- 02 Avg 2008, 12:00
#139073
Na, glede na vremensko tuširanje zunaj, vsaj v naših primorskih koncih, moji podvigi z gorcem danes odpadejo - me bo Porezn pač malo dalj čakal.
Sem pa šla zjutraj po Rakah (ob Idrijci navzgor) - luštno, tudi poleti vedno v senci, danes bolj na izi, ker sem se tla šparat za bicikel, ampak je bilo vseeno zabavno. Srečala sem same tekačice, nikjer nobenega moškega dirkača. Kaj pa je zdaj to en čuden luft v naših koncih? Pa sošolko iz gimnazije, s katero sva bili v tistih časih obe med ta lenimi, no, sama sem bila telovadbe itak opravičena skoraj cel čas šolanja, nato pa pridrvi lokalni spidi gonzales, odšiba svoj krog, pogleda urco, se obrne, ponovi vajo... Govorim o svoji profesorici matematike iz gimnazijskih časov. Prava korenina in meni je bila že 15 let nazaj zanimiva, ker se je ukvarjala s tekom, pa še gorskim povrhu. Škoda, da razen njenega matematičnega znanja ni name preskočilo še kaj bolj "letečega". No, me je pa pač zagrabilo malo kasneje. Očitno gre pri meni vse bolj na počasi, samo potem ko se pa odločim, zadevo izpeljem kot se šika. Sem se pa odločila, da bom še naprej tekla za lastno veselje, za budnico, ko se le da, in se ne bom obremenjevala s tempom, pa kaj, če porabim več kot 5 minut in pol za kilometer, sem še zemraj veliko hitrejša od večine ljubiteljev kavča in televizije. Sploh je pa zame že z zdravstvenega vidika vsako ukvarjanje s športom velik podvig, če vprašaš dohtarje, mene ne, meni je pač "špas" vse skupaj. Na začetku OŠ se je namreč moj center za ravnotežje odločil za skrivalnice tam nekje v možganih in se leta in leta ni oglasil, zato mi ni bilo nikoli treba telovaditi, ker sem bila še na ravnem sama sebi nevarna. In ko sem prvič preplezala tisto (zdaj že rečem) skalco v Turncu, se mi je zdelo, kot da sem na vrhu sveta. Z vztrajnostjo se daleč pride, ker če bi poslušala samo zdravnike, bi bila danes med tistimi kavčarji pred TV. Vztrajnost, moja trma in zdrava pamet, idealna kombinacija zame.
Pa nič ne bom žalostna, če bom slučajno v soboto zadnja prišla nazaj pod skalco tam pri jezeru, jaz se grem tja zabavat in uživat, spoznat še kakšno sopolžico, ne pa tekmovat.
Uživajte v vikendu. Očitno tudi vreme bo, ker zdaj je nehalo "scat", glih za na Porezn ne bo, morda pa mkam bliže, pa samo po makadamu.
En severnoprimorski čau.
Miganje je naravni antidepresiv.