- 30 Maj 2012, 16:49
#280591
Jutranji mrak nad Kremsom je postajal vse svetlejši, ko sem se dvignil s postelje in končal neskončno premetavanje v polsnu. V petek zvečer sem po urah sedenja v zastoju, drvenja po avstrijskih avtocestah, iskanju hotela v Kremsu končno uspel izvleči se iz nervoznega tedna, razvlečenega med pakiranjem opreme, zadnjimi fine tuning treningi in vrsto pomembnih zadev v službi. Soboto je minila v kupu opravkov, vožnji po progi, predaji opreme, še prej skoku na kolo na prve kilometre in gostovanju z OH loadingom pri Mirjam in Darku. Zdaj sem sam, povsem osredotočen, spijem pripravljeno kavo in skrbno preštete rogljičke, zgrabim prtljago, se čekiram iz hotela in že sem na samotni cesti. Nikjer nikogar, prek mostu čez Donavo drvim, ne da bi dvignil pogled na gorice, kjer se bomo pehali čez nekaj ur. Nad reko prav takrat eksplodira oranžna ogromna krogla, dolge sence topolov se nagnejo nad cesto, v avtu pa okoli mene nažiga že obredna Nothing else matters. Nič več ni važno, razen seveda halfirona v naslednjih urah. Res je, tudi tistim trem štirim voznikom, ki me dohitijo, vsak od njih ima na levem zapestju, ki počiva na volanu, oranžno zapestnico: tekmovalec. In vsak od nas se gotovo sprašuje, kako bo čez nekaj ur, ko bomo po sosednjem pasu avtoceste rezali zrak na kolesu....
Tri ure, eno kavo, en predtekmovalni gel, en prijazen klepet ob kavi z Mirjam in Darkom in eno vlečenje neoprena na hladno in od nervoze drgetajočo kožo kasneje sedim na travi ob jezeru in se koncentriram. Ni strahu in spraševanja kot prvič, ni raztresenosti, ki me je v Rimu stala moje zmage, ni otrplosti, je le drgetanje v pričakovanju starta. Kar malo omotičen se v naši, s simboličnimi sivimi (!) kapami opremljeni skupini age grouperjev, spravim v vodo, prav k pontonu s cheerleaderkami zaplavam. Pa ne zato, da bi jim gledal pod minice, držim se za rob in če se že nisem mogel ogreti s plavanjem, delam globoke, pospešene izdihe pod vodo. Pomaga. Odštevanje se začne, sprožim uro in ob znaku zagrabim vodo. Tokrat ne čakam na koncu, zaženem se, seveda z glavo, pa vendar v peloton, v kipeči in zbrodeni motni vodi si najdem svojo špuro in potopim se v ritem. Vedno mi je težko začeti, prva boja, ne diham še sproščeno, druga boja, ozrem se okoli sebe, dren je in kar nekaj jih je zadaj, zadovoljen sem in krenem v naslednji, dolgi ravni del. Nekje na sredi, kjer z desnim očesom vidim štartni ponton in potem stolpič končno ujamem ritem. Začnem malo misliti tudi na tehniko, ravno, ko se ob zadnji boji zdrenjam skozi skupino, dobim zagon, a kmalu je te zgodbe konec. Po polovici plavanja moramo ven, čaka me tek kakšnih 250 metrov v drugo jezero. Po travi stopicam previdno, uf, pazi, ne zaženi se, se spomnim Petrovih dragocenih nasvetov. Na mostiču čez reko tečem sproščeno, zadovoljen sem s prvim delom, ravno gresta Mirjam in Darko na štart, pokličeta, jaz pa kar zarjovim v odgovor, Jaaa tako se dobro počutim! Drugo jezero, še 900 m si rečem, zdaj samo lepo z užitkom. Nak, ne bo šlo, zdaj smo se natolkli v nekakšen grozd, malo mlatimo drug po drugem, moram se celo ustaviti in zmede mi dihanje. Spet zakopljem, grabim in zgrabim nogo na levi. Lep kos, bi se lahko reklo, v roza neopren oblečen gleženj. Ženski, aha dohitevamo prejšnjo skupino. Galantno se umaknem, pa sva spet blizu čez kakšnih dvajset metrov. Upočasnim, prehiteti je nočem, hranim moči. Odkruzam na levo. Čez minuto me poskuša potunkati roka, ni bila roza... Ah, entschuldigen Sie, bitte!, se oglasi starejši sivi panter, občudujem ga, kako je lahko zbral toliko koncentracije in sape, da je v stari maniri dunajske šole izustil celo frazo. Ist OK, dahnem in teramo do konca, zadnja četrtina mine res lepo. Pred izstopom taktiziram, ne ženem se naprej, raje počakam, da se počasi vzravnam. Na strmi travi zlezem ven, stečem in ošinem uro, yesss, bo, bo... bo pa tudi še dolga.
Letos sem prvič navlekel neopren in zato s strahom grabim za ovratnik in ga hlastno odprem, povlečem rep zadrge, uf, tole je šlo pa hitro. Pred seboj že vidim stotine rdečih vreč, in se poženem proti desni. Naenkrat, black out, koliko imam številko (ja, saj ni res pa je,...), odkar imamo čipe, ni več na kožo napisanih številk. Koliko je? Najprej osem ali najprej devet? Stečem proti 900, kaj zdaj, obe kombinaciji sta na desni, obe spodaj, vse vreče enake, begam (tepec!), nazaj do fanta, ki nas usmerja. Ich weiss nicht wieviel ist meine Nummer, izustim (tepec, drugič!), wo ist die startliste (tepec, tretjič, brez očal!). Gibt's nicht. Wenn du nich weisst, wie kann ich, mi hladno logično odgovori (tepec, četrtič, prodano!). Znerviran tečem k stalaži, zgrabim prvo kombinacijo, zatipam čelado, triatlonsko, nak, tole ne bo, gremo na naslednjo. Še dobro, da sem se spomnil tretje cifre..... Zlezem iz neoprena, ga stlačim v vrečo, nataknem čelado, očala, čevlje v roke, od daleč zadanem kup z vrečami in bos tečem do kolesa,stlačim noge v šprinterce, čaka me še kakšnih dobrih sto metrov do menjalne črte. Odštorkljam do nje in se previdno spravim na kolo, kliknejo blokerji in zdi se mi, kot da sem bluzil pol ure, utrujen sem in zdaj moram zbrati vse sive celice, da vključim štoparico, preverim, če računalnik na kolesu (končno) dela in da, končno, končno začnem.
Hitro se utečem, prve kilometre poznam in kmalu sem v izbranem, previdnem, konservativnem ritmu. Čaka me še deteljica do avtoceste, ko bom na njej, se razgledam in dokončno zastavim naslednje tri ure. Na vzpončku pazim na noge in kadenco, iz ovinka se spravim na vozni pas – avtoceste, wau, kar nasmehnem se, tole bo luksuz.... Pred menoj in za mano kolona kolesarjev, vmes grozdi prehitevajočih se, mi dohitevamo punce, mlajši, ki so začeli kasneje, prehitevajo nas in namesto užitka na ravni, gladki malo navzdol nagnjeni avtocesti je vse skupaj kmalu cirkus, marshalli žvižgajo, se derejo (upravičeno!) ten meters rule. Vdam se v usodo, previdno, kot po jajcih v koloni. Vsake toliko se trije splašimo, en Ronald in en Mathias, oba iz mojega vala in kot trop kengurujev izvedemo desant v naslednjo luknjo. Tako gre prvih petnajst kilometrov, pravzaprav lepo. Ker vozim zadržano, visoka kadenca, nizek puls, vetra ni, lega je stabilna, se počutim prepričan vase. Spomnim samega sebe, da je cilj narediti halfirona brez drame, brez bruhanja in krčev, PB pa tudi, z glavo torej. Commander Buzz, ki me je spravljal k sebi na Lovemanu, me gotovo gleda, po mojem je zadovoljen. Jaz tudi. Opa, čas je za gel! Že je konec avtoceste in levo, v bregu med vasmi in trtami slutim prvi klanec, Kruststetten. Lepo prešaltam, tako kolo kot glavo in gremo, spopadem se z gričem, lepo gre, a na koncu me strmina skozi temen gozd preseneti. Lepo zvozim, seveda me junci prehitevajo, jaz pa tudi še koga in na prvo postajo pridem prehitro, da bi sploh kaj vzel. Še en skok v klanec, potem pa tik pod vrhom svarilni prst usode: punca, PRO, s strgano verigo, fuck in shit se sišita, jaz ne dodajam komentarjev, ji ne pomagajo. Prek vrha sem in odpre se razgled navzdol, zapodim se med ovinki, malo že pazim, a ne morem, da ne bi nagonil blizu 70. Na drugem ovinku še en prst, resnejši: rešilec in v vakuumski vreči grdo polomljen fant. Pa se nas ne prime dosti, drvimo dol, na krožišču komaj zvozim mimo robnika in na srečo je konec. Zdaj me čaka dolga, lepa, gladka cesta skozi Wachau. Razredčili smo kolono in lepo mirno vozim, zdaj gre hitreje, enakomerno, malo kucljev, skozi vasi, mimo hiš, veliko ljudi je na cesti, navijajo, vse skupaj je tako sproščujoče, da se lahko posvetim sebi, tekmi in svojemu ritmu. Zakličem dvema ali trem Slovencem, ki me prehitijo, enega jaz in se spomniva, kako sva skupaj tekla ultro v Istri. V naslednji vasi me dohiti trop mladcev, en zakliče, če grem zraven, pa se zahvalim: Es sieht so aus wie Intercity! Res so kot kompozicija, 10 metrov? Ko se dolina obrne proti jugozahodu, vem, da je čas za zadnje hranjenje in pitje pred zloglasnim klancem. Malo me je strah, dobrih 300 višincev ga je v najbolj strmem delu, včeraj sem se peljal z avtom, da si ga pogledam in res je strm in neprijeten, posebej pod vasjo, kakšne tri kilometre. V ovinek pod začetkom vzpona nas prileti gruča, Massimo s polno feltno vzdihne in me pogleda: Now the show begins. Vem, da je do odcepa do cerkve Maije pomagalke še zmeren, počasi vzpenjajoč se klanček, za mostom pa se začne. Tudi, če ne bi vedel od včeraj, bi slutil: desetine bidonov leži v jarku, odvečna teža, jaz svojega zagrabim, vendar se samo še malo za psiho napijem, odvržem pa ga ne in v nekej trenutkih se v gmoti vzdihajočih vzpenjajočih se teles. Massimo je vedel, kaj ga čaka, ima take krono prenose, da vozi kar v cik caku. Dokler ne pride marshall in ga nažene nazaj, v kolono. Strah sedi na rami, kako bom speljal do vrha, hitrost pade pod 10, dvakrat se vzpnem na pedale, da sprostim noge in razbijem monotonijo in skrb. Buzz je že malo zaskrbljen, prišepne mi: Ne jemlji tega irona tako smrtno resno, sprosti se. Pomaga tudi Olga. Piše Olga RUS, S, 3: lepo vztrajno in s trpečim obrazom in bledim ruskim licem namreč goni v hrib. Dohitim jo in zakličem: Olga, davaj, davaj, ti jezdiš prekrasno, davaj! Utrujeno se nasmehne, jaz tudi in spet vsak zase grizemo v klanec. Berem vedno pogostejša sporočila na asfaltu: Tretten, nur tretten, piše. Ja goni, samo to, ni kaj. Vrhovi zadnjih smrek so blizu in vas me skoraj preseneti. Na krmilnici zamenjam bidon, se napijem in vem, da še ni konec, še kakšnih dobrih sto do vrha, a položneje. Navijanje pomaga, a kmalu smo sami v gozdu, gor, dol, komaj čakam dolg spust. Z Ianom, Ircem, se pehava, malo on spredaj, malo jaz, na klancu pa jihaaaa spet proti 70. V vasicah spet ogromno navijačev, vse je lepo, nič krčev, puls ohranjam na nizkih nivojih, pa strah me je vetra, ki bo, gotovo bo, pritisnil. Na začetku je osvežujoč, potem, pred zadnjim vzponom, pa se okrepi. Zdaj z glavo, držim lego na kolesu in se spustim čisto dol na balanci. V klanec grem previdno, na easy, čaka me še vroč tek! Ko se približam vasi, skoraj na vrhu, zaslišim glasbo, znano, iz gimnazijskih let (čeprav ne po mojem okusu, a z nostalgijo se ostrina mladostne kritičnosti omili!): John Travolta, pa Glorya Gaynor. Vaščani imajo majhno veselico, na gasilskih klopeh imajo piknik in glasno navijajo muziko, kot kaže, tudi njihove mladosti. Z nasmehom jim zakličem Mein Jahrgang! In z roko naredim nekaj tistih trapastih Travoltinih diagonal nad balanco. Deležen sem huronskega navijanja, dvignejo se s klopi in tečejo ob meni, kot bi teral na Alp d Huez, eden zakliče Das verdient Belohnung (To zasluži nagrado!) in me v stilu Toura potiska za sedež. Zasmejem se, da bom diskvalificiran, se vzpnem na pedale, Danke! Še dolgo jih slišim, kako kličejo moje ime, navijajo in lepo je, četudi se dviga veter in četudi je vroče, kot v pečici. Pijem in željno gledam proti mestu. Kar prehitro sem na krožišču, od koder se ne sme več prehitevati. V gosjem redu, deset metrov se skrči.... ne upam si prehitevati, raje mislim na menjavo in tek. Čas kolesarjenja je seveda nad tri ure, a se ne sekiram, vem, koliko je pobral klanec, v Wachauu sem peljal presenetljivo hitro in ne smem biti nezadovoljen. 6 ur ne bom prebil, ampak PB je pa dosegljiv! Na koncu mi le popustijo zavore, ker gre prepočasi, pa tudi edini nisem, skočim iz vrste in pred gužvo pridem do črte. Previdno sestopim, tečem do svojega mesta in tekoče menjam. Naenkrat me postane strah. Strah, da sem se na biciklu preveč sprostil in sem potisnil v ozadje tale mali maraton, ki ga moram še odteči. Ja, odteči, si slišal, pravi Buzz, da ne boš spet zahodil!
Med kolesi stečem do steze, ritem teka bom še lovil, pa še dva nekajmetrska in strma vzpončka na nasip in cesto me zmedeta, matram se. Vroče je, mimo tečejo hitrejši, nekaj zmatranih pustim za seboj. Zdaj res piha, vroč in močan veter. Skušam se zbrati za dihanje, pa se mučim, na dva ali na štiri, ne ujamem se. Na prvi postaji se napijem, posveti čas telesu, si pravim. Steza je grda, prašna, na živce mi gre. Pazim, da se ne pregrejem, gobice si stiskam na kapo, na vsaki drugi postaji pijem izo napitek, splaknem z vodo. Sladkega ne morem niti povohati več. Dohiti me Uroš, super je odpeljal, kot kaže, privoščim mu, izgubi se med tekači spredaj, poskušam ga loviti s pogledom! Buzz, pazi name.... Vem, da sta dva kroga, ne vem pa, do kam moram za obrat. Ko pritečemo do novih, vladnih palač in okrog stolpa se oddahnem, torej še enkart. Tek po asfaltu me sprosti, v valovih me preveva občutek moči, potem spet pridejo težke noge. Tako niham gor in dol, pridem na mostiček, stečem enkrat skozi ciljni prostor, pa krog po stadionu, pa drugič skozi ciljni prostor. Dober štos, motivacija (razen, če si stolčen, takrat je po mojem trpljenje gledati hitrejše in poskočnejše, ki zmagujejo v cilju!). Deležen sem (hvala!) slovenskega navijanja. Začnem drugo rundo, gremo, dajmo, zadnja runda, gremo na PB. Izo se mi že grauža, malo se posilim, predvsem pa se polivam. Veter prinese s ciljnega prostora vonj po žaru, juhi, slanem, mastnem. Mljask, kako bi zdaj zagrizel v sendvič s pršutom! Dohitevam Slovence, ker nekaj na kupu, potem mi kakšen tudi vrne... Med vladnimi stavbami v hladnem, vetrovnem betonskem kolosu se spet počutim bolje, zdaj si postavljam točke do katerih tečem in si prestavljam mini etape. Zdaj, zdaj lahko napadeš! Kašne tri kilomere pred ciljem se poženem, povečam kadenco, tri minute se počutim super, potem spet oseka sledi plimi. Na predzadnjem obratu v ciljni areni čutim le še olajšanje, moči , mogoče tudi volje, agresivnosti ni več, prek stadiona se fajtam, oseka! Končno cilj, zdaj uživaj. Bolj olajšanje, zadovoljstvo s PB za kar nekaj minut, niham med evforijo in utrujenostjo. Buzz pravi: ej, a si ti mal naveličan. Odgovorita mu dva kerlca, ki me prehitita dvajset metrov pred ciljem. A kaj bi to, zmagoslavno dvignem roko, yesssss. Pristanem v telemarku za fotografe..... in naenkat je konec. Opazujem se, kot bi lebdel nad seboj. Nisem dotolčen, utrujen, da, miren, presentljivo. Zmagovalec? Yesss, bo držalo, bo: moj drugi Half Iron, moj PB, moj užitek in veselje. Buzz, drži? Jasno. Drugič se pa le zberi na koncu. Uro kasneje, ko zmaga še Darko, ki je štartal uro za menoj, gremo na pivo in pico (mastno, slano, okusnoooo). Takrat nisem več miren, kaj šele naveličan, sem samo še zmagovalec!
Dolga pot domov se ne vleče, uživam v samotni vožnji, malo si telefonarimo, utrujen sem, nisem pa zdelan, zdaj šele izvem končni rezultat in po telefonu tudi uradne splite, pa menjave. Saj to je prav dobro, plavanje in tek bistveno boljša, kot na Lovemanu lani, kolo pa tam nekje, ob vseh klancih in na škandaloznih 350 km podlage...super! Ko v večerni temi drvim proti domu, sam sebe občudujem, tole je pomemben, nepozaben dan. V nahrbtniku, med papirji, pa je tudi tisti s kodo za prijavo na veliko tekmo naslednje leto, Buzz, bova šla, a ne? Jasno!
Naslednje jutro govorim na mednarodni konferenci, vse je lahko, čeprav nisem mogel zaspati. Govorim o prihodnosti, o velikih temah, tudi premikanju gora. Ko grem iz dvorane, skoraj lahkotno poskakujem po stopnicah, zgoraj v kotu sloni Buzz. Pomežikne: vidiš, da ni vse v Ironu. Ni, mu odgovorim, je pa veliko.
Runcajz
Tri ure, eno kavo, en predtekmovalni gel, en prijazen klepet ob kavi z Mirjam in Darkom in eno vlečenje neoprena na hladno in od nervoze drgetajočo kožo kasneje sedim na travi ob jezeru in se koncentriram. Ni strahu in spraševanja kot prvič, ni raztresenosti, ki me je v Rimu stala moje zmage, ni otrplosti, je le drgetanje v pričakovanju starta. Kar malo omotičen se v naši, s simboličnimi sivimi (!) kapami opremljeni skupini age grouperjev, spravim v vodo, prav k pontonu s cheerleaderkami zaplavam. Pa ne zato, da bi jim gledal pod minice, držim se za rob in če se že nisem mogel ogreti s plavanjem, delam globoke, pospešene izdihe pod vodo. Pomaga. Odštevanje se začne, sprožim uro in ob znaku zagrabim vodo. Tokrat ne čakam na koncu, zaženem se, seveda z glavo, pa vendar v peloton, v kipeči in zbrodeni motni vodi si najdem svojo špuro in potopim se v ritem. Vedno mi je težko začeti, prva boja, ne diham še sproščeno, druga boja, ozrem se okoli sebe, dren je in kar nekaj jih je zadaj, zadovoljen sem in krenem v naslednji, dolgi ravni del. Nekje na sredi, kjer z desnim očesom vidim štartni ponton in potem stolpič končno ujamem ritem. Začnem malo misliti tudi na tehniko, ravno, ko se ob zadnji boji zdrenjam skozi skupino, dobim zagon, a kmalu je te zgodbe konec. Po polovici plavanja moramo ven, čaka me tek kakšnih 250 metrov v drugo jezero. Po travi stopicam previdno, uf, pazi, ne zaženi se, se spomnim Petrovih dragocenih nasvetov. Na mostiču čez reko tečem sproščeno, zadovoljen sem s prvim delom, ravno gresta Mirjam in Darko na štart, pokličeta, jaz pa kar zarjovim v odgovor, Jaaa tako se dobro počutim! Drugo jezero, še 900 m si rečem, zdaj samo lepo z užitkom. Nak, ne bo šlo, zdaj smo se natolkli v nekakšen grozd, malo mlatimo drug po drugem, moram se celo ustaviti in zmede mi dihanje. Spet zakopljem, grabim in zgrabim nogo na levi. Lep kos, bi se lahko reklo, v roza neopren oblečen gleženj. Ženski, aha dohitevamo prejšnjo skupino. Galantno se umaknem, pa sva spet blizu čez kakšnih dvajset metrov. Upočasnim, prehiteti je nočem, hranim moči. Odkruzam na levo. Čez minuto me poskuša potunkati roka, ni bila roza... Ah, entschuldigen Sie, bitte!, se oglasi starejši sivi panter, občudujem ga, kako je lahko zbral toliko koncentracije in sape, da je v stari maniri dunajske šole izustil celo frazo. Ist OK, dahnem in teramo do konca, zadnja četrtina mine res lepo. Pred izstopom taktiziram, ne ženem se naprej, raje počakam, da se počasi vzravnam. Na strmi travi zlezem ven, stečem in ošinem uro, yesss, bo, bo... bo pa tudi še dolga.
Letos sem prvič navlekel neopren in zato s strahom grabim za ovratnik in ga hlastno odprem, povlečem rep zadrge, uf, tole je šlo pa hitro. Pred seboj že vidim stotine rdečih vreč, in se poženem proti desni. Naenkrat, black out, koliko imam številko (ja, saj ni res pa je,...), odkar imamo čipe, ni več na kožo napisanih številk. Koliko je? Najprej osem ali najprej devet? Stečem proti 900, kaj zdaj, obe kombinaciji sta na desni, obe spodaj, vse vreče enake, begam (tepec!), nazaj do fanta, ki nas usmerja. Ich weiss nicht wieviel ist meine Nummer, izustim (tepec, drugič!), wo ist die startliste (tepec, tretjič, brez očal!). Gibt's nicht. Wenn du nich weisst, wie kann ich, mi hladno logično odgovori (tepec, četrtič, prodano!). Znerviran tečem k stalaži, zgrabim prvo kombinacijo, zatipam čelado, triatlonsko, nak, tole ne bo, gremo na naslednjo. Še dobro, da sem se spomnil tretje cifre..... Zlezem iz neoprena, ga stlačim v vrečo, nataknem čelado, očala, čevlje v roke, od daleč zadanem kup z vrečami in bos tečem do kolesa,stlačim noge v šprinterce, čaka me še kakšnih dobrih sto metrov do menjalne črte. Odštorkljam do nje in se previdno spravim na kolo, kliknejo blokerji in zdi se mi, kot da sem bluzil pol ure, utrujen sem in zdaj moram zbrati vse sive celice, da vključim štoparico, preverim, če računalnik na kolesu (končno) dela in da, končno, končno začnem.
Hitro se utečem, prve kilometre poznam in kmalu sem v izbranem, previdnem, konservativnem ritmu. Čaka me še deteljica do avtoceste, ko bom na njej, se razgledam in dokončno zastavim naslednje tri ure. Na vzpončku pazim na noge in kadenco, iz ovinka se spravim na vozni pas – avtoceste, wau, kar nasmehnem se, tole bo luksuz.... Pred menoj in za mano kolona kolesarjev, vmes grozdi prehitevajočih se, mi dohitevamo punce, mlajši, ki so začeli kasneje, prehitevajo nas in namesto užitka na ravni, gladki malo navzdol nagnjeni avtocesti je vse skupaj kmalu cirkus, marshalli žvižgajo, se derejo (upravičeno!) ten meters rule. Vdam se v usodo, previdno, kot po jajcih v koloni. Vsake toliko se trije splašimo, en Ronald in en Mathias, oba iz mojega vala in kot trop kengurujev izvedemo desant v naslednjo luknjo. Tako gre prvih petnajst kilometrov, pravzaprav lepo. Ker vozim zadržano, visoka kadenca, nizek puls, vetra ni, lega je stabilna, se počutim prepričan vase. Spomnim samega sebe, da je cilj narediti halfirona brez drame, brez bruhanja in krčev, PB pa tudi, z glavo torej. Commander Buzz, ki me je spravljal k sebi na Lovemanu, me gotovo gleda, po mojem je zadovoljen. Jaz tudi. Opa, čas je za gel! Že je konec avtoceste in levo, v bregu med vasmi in trtami slutim prvi klanec, Kruststetten. Lepo prešaltam, tako kolo kot glavo in gremo, spopadem se z gričem, lepo gre, a na koncu me strmina skozi temen gozd preseneti. Lepo zvozim, seveda me junci prehitevajo, jaz pa tudi še koga in na prvo postajo pridem prehitro, da bi sploh kaj vzel. Še en skok v klanec, potem pa tik pod vrhom svarilni prst usode: punca, PRO, s strgano verigo, fuck in shit se sišita, jaz ne dodajam komentarjev, ji ne pomagajo. Prek vrha sem in odpre se razgled navzdol, zapodim se med ovinki, malo že pazim, a ne morem, da ne bi nagonil blizu 70. Na drugem ovinku še en prst, resnejši: rešilec in v vakuumski vreči grdo polomljen fant. Pa se nas ne prime dosti, drvimo dol, na krožišču komaj zvozim mimo robnika in na srečo je konec. Zdaj me čaka dolga, lepa, gladka cesta skozi Wachau. Razredčili smo kolono in lepo mirno vozim, zdaj gre hitreje, enakomerno, malo kucljev, skozi vasi, mimo hiš, veliko ljudi je na cesti, navijajo, vse skupaj je tako sproščujoče, da se lahko posvetim sebi, tekmi in svojemu ritmu. Zakličem dvema ali trem Slovencem, ki me prehitijo, enega jaz in se spomniva, kako sva skupaj tekla ultro v Istri. V naslednji vasi me dohiti trop mladcev, en zakliče, če grem zraven, pa se zahvalim: Es sieht so aus wie Intercity! Res so kot kompozicija, 10 metrov? Ko se dolina obrne proti jugozahodu, vem, da je čas za zadnje hranjenje in pitje pred zloglasnim klancem. Malo me je strah, dobrih 300 višincev ga je v najbolj strmem delu, včeraj sem se peljal z avtom, da si ga pogledam in res je strm in neprijeten, posebej pod vasjo, kakšne tri kilometre. V ovinek pod začetkom vzpona nas prileti gruča, Massimo s polno feltno vzdihne in me pogleda: Now the show begins. Vem, da je do odcepa do cerkve Maije pomagalke še zmeren, počasi vzpenjajoč se klanček, za mostom pa se začne. Tudi, če ne bi vedel od včeraj, bi slutil: desetine bidonov leži v jarku, odvečna teža, jaz svojega zagrabim, vendar se samo še malo za psiho napijem, odvržem pa ga ne in v nekej trenutkih se v gmoti vzdihajočih vzpenjajočih se teles. Massimo je vedel, kaj ga čaka, ima take krono prenose, da vozi kar v cik caku. Dokler ne pride marshall in ga nažene nazaj, v kolono. Strah sedi na rami, kako bom speljal do vrha, hitrost pade pod 10, dvakrat se vzpnem na pedale, da sprostim noge in razbijem monotonijo in skrb. Buzz je že malo zaskrbljen, prišepne mi: Ne jemlji tega irona tako smrtno resno, sprosti se. Pomaga tudi Olga. Piše Olga RUS, S, 3: lepo vztrajno in s trpečim obrazom in bledim ruskim licem namreč goni v hrib. Dohitim jo in zakličem: Olga, davaj, davaj, ti jezdiš prekrasno, davaj! Utrujeno se nasmehne, jaz tudi in spet vsak zase grizemo v klanec. Berem vedno pogostejša sporočila na asfaltu: Tretten, nur tretten, piše. Ja goni, samo to, ni kaj. Vrhovi zadnjih smrek so blizu in vas me skoraj preseneti. Na krmilnici zamenjam bidon, se napijem in vem, da še ni konec, še kakšnih dobrih sto do vrha, a položneje. Navijanje pomaga, a kmalu smo sami v gozdu, gor, dol, komaj čakam dolg spust. Z Ianom, Ircem, se pehava, malo on spredaj, malo jaz, na klancu pa jihaaaa spet proti 70. V vasicah spet ogromno navijačev, vse je lepo, nič krčev, puls ohranjam na nizkih nivojih, pa strah me je vetra, ki bo, gotovo bo, pritisnil. Na začetku je osvežujoč, potem, pred zadnjim vzponom, pa se okrepi. Zdaj z glavo, držim lego na kolesu in se spustim čisto dol na balanci. V klanec grem previdno, na easy, čaka me še vroč tek! Ko se približam vasi, skoraj na vrhu, zaslišim glasbo, znano, iz gimnazijskih let (čeprav ne po mojem okusu, a z nostalgijo se ostrina mladostne kritičnosti omili!): John Travolta, pa Glorya Gaynor. Vaščani imajo majhno veselico, na gasilskih klopeh imajo piknik in glasno navijajo muziko, kot kaže, tudi njihove mladosti. Z nasmehom jim zakličem Mein Jahrgang! In z roko naredim nekaj tistih trapastih Travoltinih diagonal nad balanco. Deležen sem huronskega navijanja, dvignejo se s klopi in tečejo ob meni, kot bi teral na Alp d Huez, eden zakliče Das verdient Belohnung (To zasluži nagrado!) in me v stilu Toura potiska za sedež. Zasmejem se, da bom diskvalificiran, se vzpnem na pedale, Danke! Še dolgo jih slišim, kako kličejo moje ime, navijajo in lepo je, četudi se dviga veter in četudi je vroče, kot v pečici. Pijem in željno gledam proti mestu. Kar prehitro sem na krožišču, od koder se ne sme več prehitevati. V gosjem redu, deset metrov se skrči.... ne upam si prehitevati, raje mislim na menjavo in tek. Čas kolesarjenja je seveda nad tri ure, a se ne sekiram, vem, koliko je pobral klanec, v Wachauu sem peljal presenetljivo hitro in ne smem biti nezadovoljen. 6 ur ne bom prebil, ampak PB je pa dosegljiv! Na koncu mi le popustijo zavore, ker gre prepočasi, pa tudi edini nisem, skočim iz vrste in pred gužvo pridem do črte. Previdno sestopim, tečem do svojega mesta in tekoče menjam. Naenkrat me postane strah. Strah, da sem se na biciklu preveč sprostil in sem potisnil v ozadje tale mali maraton, ki ga moram še odteči. Ja, odteči, si slišal, pravi Buzz, da ne boš spet zahodil!
Med kolesi stečem do steze, ritem teka bom še lovil, pa še dva nekajmetrska in strma vzpončka na nasip in cesto me zmedeta, matram se. Vroče je, mimo tečejo hitrejši, nekaj zmatranih pustim za seboj. Zdaj res piha, vroč in močan veter. Skušam se zbrati za dihanje, pa se mučim, na dva ali na štiri, ne ujamem se. Na prvi postaji se napijem, posveti čas telesu, si pravim. Steza je grda, prašna, na živce mi gre. Pazim, da se ne pregrejem, gobice si stiskam na kapo, na vsaki drugi postaji pijem izo napitek, splaknem z vodo. Sladkega ne morem niti povohati več. Dohiti me Uroš, super je odpeljal, kot kaže, privoščim mu, izgubi se med tekači spredaj, poskušam ga loviti s pogledom! Buzz, pazi name.... Vem, da sta dva kroga, ne vem pa, do kam moram za obrat. Ko pritečemo do novih, vladnih palač in okrog stolpa se oddahnem, torej še enkart. Tek po asfaltu me sprosti, v valovih me preveva občutek moči, potem spet pridejo težke noge. Tako niham gor in dol, pridem na mostiček, stečem enkrat skozi ciljni prostor, pa krog po stadionu, pa drugič skozi ciljni prostor. Dober štos, motivacija (razen, če si stolčen, takrat je po mojem trpljenje gledati hitrejše in poskočnejše, ki zmagujejo v cilju!). Deležen sem (hvala!) slovenskega navijanja. Začnem drugo rundo, gremo, dajmo, zadnja runda, gremo na PB. Izo se mi že grauža, malo se posilim, predvsem pa se polivam. Veter prinese s ciljnega prostora vonj po žaru, juhi, slanem, mastnem. Mljask, kako bi zdaj zagrizel v sendvič s pršutom! Dohitevam Slovence, ker nekaj na kupu, potem mi kakšen tudi vrne... Med vladnimi stavbami v hladnem, vetrovnem betonskem kolosu se spet počutim bolje, zdaj si postavljam točke do katerih tečem in si prestavljam mini etape. Zdaj, zdaj lahko napadeš! Kašne tri kilomere pred ciljem se poženem, povečam kadenco, tri minute se počutim super, potem spet oseka sledi plimi. Na predzadnjem obratu v ciljni areni čutim le še olajšanje, moči , mogoče tudi volje, agresivnosti ni več, prek stadiona se fajtam, oseka! Končno cilj, zdaj uživaj. Bolj olajšanje, zadovoljstvo s PB za kar nekaj minut, niham med evforijo in utrujenostjo. Buzz pravi: ej, a si ti mal naveličan. Odgovorita mu dva kerlca, ki me prehitita dvajset metrov pred ciljem. A kaj bi to, zmagoslavno dvignem roko, yesssss. Pristanem v telemarku za fotografe..... in naenkat je konec. Opazujem se, kot bi lebdel nad seboj. Nisem dotolčen, utrujen, da, miren, presentljivo. Zmagovalec? Yesss, bo držalo, bo: moj drugi Half Iron, moj PB, moj užitek in veselje. Buzz, drži? Jasno. Drugič se pa le zberi na koncu. Uro kasneje, ko zmaga še Darko, ki je štartal uro za menoj, gremo na pivo in pico (mastno, slano, okusnoooo). Takrat nisem več miren, kaj šele naveličan, sem samo še zmagovalec!
Dolga pot domov se ne vleče, uživam v samotni vožnji, malo si telefonarimo, utrujen sem, nisem pa zdelan, zdaj šele izvem končni rezultat in po telefonu tudi uradne splite, pa menjave. Saj to je prav dobro, plavanje in tek bistveno boljša, kot na Lovemanu lani, kolo pa tam nekje, ob vseh klancih in na škandaloznih 350 km podlage...super! Ko v večerni temi drvim proti domu, sam sebe občudujem, tole je pomemben, nepozaben dan. V nahrbtniku, med papirji, pa je tudi tisti s kodo za prijavo na veliko tekmo naslednje leto, Buzz, bova šla, a ne? Jasno!
Naslednje jutro govorim na mednarodni konferenci, vse je lahko, čeprav nisem mogel zaspati. Govorim o prihodnosti, o velikih temah, tudi premikanju gora. Ko grem iz dvorane, skoraj lahkotno poskakujem po stopnicah, zgoraj v kotu sloni Buzz. Pomežikne: vidiš, da ni vse v Ironu. Ni, mu odgovorim, je pa veliko.
Runcajz
