Zadnje novičke

[ales]

Po novem imamo pri nas kužka. Črnega stafija Tan-a. Maji ga je podarila sestrična Tina. Ceca, Tanova mama in bratec Spike se velikokrat ustavita pri nas, pravzaprav pri nas preživita precej dni..Tan je sicer en HUDO crkljiv pes. Ker je pri nas vedno kdo doma, ima večino časa na voljo nekoga, da se mu zlekne v naročje. Ampak ko prideta Spike in Ceca začne gledat s ta belimi očmi, renči, grize, skače ko zmešan.

No in tko sta se dala psa dostavit tudi v sredo zjutraj. Noreli so po sobi, s kavča na tla, na mizo, mal po balkonu, prvih nekaj minut jih ne umiriš nikakor (čeprav Tan, ki ima za seboj že tri obiskle v mali šoli, že razume in upošteva nekaj besed).

Ceca se mi zasmili, saj mora ves čas "odgovarjati" na ugrize dveh hudičkov in ker sem se ravno oblekel za jutranji tek, ji namignem če gre z menoj. Pograbi povodec in mi ga prinese, tko ko običajno.

Od doma tečeva seveda tko, da ona od veselja ves čas drži povodec še mal v ustih. Priganja me, jaz pa prvih nekaj km ne grem pod pet. Ko prideva na polje, jo spustim. Ona je ena taka pridna, ubogljiva kužka, še nikoli nisem imel problemov, da me ne bi ubogala. Tečeva še parkrat skozi mali gozdiček in po šestih kilometrih se obrneva proti domu. Včasih jo zmoti kak ptič ob cesti, a je beseda poleg čist dovolj, da mi spet teče lepo na meter od moje desne noge.

Prideva v gozd, ušesa ima še vedno lepo poležena ob glavi in ubogljivo teče ob meni. Naenkrat par metrov pred nama zagleda srno, ki naju najprej še mal počaka, da prideva bližje, potem pa jo ucvre v grmovje. Ceca pa jasno za njo. Ko zmešana. Noben klic ne pomaga. Tudi obrnila se ni. Mal v paniki najprej stečem za njo. Seveda jima v goščavi nisem mogel slediti. Ustavim Garmina, da si zapomni pozicijo. Na mestu postopam ene pol ure, jo kličem, žvižgam. Nič. Potem se odpravim v gozd, iščem še pol ure, potem tečem hitro domov, pobašem Mateja in se z avtom vrneva na mesto, kjer mi je ušla. Zdaj se skupaj dereva, preiskujeva gozd, sprašujeva redke sprehajalce. Po dobri uri se nabaševa v avto in narediva še mal širših krogov. Pozvoniva pri bližnjih hišah v Voklem in Vogljah in pustiva številko.

Popoldne se pri iskanju pridruži še moja Maja, sestra Jana in Luka. Nihče je ni videl. Iščemo jo do ene desetih zvečer, potem se vsi poklapani vrnemo domov. Vmes damo oglase na radio, pišemo na nekatere pasje forume. Zvečer natisnem sto plakatov, ki jih z Majo naslednje jutro razobesiva po gozdu in bližnjih vaseh. Domačini so ful prijazni, nas tolažijo in sploh so polni zgodbic, kako se živali na koncu skoraj vedno vrnejo..

Popoldne tm pred Vodicami v daljavi z daljnogledom na polju že opazim eno podobno kepco, stečem ko nor, maham, se derem, na koncu vidim, da sem preplašil ubogega mucka;žalost je še večja..

In ko se je že začela spuščati tema, me kliče Maja in pravi, da je v zavetišču Perun na Blejski Dobravi našla Ceco. Po dobrem dnevu tesnobe, kar ne morem verjet, razobesim še par plakatov v Vodicah in se vrnem domov. Luka je skočil še po dokumente in že dirkamo proti Jesenicam. Vseh pet v avtu se gužvamo, le Matej je ostal doma pri že mal preplašenih cuckih.

V zavetišču je že trda tema, ko Tina pokliče svojo Ceco, jaz slišim le en huronski lajež desetih psov, ona pa med njimi seveda spozna svojo ljubljenko. In ko jo oskrbnik prinese, skakanja, lizanja in drobnih stiskov ni konca. Po kaki minuti proceduro ponovi še pri vsakem od nas ostalih. Medtem oskrbnik pove, da je Ceco pripeljal veterinar, ki jo je našel na počivališču avtoceste na Voklem, vso premraženo in boječo. Tam pa res nisva polepila plakatov, ne vem, po moje sem se podzavestno kar bal, da bi se tam pojavila, tko blizu drvečih avtomobilov. Še k sreči, da jo je našel strokovnjak, po pravici povedano bi se takega psa, Staffordshirskega Bull-terierja sam kar bal vzeti k sebi v avto..

Nazaj grede smo polni zgodbic o iskanju in neprijetnih možnih scenarijih, ki bi jih bila lahko deležna.

Zdaj je doma, se crklja pri Tini, jaz pa po netu že brskam za GPS ovratnicami in delam trdne sklepe, da tkole nepremišljeno ne bom več spustil psa v gozdu..

[pajo]

Ker ponavadi z ženo zradi njenega delovnega časa ne hodiva skupaj na kakšen organiziran tek se je šele v novembru ponudila prilika. Jasno Sežana in zaključek sezone. In sva šla zakaj pa ne. Žena je kmalu ugotovila, da bo to vsaj zanjo čista jeba. In ni se zmotila. Sama vedno išče idealen čas za tek sploh pa vreme - bog ne daj, da je toplo,dež,veter in ostalo. Tam pa saj veste - malo mraz malo burje več tekačev kot ponavadi ( ne mara gužve). No ko sva šla v zadnji klanček pred ciljem jo je ob progi neki gospod prijazno začel spodbujati: Dejmo gospa še malo super ste in v tem stilu. Res lepo od njega sami veste, da spodbuda na teku dobro dene vsaj meni. Aj pomota to pri moji ženi ne pali. Sama je mislila, da jo nekdo zajebava. In sledi reakcija: P...a če bi bila dobra bi bila ža na cilju a ne vidiš kako se matram k...c dobro zgledan a vidiš kakšna sem v ksiht in v tem stilu. Meni nerodno kot še nikoli in jo raje čim prej poberem proti cilju. No potem gremo pa še na osmico in glej hudiča ravno tam prijazen navijač iz Sežane. Naju prijazno pozdravi sam mu nerodno pokimam žena pa kdo pa je to... Tisti, ki si ga v Sežani zmerjala ko vola ker te je spodbujal tik pred ciljem. Halo , da sem koga zmerjala? To pa ni res dober veš, da nisem taka. In se res ni spomnila, da jo koga ozmerjala ko furmana. Se pa ob tej priliki opravičujem dotičnem navijaču za to kar je doživel. Pa brez zamere.

[Bor]

... jaz pa po netu že brskam za GPS ovratnicami in delam trdne sklepe, da tkole nepremišljeno ne bom več spustil psa v gozdu..

Kaj imata skupnega Aleš in predsednik Rusije - Putin ?
http://www.rtvslo.si/zabava/modload.php ... c_id=30866

[SasoP]

Dejstvo, da je potrebno na Gospodov dan že zarana kreniti v mesto rdečega prahu na kegljaško tekmo, me ni prav nič razveseljevalo, vsaj dokler nisem doživel razsvetljenja ne. Od nekod se je pojavila ideja: grem, odmečem, potem pa v dir proti domu, na nogah seveda. No tekme navsezadnje sploh ni bilo, domačini so zamešali termine, tako da sem se samo preoblekel, poklical Ladota da prihajam mimo debelo uro prej in gas.
Jesenice so v zgodnjem dopoldnevu opustele, cesta proti Žirovnici pa prazna, zato s tekom po glavni cesti ni težav. Po slabi uri sem že na Ladotovem oziroma Tanjinem dvorišču, kjer me pričakajo dobrote v obliki piškotov, čokolade, banane... Malo računam z nadaljevanjem v dvoje, a iz tega ni nič. Nadaljujem, kmalu se v daljavi prikaže Elanov dimnik, Begunje so hitro za mano, Zadnja vas, Srednja vas...odlična voda z Dobrče in zlagoma naprej, navkreber proti Brezju. Srečam dva planinca, ki sprašujeta, če je še daleč... moj odgovor, da sta še dva ovinka (levi in desni) ju ne navduši najbolj, vseeno pa se dokaj spretno izvlečem - res ni več daleč in to ju potolaži.
Od vasi Brezje dalje gre samo še navzdol, ena, dva je tu Tržič, kjer si na tamkajšnjem Petrolu privoščim tekočino in čokolado. Primerno podprt nadaljujem preko Retenj, ravnina proti Dupljam se vleče kot kurja čreva , usta pa se mi kar sama razlezejo v nasmeh, ko v daljavi zagledam dimnik "domače" toplarne. V Naklem je črpalka zaprta, zato jo potegnem kar proti domu. Gre do Zlatega polja, tam se na črpalki znova napojim, še 15 minut in že sem pri prijaznem Andreju, kjer dokončno nadomestim izgubljeno tekočino (tokrat tudi z dodatkom vitaminov).
Doma me čaka izvrsten Ljiljanin dunajski, le kaj bi bilo drugega - to je bil vendar trening za Dunajskega.

[vencelj]

Bravo, dober trening, ni kaj!
lp, vencelj

[BO-JAN]

Pozdravljeni

dolgo časa sem se pripravljal, da bom šel odtečt eno prekrasno turo, ki sem jo večkrat (ne letos) že prevozil s kolesom. Edina razlika je v tem da grem s kolesom na tole turo od doma, ker pa sem tekel sem se do gondole za na veliko planino odpeljal z avtom. Pred postajo gondule je levo gozdna cesta ki zavije v dolino Korošice. no po tej dolini je kar nekaj možnosti kako kreneš, je krožna varianta ki na najvišjo točko prispe na približno 1000 m višine.
Jasno s menoj je šla tudi labradorka Tara ki mi dela družbo pri takih potepanjih.
kako naj vam opišem idilično gozdno pot ki se vije med drevesi še polnimi včerajšnega snega, med temi vejami pa sije že kar pomladno sonce.
Z vsakim višinskim metrom je na cesti več snega, malo pred Markovo ravnjo, ko se cesta najbolj postavi pokonci, kjer se ne da več tečt tudi zaradi snega saj ga je 20 cm mi v oči padejo nenavadne sledi, za katere se zelo zanima tudi Tara. Ker nisem ne vem kakšen strokovnjak ugotovim, da bi sledi lahko pripadale enemu manjšemu in enemu večjemu psu, sledi so sveže in smer hoje je ista kot moja. Motilo me je da ne vidim človeških sledi, poigral sem se z mislijo da sta dva potepuška psa, ali volkova. To zadnje se mi je zdelo najmanj verjetno, saj se mi je zdelo nemogoče da bi tu prebival volk.
Dragi moji kolegi in kolegice kako sem se zmotil se je pokazalo po cca 2 km gozdne ceste ko je Tara zavohala pred nama nekaj nenavadnega. Zapodila se je po sledi in na vso moč lajala, ko se pritekel do srede ovinka sem imel kaj videti. Volkulja,rjavo siva je stala na cesti in lajala na Taro, ko sem z glasnim klicanjem odpoklical Taro je volkulja stekla dalje po cesti kjer se je v soncu svetila pepelnato siva dlaka za pasjo glavo večjega volka. nekaj časa smo nemo strmeli eden v drugega potem pa sta jo popihala po cesti navzdol. Sam sem moral zaključiti krog tako da mi ni preostalo nič drugega kot da jima sledim. Videli smo se še na nekaj ovinkih vendar sta jo potem hitro obrale nevem kam saj se je v bližini oglasila motorka.
Šele ko sem zaključeval ta krog sem razmišljal kakšno srečo sem imel, da sem lahko v naravi opazoval žival, ki je bila močno ogrožena in zdesetkana. Po drugi strani pa sem imel srečo tudi jaz in Tara saj bi volkulja lahko v njej videla konkurentko, in lahko bi se zgodilo marsikaj.

Skratka trening ki ga zlepa ne pozabiš

LP Bojan

[miro]

Da malo obudim temo - mogoče bo zopet Fotr kaj napisal.

Bilo je že pred leti, po končanem Sam-u, ko smo se peljali nazaj na štart v Berlingu (vsaj mislim,sem že malo pozabil), v prtljažnik se je "zbasal "mislim , da rolback (vitez...) in med vožnjo ves zasanjan reče:"p...,dons sm preteku 5okm,pa se tko dobr počutm!"
Na ta dogodek sem se spomnil pred dnevi, ko sem na Madžarskem premagoval neke klančke.
Tko, upam, da bo tema ponovno oživela!
Lp
Miro

[solatka]

Sicer nisem tekla, pa bom vseen napisala.
Danes sem se podala na malo daljši sprehod po obronkih naših gozdov.
Z žalostjo sem opazovala našo nekož zeleno, zdej pa samo še betonsko, dolinico, ko me je zmotilo lomastenje v gozdu.
Najprej sem zaslišala neke piskajoče glasove, potem pa ugledala srno in srnjaka na begu. Tekla sta naravnost proti meni.
Presenečena se obstala in razmišljala, da je tu nekaj narobe z logiko.

Ampak sem hitro ugotovila, da logika dela. Le uboge prestrašene živali me niso opazile. Hiter ovinek mimo mene in prečkanje poti slab meter od mene, so imeli za posledico bližnje srečanje žičnate ograje in obeh srn.

Oba je katapultiralo v zrak. Jaz pa sem od groze kar zamižala. Sem mislila da sta poškodovana, ampak sta se oba rešila mreže in zbežala naprej po travniku.

Sem si kar oddahnila, ker res ne bi vedela, kaj narediti, če bi ostali ujeti v mreži ali, če bi bili poškodovani.

[spela*]

Solatka, res je žalostno, kar se dogaja v naših gozdovih. Mene je že strah hoditi v gozd, pa ne zaradi živali, ki bi jih srečala, ampak zaradi ... idiotov, ki se po gozdnih poteh podijo na motorjih.

[DuleKTKV]

Z vsakim višinskim metrom je na cesti več snega, malo pred Markovo ravnjo, ko se cesta najbolj postavi pokonci, kjer se ne da več tečt tudi zaradi snega saj ga je 20 cm mi v oči padejo nenavadne sledi, za katere se zelo zanima tudi Tara. Ker nisem ne vem kakšen strokovnjak ugotovim, da bi sledi lahko pripadale enemu manjšemu in enemu večjemu psu,
LP Bojan

Bil sem tam gori nekaj dni pred teboj (se ne spomnim točno...) in sem tudi videl sledi "psa", ki so šle po sledi srne. Tudi jaz sem predvideval, da gre za potepuškega psa, čeprav se mi je zdelo nekoliko čudno, na volka še pomislil nisem Ker me pot kar dostikrat zanese v ta konec upam, da bom lahko tudi jaz videl volkuljo. Vso srečo ji želim...

[edo-brko]

Lp!

Solatka ! V čem je poanta pisanja? Lepo dovzetno opisan dogodek, ki pa najbrž ni bil pravilno oz. življensko dojet. Jaz sem ga najbrž dojel in predvidevam za kaj gre. Rad bi bolj konkretne podatke na podalgi katerih bom videl, če so moja predvidevanja pravilna, nakar bom predstavil tudi svoja dejstva.

[solatka]

Edo-brko, ne vem kaj bi morala pri tem pravilno dojet.

Pač, ne zgodi se vsak dan, da bi videla srno in srnjaka na en meter. In sem hotla to delit z vami.

Če pa iščeš kako globljo poanto, pa...

Ne vem, a misliš da obsojam koga, ker je ob rob travnika postavil ograjo? Al kaj naj bi bila poanta pisanja?

Sem pač mislila, da bi delila dogodek z vami...
Ampak očitno sem narobe mislila.

Se opravičujem.

[vencelj]

Temu je tema z naslovom doživetja na teku tudi namenjena: deliti dogodek z drugimi.

[edo-brko]

Lp!

Nisem bil siguren ali je bil namen opis dogodka ali iskanje krivde v odnosu ljudi do početja v naravi ( navezano na komentar Špele* ).

Ne me narobe razumet. Kot sem že na začetku povedal lepo opisan in doživet dogodek, ki ga večina ne bo nikdar doživela.
Mislil sem povedat, da je povod tega dogodka "narava" in njene zakonitosti. Zdaj je tisti čas, ko odraščajo mladi srnjački, ki postajajo nadležni starim (morajo braniti svoje področje), zato jih začnejo "poditi". Dokler so še manjši in ne postanejo enakovredni. To postane tako intenzivno, da niso dovzetni za ostalo dogajanje okrog sebe (kar ste tudi sami doživeli). Takrat ne zaznajo nevarnosti niti prisotnosti ljudi, kar je včasi zanje tudi usodno (povoz na cesti, padec v brezno, utopitev v reki, poškodbe na žičnih ograjah).
Mladi srnjački sedaj še nimajo izrazitih rogov temveč le majne poganjke "gumbe" ali vršičke, zato jih pogosto zamenjamo za srne. Tudi v vašem primeru je najbrž bilo tako.
Hotel sem povedati, da je bil to vzrok dogodka in ne vpliv človeškega ravnanja (ki pa včasih le povzroči pregon in vznemirjanje divjadi).

Upam, da sem vam povedal nekaj česar še niste mogoče vedeli in da mi ne zamerite, ker sem se oglasil na vaš prispevek.

[solatka]

EDo-brko, ne moj namen ni bil analiza stanja v naših gozdovih.

Sem pa domnevala podobno (ok, to o starejših pa mlajših srnjakih res nisem vedela). Glede na to, da so ti predeli gozda pri nas kar obljudeni (sprehajalci psov recimo), sem mislila, da jih lovi kak pesjanar.

Srnjak je imel res čist majhne rožičke, srna (oz. tisto kar naj bi bila srna) pa je bila brez rogov.