- 18 Dec 2008, 15:35
#163673
11. grudna leta letošnjega je potekala Golada v posebnih pogojih.
Dva sta se od polsedme podila po spužvasto namočeni elipsoidni progici, ker nista hoitela v zavetje skrivnostnega Golov'ca. Neka gospa je brez brisalcev odšprintala ogrevalne kroge, ko se je pojavil mlačanski šaljivec. Po čmokotajočem teku sta zlahka odveslala še nekaj kilometrov, ako se ne motim, po suhem. Pod strokovnim vodstvom in budnim očesom zelo velikih in mišičastih fantov. Zato si je neka gospa v oranžnem priborila centralno mesto.
Nekako pol osma je bila, ko sem se privlekel iz enega nakupovališča, kjer sem bil deležen tudi neprmernih pripomb nekega slovenceljna:" Lopov", ker sem pisani reklamni katalog sklril pod vetrovko. Nadalje sem se malo pozanimal kako je gorila to mislila in sem slišal še: "Dej spel' se."
To je pač kazen, če se ne pride ob dogovorjeni uri na Golado. Ker nisem dovolj treniral razbijaških veščin sem se odpravil v smeri Codellijevega.
Zverina je pridno čakala v avtu, ko sem bil deležen ekspresnega korekcije očitno slabe veslaške tehnike. Jezno sem potem na kolikor toliko pravilen način odvesal še eno stotico. Zabavalo me je opazovati plešoče številke na zaslončku. Moja veslaška priprava tega nikoli ni imela, smrk, smrk... Zanimivo je bilo občutiti nekatere ne dovolj aktivne mišice, kar je trajalo do danes.
Divji mož na sosednjem veslaškem mestu je odgaljotiral svojo tlako s tolikšno močjo, da je pod njegovim vročim telesom nastala mlaka.
Gospa v oranžnem je menda tako trenirana in ni do danes občutila nikakršnih posledic. Hja, razen bojda izpuščene današnje Goladice...
Ker mi to ni zadostovalo sem se po dodatni dozi nakupovanja nezdravega mlekca, ki sem ga osem litrov tovoril na rokah po malem mestu ostudnih nakupov znova odpravil proti stari mestni klavnici. Pod okriljem novoobnovljenega turma sem pustil voz in se s cuckom podal opravljati potrebice in ovohavati vogale.
Tudi skrajšana Golada- je lahko dovolj pestra. Za Gruberjevim kanalom in čez območje bivše vojašnice sem izvedel nekaj kratkih stopnjevanj. Pospravil za zverino in se odpravil občudovati vilice premožnih meščanov na Golov'c. Pri prvi hiši, kjer nimajo denarja za ograjo me je oseba za premikajočo se zaveso grdo odmerila. Ker je nekaj mahala z zaveso, sem malo pomahal nazaj. Zverina pač hoče povohati kdo vse se je podpisal na njiihov grmiček, ki se bohhoti na travničku. Raje sem se premaknil, čeprav me odprtost neomodernistične vilice iz sedemdesetih vedno vabi. Zverinica se se je zaradi tekalne aktivnosti podelala pač malo naprej. Odstranili smo tudi to.
Odšprintala sva v smeri observatorija in na koncu mačjih glav v daljavi zagledala žaromete. Proti deseti večerni uri se zadržujejo na tistih krajih sumljivi tiči. Ne saharinarji, marveč trgovčiči z drugačnimi tabletkami. Pobrala sva se proti strelišču in šla po drsljivi potki navzgor. Pod, med, ob drevesi in čez podrta debla. Tam je tudi meni manj drselo v običajnih copatkih. Kuža ba je z zanimanjem ovohaval skrivališča manjših sesalcev. Poleg tega sva prečila območje kjer v poletnih dneh radi poležavajo klošarski vikendaši v improviziranih zaklonih.
Zaradi lenobe sva pri izviru zavila proti Kodeljevem. Po dodatnih stopnjevanjih sem prišel do podrtega debla. Ubogljivi cucek, ki se je tik pred tem v tretje pridno izpraznil, je neusmiljeno potegnil in pospešil, ravno ko sem ga pohvalil kako priden je. Namesto čakajoč name, me je raje malo vlekel po tleh. Tako sem zelo zanimivo bočno drsel po mešanici vode, listja, peska, zemlje in ostrih kamnov. Zato sem s supergo zajel neko čudno brozgo, si rahlo nabrusil koleno in skoraj strgal fantastične pajkice na stegnu. To bi bilo najhujše.
Večjo količino zemlje iz rokava vetrovke sem odstranjeval kjar med potjo, ko sem psa kazensko držal pri nogi. Ostanke zemljine sem v rokavu majice seveda prinesel domov. A prej sem moral še priplezati tja na konec Hradeckega ulice. Znova sem dokazal, z letnimi supergicami je mogoče teči tudi v dežji ne da bi jih zmočil. Poleg tega se je z njimi mogoče po mokrem listju čisto solidno smučati. Ker je bila zverina prestrašena zaradi prejšnje lumparije, ni vlekla. Zato sem se moral zgolj loviti za posamezna drevesa, kar je na takih potepih običajna praksa.
V svetli noči bližnjega mesta je bila naglavna brlivka z izrabljenimi baterijami čisto dovolj. Prečenje železniške proge na prepovedanem mestu poljanskega predmestja je očitno uspelo. Na nekoč klavniškem dvorišču sva srečala še psa, katerega lastnica mi je v neokliko naglešeni slovenščini razlagala da raje ne... Moj cucek se je hkotel igrati z njenim, ki je imel v gobčku žogico in na životku pelerinico. Šele kasneje je izdavila da je prehlajen. Ah jej, zakaj neki pa ne uporablja vrvice, ki jo valja po rokah...
Evo, Jusufe bijaše nekakva GoLJada.
Berem in berem in berem in se čudim čemu vse služi Golada za izgovor. 
(seitakvidiporezultatihkdojepriden PRESS)
No, dejmo malo resnosti pokazat in malo več trenirat. Prosim! Hvala! 
Anede aleško, so tele goladarka od hudiča. 
.
Priznam! 
Ne bom vam razlagal, kako dolga je bila njegova pridiga, ko se je vrnil z romanja. 
