He, he, tako redko se srečujem s TF-ovci, da
bora v civilu sploh ne prepoznam
.
Zaradi tega se sploh nisem vznemirjal nad cvetom TF deklet, ki jih nisem poznal po imenih. Včasih je dovolj spoznavati način teka.
Marsikaj smo nadoknadili v ošatriji, kjer imata natakarici zanimivi kapici, nenavaden način strežbe in se radi družita z gosti; kadar ponujamo solde se pa zmrdujeta.
Ker tokrat nisem niti plezal, niti plesal po mizah je za verbalne ekshibicije skrbel bobr. Zato še vedno razvijam sliko iz digitalca
. Zelo poreden fant. To bo treba ponoviti.
Utripal sem povprčno 170, največ menda 190.
Od štarta do planote pri cerkvi, kjer bog roko ven moli: 27'.
Od prav tam do cilaj v Mostecu: 33' (8' do razcepa pod Tivolskim vrhom, 3' po francoski, 22' od pasje jase v Tivoliju, čez mostičke)
To je tista predpremierna daljša varianta, ki je všeč takim zgubam kot sem jaz... Problem je, je to neto čas, moj bruto čas je pa 59'38''.
Postaval sem približno dve minuti.
Te elektronske igrače so hudičeva iznajdba za praznjenje žepov lahkovernežev!
Temperatura verjetno okoli 7 stopinj Celzija, ura je kazala 8...
Višinski metri približno 190
.
Prijetno osvetljena polovica teka do vrha Rožnika, brez dodatne razsvetljave.
----------------------------------------------------------------------------------Arghhhh................, s ketne s'm se strgu... Po odtegnitvi Rolad ali kako se že tem tekom čez in okoli Šišenskega vrha reče, nisem tekel tu dva debela meseca in pol.
Težko pričakovani tek 11.prosinca sem si ukradel, kar ni bilo pametno.
Po prebitih prvih abstinenčnih težavah sem zopet užil prepovedano mamilo imenovano T-e-k po rožnem hribu.
Eh, če sem tik pred štartom prestrašil pse nič hudega slutečih sprehajalcev sem se pač potem vedel kot podivjana zver, kaj mi je preostalo. Očitno je nepripete pse strah, če se jim približam na pol metra.
Začel sem prehitro. Sunkovito in hlastno sem goltal prve desetine metrov sem odskakljal in če bi ne bil hripav in v družbi civiliziranih, ki so v lahnem enakomernem drncu prihajali za mano, bi vpil od zadovoljstva.
Po prijetno mehki in rahlo blatni preprogi sem božal korenine na robu. Sam. Potem so me prehiteli, saj sem hotel fotografirati osvetljeno Večno pot.
Predhodnica je spominjala na usklajen spredniji del letalske ekipe in sta držala krmilo prednosti varno v rokah. Ostali so jima sledili na varni razdalji v gosjem redu. Razen prijetno kramljajočega parčka.
Zaganjaje sem trudil porabiti vso nabrano energijo in hkrati pregnati nabrane težave. Zato sem bil slaba družba.
Že dolgo nisem bil tako srečen in še tekel sem. Naslednjič, ko se navadim na Te-eFove junakinje, se bom bolj držal skupine. Čeravno nisem edini krivec za tokratno razbitost edinice. Videti smo bili kot na hajki.
Zelo tekmovalno vzdušje je pdžigal moj strah. Skrbelo me je da bom zadnji , saj sem od Čankarjevega vrha komaj dohajal skupino. sledil je fenomenalni klanec proti ddrenikovem vrhu, kjer sva s soborcem tekmovala, kdo bo bolj globoko dihal, sopel. Po neskromnem lastnem mnenju mi je šlo kar dobro. Seveda sem si omislil daljšo pot skozi obešenjaški ovinek, ki sploh ni vzbujal negativnih konotacij. Preveč sem bil zdelan in dol po daljši francoski. Čez mostičke v polmraku, ki ga je moja nežna svetilka samo sramžljivo objemala. Pa nič ne de. Celo pot sem podoživljal nekoč preživete trenutke tu. In seveda prekmalu zavil ovinek prej v hrib nad Belvijem, vlažno listje je zdrselo pod copatki.
Čas predvidenega prihoda gol'five ustaljene in skrajšene poti je pač krajši.
Tekel sem kolikor sem mogel in z grozo spoznal kakšna bližnjica je proga
pod Šišenskim hribom. Še naprej sem tekel, skrbelo me je, vsi zbrani bi me utegnilli čakati že vsaj pet minut.
Z grozo sem se oziral, dokler nisem opazil migetjaoče bele bleščave. Dohitela me je; dekle v pelerini peklenščkove barve. In oddrijala naprej.
Moj komentar, kje so ostali, je ni zmedel. Verjetno je mislila, jaz sem eden tistih manijakov, ki jo vzpodbujajo k hitrejšemu teku.
Naposled sem se privlekel do cilja v meni razburljivega in sicer zelo prijetnega teka skozi gozd črnih senc.
Sedaj imam manjšo težavico. Mucka, ki sem ga z včerajšnjim štemanjem samo povečal v simpatičnega tigrčka. In nepozabno zadovoljstvo. Kadar bo možno, bom pač moral teči. Neglede na vse ostalo...
.
.
. Sploh če je Luzr z nami in če se meni razplete jezik ha ha. Očitno imajo kaj v meti 
; na srečo sem mela družbo pri nazdravljanju 
kdo je koga preganjal po hribih in dolinah 
? Tebi sem komaj sledil na čase sploh zadnje km sem utihnil kot miš, zaradi sopihanja seveda 
. Pustimo ciljni šprint, to paše zraven.
bo kmalu mimo in takrat spet pridem.
se bom potrudil odpraviti, sicer bo imel bobr 
še več zlobnih pripomb.
) in tudi jutri verjetno še ne bom sposobna priti na kRožnik. Pravzaprav imam bolj malo upanja, da se bo to zgodilo še letos.