihajajo z desne spredaj, ko obrnem glavo v odvetrje, vidim tik ob sebi metlo, sodniški čoln. Blamaža. In po kakšnih 200 m mi je dilem dovolj: Ah, k..c, kaj stil, grem žabo. Dvignem glavo pogledm levo desno: vsi v mojem delu pelotona plavajo - prsno. To. Morala se dvigne, začnem s podlajšanim drsenjem in hitro se s predpredzadnjega mesta začnem seliti naprej. Okoli druge boje in potem desno, zdaj gre direktno v veter in valove. Požrem drugi val, f....k! Nekdo zraven mene pravi: Kot v Koni! Drugi odgovori, Ne, slabše, tile so ostri.... Nimam časa za to, plavam prsno z dolgim drsenjem v ritmu, dohitevam tudi že dva, ki kravlata in počutim se bolj suvereno: ne, tegale ne popustim, tole bom zdržal. Tok nas nese v desno, orientiram se po jadrih in ne nazadnje po sodniških kajakih. Čez kakih 100 m nas potisnejo nazaj v špuro in tako gre naprej, jadra se bližajo, čas pa postane povsem neoprijemljiva kategorija, potem vidim, da je oranšna packa, ki jo vidim, ko se povzpnemo na polmetrske valove predzadnja boja, da bo veter le še z boka in kakšnih 150 m do cilja za otočkom. Popolnoma izgubim občutek za čas in na boji se z olajšanjem, celo malo evforičen obrnem proti otočku in cilju. Prešaltam na kravl, vendar čutim, da sem celo počasnejši, tudi dva soseda se oddaljujeta. Ne popustim, evo tole so minute za cilj in umetniški vtis, Bluzim desno, kot vedno prosti powerbar boji in naenkrat ne vem, kam, ozrem se lev in zagledam štiri postave v rosnih očalih, ki mahajo Hier, Hier! No še to, cilj sem falil... potem grabim proti pontonu, se zaženem čezenj in z olajšanjem glasno vzdihnem. Go, go, go, slišim od strani. Začuda se mi nič ne vrti, adrenalin je na višku in ni vrag, da takoj začnem šariti po uri. Med tekom preberem 4 in še nekaj zraven in si rečem, no, saj bo. Menjava je....štala. Sosedje so me seveda prehiteli in na mojih (prej suhih) stvareh ležita dva neoprena, jezno ju brcnem stran, nataknem čelado, številko, štumfe (ah, zadnjič, saj ne bom več....) in stečem s kolesom do črte. Začne se nova zgodba.
Na kolesu zakopljem, previdno seveda, ne le, da ne bi padel, tudi zato, da ne bi dobil kartona. Prvič sem na taki tekmi in prav presran sem. Pol pravil je o penalties, rumen, rdeč, črn, dva rumena... vse sem pomešal. le to vem, da začenjam kot po jajcih in hitro sem v težavah. Dohitevam tiste pred seboj, do obrata na 3 km držim distanco, potem pa zajamem sapo, šaltam, povišam obrate kot v avtu in se zapodim mimo ene tekmovalke. Uf, tole je šlo, pa še tale marshal na motorju me gleda. Potegnem kakšnih 15 m naprej in se sklonim v krono pozo. Potem še ena žrtev. In še ena, uf tole je pa zabavno, pogledm na merilec hitrosti: pove mi, da je kolo v Transport Modu in da je hitrost 0, k vragu, spet ena začetniška..... Gremo naprej, na nož, samo brez evforije, na 7. km je Heartbreak Hill. Keith mi je na štartu govoril, da so ga šli z avtom včeraj gledat in da je ... hm, prav pokonci. 1 km, 10% v povprečju, da je hudič večji, se začne s pravokotnim ovinkom, potem pa ostro levo, ostro desno, ostro levo, medtem pa strmo. Prvič začnem previdno, največja šajba zadaj, sede, potem pa na polovici disciplina popusti, tekmovalni duh je že nevarno evforičen, gledalci podžigajo in kot je rekel Peter: dvigne te v višje obrate, aufštant. Hitro sem na vrhu, snel sem ene tri ali štiri pred seboj. Jaaaa, zrvim po klancu dol, previdno, da vidim, kje so in kakšni ovinki. Leti, hitro sem nazaj v krono pozi, mimo štarta in v drugi krog: ista psesem, samo zadj sem, olala, izkušen, prehitevam in z eno postavno ampka hudičevo žilavo biciklistko se dajeva. Drugič Heartbreak, tokrat že močnejši napad, počutim se dobro in velik del prefajtam stoje. Na napajalniku, ki je fenomenalno oragniziran, zamenjam powerbar flaško, se nalokam in hitro: velika šajba spredaj, najmanjša zadaj in jihaaa dol. Teram z dvema puncama, oni dve z uro prednosti na štartu v zadnjem, jaz krog zadaj, ko prehitim drugo, vidim na njenem ogromnem displeju 63, yesss. Tretji krog je samo hlastanje za hitrostjo, gre dobro, vendar z glavo. Dohitim Brunota, kot piše na številki, pa ne bi bilo treba brati, je lokalc in kar z vrtov navijajo zanj. Se ne da, dvakrat se prehitiva, na Heartbreaku ga napadem, pa ga predobro pozna. Na vrhu zabolijo mišice, malo pa ranjen ponos. Na krmilnici zgrabim polovičko banane, jo v eni roki olupim in zbašem v usta. Staff se glasno smeji in mi ploska, zdaj vem, kako se počutijo opice v živalskem vrtu. Spet dol po klancu in sprint v cilj. Uf, na uri kaže 1:18 za kolo, sem zadovoljen, ker sem spočit, pa še brez kartona, hehehe. Pri sestopanju običajne težave z ravnotežjem, tek do menjave, prostor zadanem, superge tudi in potem se derem: Wohin? Nekako me spravijo med desetinami koles na progo.
Tam pa šok (niti ne tako nenadejan, saj sem progo v nulo preštudiral): začne se v klanec na nadvoz, vroče kot svina, spredaj pa - Bruno. Noge rabijo bistveno manj, kot sicer, da začnem, delam z rokami in po dvesto metrih je Bruno le še glasovna spremljava zadaj za mojim hrbtom. Motovilim prvi km nad cesto, pod cesto, okoli križišča in v majhen parkec, vroče pa kot v pečici. Delam na ritmu, naj bo enakomeren, potem, ko bom pritekel mimo menjalnega prostora, bom povišal tempo, si pravim. Na 3. km sem pod 15 minutami, yes, tri ure, ki so se mi zdele tam v valovih zarosen in nepomemben cilj, imam v rokah, le z glavo naprej. Zdaj do ustja Limata, to je moj včerajšnji raztek do štartne številke.... Na vodnih postajah vzamem po dve gobici, stisnem na kapo in gremo naprej. Vstopim v zadnji krog, naenkrat me pokličeta navijača, sploh jih nisem pričakoval tam, me podžge, suveren sem in spravim se na lov za spredaj tekajočimi. Saj prehitel sem jih veliko, vendar ti reveži govoto niso iz moje skupine, skoraj ali zares hodijo. Dva km pred ciljem sem poravnan z lokalcem, dober tekač, se vidi po tehniki, dvesto metrov tečeva skupaj v istem ritmu, potem napadem, ne sledi. Kje je naslednji, še 200 m, priključim in nič ne čakam, napadem in ne sledi, to, zdaj le še finiš, tri ure so v žepu. Na koncu še eden, precej opleta in rotira telo, gremo do filtra, vidim cilj, tam pa neumna šikana: naprej, 30 m nazaj, pa spet 30 m naprej, pa 50 v cilj. Vidim obok, uro, smeje se mi, ploskam si med zadnjimi metri in evforija je na višku. Tako, točno tako sem si predstavljal uspeh. Začel sem kot predzadnji, izplaval pred štirimi v svoji skupini, še nekaj sem jih snel na kolesu, tekel pa, kot se za TF spodobi: v prvi tretjini, kot je rekel Joža Čop: sam sebe obrajtam. Pa so tile fantje v kategoriji 3 dobro vedeli, po koliko so hruške....
Potem v vrvežu v Ironvasi blodim, nič posebej utrujen nisem, koncentracija endorfinov v krvi je na zavidljivem nivoju in ne morem si kaj, da ne bi mislil na skoraj tri desetletja, kar poznam Zurich. Spominjam se tudi tistih, ki jih ni več, ležim na travi in ne morem si kaj, da ne razmišljam o tem, ali se jaz borim s temi leti, ali iščem izgubljeni čas na obali nekaj metrov od restavracije, kjer sem večerjal ob polni luni v imenitni družbi, ali se borim proti času, ki šele prihaja. Kaj pomenijo tri ure minus pet minut v tem prostoru? Meni danes veliko.
Nit razmišljanja pretrga telefon, z veseljem se vklopim v ta svet, poberem kolo, opremo, presrečen srečam navijača in potem gremo počasi, peš po obrežju, po Bahnhofstrasse skozi vrvež, noben korak ni težak, gremo naprej.
Naslednji dan zvečer smo doma in v ponedeljek se prijavim na Lovemana.
PS: kot so mi rekli izkušeni Ironmani: tekma je fenomenalno organizirana, Age Grouperji smo največji del scene, bilo nas je nekaj 100, res odlična kombinacija vseh starosti, prave tekmovalnosti in pozitivnega vzdušja s kančkom glamurja. Slovenci smo bili po štartni listi štirje, punca Sokolka je dosegla stopničke v svoji skupini, prepričan pa sem, da smo se vsi super imeli. Highly recommended.
Runcajz
