E goladarsko ljudstvo, mar ni bilo nikogar v četrtek, 13. prosinca, leta tega, na romanju za medvedi in podobnimi stvori?
Neeeeeeeeeeeeeeeeee????????????????????? :<<<<<<<<<<<<<<<<
Ah, bejž'te no :>>>>>>>>>>>>>>.
Kar mene zadeva je Goladica bila.
Čeprav sem se na izhodiišče privlekel kasneje, tričetrt ure poslušal presenetljivo dober radijski program. Ne povem kaj... Med muz'ko in poslušanjem tujih cinizmov sem navlekel nase povsem zimske cape, ki jih uporabljam sicer tudi poleti, zavihtel na hrbet nahrbtniček in v paru dvojnih nogavičk odskakljal v noč.
S težkim srcem brez zapestne elektronske igrače, ki osrečuje sedaj nekoga manj poštenega od mene, sem se komaj podal v avanturo.
Kronometerska ura v telefonu je zelo slab nadomestek in nikakršna tolažba.
Brez naprave, ki kaže poleg pet uporabnih funkcij in ostalih neuporabnih petindvajset, za naslado tehničnim obsedencem, dandanes skoraj ni možno teči.
Zato sem se trudil narediti nekaj posnetkov na digitalni film.
Seveda to ni nič v primerjavi smetenjem po Goladni temi; ker Krilati konj in Oranžni Elefant ravno ne najdeta zakrknjenega fundamentalista, ki rad pošilja pozdrave v obliki krogle v koleno...
Privoščil sem si levo Golado pri treh Celzijevih stopinjah ob 2254.
Malo sem svetil avtomobilistom na odseku Hruševske ceste, kjer ni pločnika. Sicer so im svetile zvezde...
Od Kodeljevega do gozda v hrušiški gmajni sem se ravno lepo ogrel.
Trudil sem se čimbolj držati trase, ne obiskovaje medvedje ali, bolj verjetno, klošarske brloge. Mafijcev tokrat nisem srečal; nekemu avtomobilu, ki je hitreje jemal ovinke sem se raje skril, kot včasih v partizanih.
V romantični noči sem uživaje opazoval, kako se na hrbtu Golov'ca, po katerem je z domislelnostjo starih imperatorskih ljudstev speljan PST, vidi jantarne luči obeh strani mesta.
Vrh sem dosegel zlahka, potem se je pustolovščina šele začela. Ponavadi klanec je bil tokrat, čeprav sploh ne prvič, spust. Nogi sta tipali za neravninami, koreninami in kamni, ki so za dne mnogo bolj vidni. Trudil sem se pravilno polagati podplate. Takrat še.
Morda me je presenetilo srečanje s parčkom v malem črnem športnejšem hispanskem avtomobilčku. Kaj neki sta počela pol ure v zarošenem avtu križpotju mi ni čisto jasno. In zakaj je neko bitje na sovozniškem sedežu mahalo z, morda, belim puloverjem ravno, ko sem pritekel mimo. Brez luči, na žalost. Ker je bil omenjeni prizor v meglici, bom naslednjič razmišljal o daljnogledu ali vsaj o kakšnih špeglcih.
Od vaj za kolokvij iz anatomije, ali termodinamike, sodeč po pari, ki se je tam izločala, do osnov kartografije za telebane tekaškega foruma. Da, priznam, na "piknik placu" sem se kot ne vem že kolikič skoraj zmotil in tekel po pravi poti, nato premislil, naredil en častni krog, prišel nazaj. Sramota je začivkal telefon in prenehal meriti pretečeni čas. Dočakal polnoč in jo nenadoma občutil v bolečih kolenih. Med stresnim razmišljanjem, kako ne bom uspel v poldrugi uri prisopihati na cilj, sem zabil sklepe na mehki gozdnati podlagi. Ta sramotni krog, izgubljenca, je bil tudi edini del, ko sem v gozdu svetil svojo brlivko. Čim sem spoznal pravo stezo sem z nogami tipaje odtcal dalje. Na vrhu steze iz mačjih glav še en par, ki je v avtu resno razpravljal o stanovanjski problematiki mlajših družin.
Od stopnic naprej sem, odkrevsal po stopnicah, nočnemu fotografiranju naproti. Od 0020 do 0050 sem se zelo upokojensko sprehodil po Poljanah in zabeležil nekaj detajlov, ki so me begali že dolgo časa.
Sicer je bilo na Golovcu, izvzemši enega norca, precej samotno in posledično relativno varno. Kadar svetijo nočne zvezde, bateriska svetilka za počasen tek ni potrebna.
S tem zaključujem najpočasnejše gibanje po trasi Golade. He, he, skoraj dve uri zabušavanja...
Globokoumne ugotovitve nekega polža
)) nastale na raznih nočnih izletih...
1. Kadar tečem se ravno lepo ogrejem po petnajst minutah.
2. Kadar tečem z nahrbtnikom, sem počasnejši, sorazmerno s težo.
3. Kadar tečem sam sem počasnejši; ni hitrih dečkov za merjenje moči, ne deklic za vzbujanje skomin.
4. Kadar tečem brez elektronskega pripomočka, v obliki "pejsmejkerja" sem počasnejši.
5. Kadar tečem ponoči sem počasnejši, razen kadar pomislim na nekatere "pravljice", ki so nam jih vsiljevali v otroštvu.
6. Kadar tečem ponoči manj gledam okoli, razen pejsažev z razmazanimi lučkami v daljavi.
7. Kadar tečem ponoči lepše postavljam noge, še posebej, kadar razmišljam o tem.
8. Kadar tečem sam in ponoči, lažje poslušam sebe in naravo.
9. Kadar tečem ponoči me ni strah, kadar nočem in obratno.
10. Kadar ponoči zaidem se ne izgubim, saj tečem ali hodim v krogu.
22. odhajam na jug...
A prestavimo še Goladno podaljšano analizo? Na 27.prosinca.
To bi mogla biti prijetna rekreacija po Dolskem.
, odvisno ob kateri uri bom imel izpit.
.Ako me ne lisičjebarvne zverine ne bodo raztrgale. Ponavadi se psom ne umikam 
.
Midva z izyemno sva premagala pot pod eno uro. Srečala sva samo en zarošen avto z debato o stanovanjski problematiki 
, no ja slon se je pridružil požrtiji.
.
, bom pri teku potreboval ZEN spremstvo.