Zbudim se ob 2:30 in si rečem: "Ma, grem!!!" Privoščim si obilni zajtrk in ob 3:55 se odpravim od doma. Obujem "navadne" superge z zlizanimi podpalti in se vdam v usodo
Začnem po cesti in že takoj naletim na neprehojeno pot pri AMZS. Na Žalah prvič od kar tečem opazim pripravljene proge za tek na smučeh. Začelo je močno snežiti. Na Šmartinski je bila "moja" pot zasuta s kupi snega, zato tečem kar po glavni cesti do Tuša in zavijem proti vojašnici. Tu pa se začne tisto tapravo. Najprej se oglasi moji prebava in moral sem na WC
Problem je najti dober kotiček, če je naokoli skoraj pol metra snega.
Med vojašnico in Letališko cesto je bila samo ena komaj shojena gaz in na koncu sem imel superge že premočene in bil precej utrujen. Če bi bila pot lepša bi enostavno obrnil nazaj domov, vendar me je misel, da bi moral po tisti gazi nazaj, odvrnila od tega. Problem teka po gazi je bila predvsem v tem, če sem zgrešil utrjeni sneg za kakšen centimeter me je odneslo levo ali desno. Pred Fužinskim gradom je začelo tako močno snežiti, da so bile snežinke velike kot moja dlan. Ko sem tako opazoval ogromne snežinke, sem kot neštetokrat za nekaj centimetrov zgrešil utrjeno pot in izgubil ravnotežje in končal v celem snegu na vseh štirih.
V snegu sem ležal kot "kup nesreče". V supergah sem imel precej snega, da sem se moral sezuti in očistiti sneg. Pot sem kljub utrujenosti moral nadaljevati. V Golovec me je izdala huda utrujenost in sem pričel hoditi, ker mi je vsaki drug korak spodrsnilo. Tukaj me je pravtako zanašalo levo in desno. Vseeno sem večino poti navzgor uspel preteči. Spust je bil lažji, ker je bilo očitno več sprehajalcev iz druge smeri, ki so dobro utrdili pot.
Ko sem mislil, da je vsega hudega konec, sem od Peruzzijeve - Murgel trpel, ker se mi je vdiralo pod nogami (in zanašalo levo in desno). Vdiranje ni bilo "hudo", vendar mi je tistih nekaj centimetrov iz koraka v korak pobiralo moči. Pri Livadi ob 6h srečam prvega prebivalca PST - snežaka
Ustavim se pri njem, spregovoriva besedo ali dve in že sem nadaljeval pot. V Murglah sem se ustavil in med hojo ob zelo močnem sneženju pojedel napolitanke in se odžejal z malinovcem. Od tukaj je šlo dosti hitreje, ker je bilo precej shojeno. Samo kaj, ker sem bil povsem brez moči.
Pri Litostroju in Leku sem moral teči po cesti, ker o očiščenih pločnikih ni bilo nobenih sledi, pa še tam kjer so bili, so bili parkirani avtomobili
Za celo pot sem porabil precej več časa kot običajno in jo, po mojem nestrokovnem mnenju, ne priporočam tistim, ki imajo težave s sklepi. Jaz sem si danes precej razmigal vse sklepe, za ketere sem mislih, da jih sploh nimam
....od Žal pa do cilja ni več daleč 
)
Hvala obema za družbo.
