Dragi moji,
naj še sam pristavim svoj kos rženega kruha k Slonovim 5 dag Tolminske.
Golada, srečna, draga pot domača,
Kjer švica mojega prelita reka,
Ne bukev, žeja, me iz tvojga sveta
speljala ni bila, marveč me vrača!
Takole zanosno smo po leeetih in leeetih (ok, dejansko sem šel preverit in kot vse kaže, sem nazadnje tekel Golado 20.10.2011) (WTF!???) odpujsali Golado skupaj! In to z mojima obema nogama naenkrat! Seveda se je krajolik tolikanj spremenil, da sem se na začetku nekako znašel na koncu ulice Jana Husa, ki ni ista kot Hradetskega ali Mencingerjeva, ampak sem se hitro znašel in našel pravi ovinek (pa otkud vse te enosmerne???). Na štartu me je čakala pisana družba polgolih mož in mladoletnic (seveda z mamami, kaj pa drugega) (živjo, Simi!), nekaj so pametnjarili, kako smo pozni pa take fore, samo nisem se dal in sem se v miru pripravil na štart. (Kot je rekel Enzo Molinari v The Big Blue, če Jacques lahko dela eno uro joge pred potopom, lahko pa jest tud en krožnik pašte zmažem v miru, a?)
In smo šli. Na levo varianto na desno. Po smrtno nevarni cesti zaprtega Hradeckega tipa, kjer nas je skoz vsak drugi šofer (brez Mareta) življenjsko ogrožal. En zoprn tamau je skoz s skirojem za nami težil IN nas na koncu prehitel. Pa ljudi moji jel' to moguće?! Stopnice so bile še tu. Mostiček je nov in odprt -> Roška hir vi kam! Je pa zato pot do observatorija tek čez ovire, očitno se je Asad odločil vkopati nekje, kjer ga Obama ne bo našel. Jusuf je zbasal O.J.Simpsona, pardon O.J.Slona, v kevdr in s Petrom sta ga pocvirnala (junaćki) po klancu navzgor, da sva z Bajsijem samo še zavistno pogledovala v njuno smer. Klanec je že vedno tam, je*emti Asada, mar bi zravnal kaj. Egometer 1 je tam (kjer se da iti mimo po ravnem ali pa gor na klanček, kjer je steber PST). Egometer 2 je še tam (kjer se vzpon pa res začne) Egometer 3 je tudi še tam (kjer se pot postavi pokonci). V lahnem šprinteku je naš pritekel na vrh. J&P sta jo že podurhala naprej, pa smo počakali NM Bajsija in preklopili v pogovorni tempo po klancu navzdol. Najbolj mi je ostala v spominu izjava, "Ćovek bez stomaka je ko Mercedes bez znaka" na majici od debelega šoferdžije.
Ravninski šprint v ciljni ravnini je uspel kljub nekaterim dvomom in Bajsijevim neprizanesljivim poskusom, da bi izkoristil zarjavelost Pegazove forme. Je pa do prave šprinterske forme še daleč, in preden se odločim in izzovem Jusufa, bo treba še kak intervalček obrnit. Na cilju sta Peter in OJ nekaj pleteničila o tuširanju in kako sta že dva makrameja skvačkala vmes, a na analizo se je upal pa samo en. Večer je bil sončen, ob peru sva rekla dve, tri o življenju, in nekako je z včerajšnjo Golado vsaj en njegov košček padel na pravo mesto.
Lepo je bilo. Pridem spet!
Vaš Pegaz

Lep let, Pegaz

Ahhh, I feel very Goladic today!