- 01 Jul 2004, 23:44
#13854
Kot izkušen statistik, sem se na forum vpisala zadnji dan leta 2003, tako da bodo moje revizije enostavnejše. In splošna revizija prve polovice leta 2004 je pokazala, da je moje življenje v veliki meri bilo posvečeno doživetjem na tekih. Sledi selitev in podpis pogodbe za nedoločen čas v službi...
Prijetna prva polovica leta, same lepe reči.
Sprva samostojen trening s samoprepričevanji "Daj, pojdi, četudi se ti ne da, bo kljukica." Sama sebe sem presenečala, da mi kar uspeva, da razdaljo povečujem, tekala sem v najhušem snežnem metežu (največji užitek!!!), tudi ponoči. Nenavadno zame. Včasih sem kakšen dan spustila, a sem pridno nadoknadila. Motiviral me je en izkušen tekač, ki ga precej cenim, s preprostim stavkom, izrečenim čisto mimogrede, seveda si zmožna 21 km, vsak je, vse je v glavi. 
Sem ter tja sem prebrala kakšno reč na forumu, počasi sem tudi sama kaj povedala. Obiskala sem ponovitev zimskega teka, se izgubila v noči in žalostno odšla domov.
Prvi tekmovalni tek je bil na Socerbu in dobila sem medaljo Bučka se nisem predstavila in sem bila malo okarana s strani Pie. Hvala, Pia, s tem sem se pogumneje oglasila in kmalu postala ena najbolj čebljalasta TF-jevka. Vedno pogosteje smo se srečevali, bolje spoznavali in TF mi je zlezel pod kožo. S temi srečanji, analizami, sprva predvsem preko interneta, kasneje pa še prijetneje, v živo, nisem prav nikoli potrebovala kakšne samospodbude za tekanje več. Ni me bilo več strah, da bi se spet polenila, da bi vse skupaj pustila...
Enostavno je to postala moja družba, način življenja. Se mi zdi, da sem po nekaj letih ustaljenega življenja, ki sicer sploh ni bil dolgočasno, vnesla eno veliko spremembo, kateri sem podredila vse ostalo. Sveža družba, novi prijetni ljudje in zgodbe, malce tekmovalnosti, polno smeha, čeblanje preko spleta, pa v živo, prebiranje raznoraznih izkušenj... se mi zdi, da so mi podolgem času ljudje spet na veliko govorili, da se samo smejem
Kot v srednji šoli, takrat je bilo isto. To je pa spet osrečevalo in sem se smejala še bolj...
Všeč mi je, ko na analizah večinoma nihče ne gleda na uro. Kar nikamor se nam ne mudi.
Mi je pa v spominu ostal en dogodek z grosupeljskega teka, kjer smo zvečer nekaj krogov naredili Fotr, Matjaž in jaz. S Fotrom sva ravno toliko krogov naredila, da sva postala podobno patetična
, kot sem sedaj jaz. Pa naju dohiti Matjaž, tut že čisto out, ko Fotr ravno reče "Mene je kar strah, da se to konča, ko je tako lepo..." Pa se Matjaž razhudi: "Fotr, p----! Pa kaj smo ljudje tako zaje----, da se ne prepustimo užitku, pač pa se bojimo, kako bo vnaprej in si ga tako kavrimo." In potem je spet mal zaostal za nama. Midva pa sva ene 2 kroga naredila se mi zdi, da v premišljevanju tega stavka. Vsaj jaz, Fotr je morda samo kalorije štel
No, kmalu pa nisem mogla več tekat in se mi je skoraj podrl svet. Neznosna bolečina in ukaz doktorja, da ne bo nič s tekanjem lep čas (no, nekaj tednov) Kar nekaj solzic sem pretočila, priznam. Pa ni šlo toliko za to, da bi bila tekmovalna, šlo je enostavno za razočaranje, ker mi je bil moj novi način življenja všeč. Poleg tega je bilo to obdobje precej stresno tako v službi kot zaradi predčasne, skoraj nasilne selitve, podrt bioritem. S tekom sem take reči zadnje čase reševala sproti, saj sem jih takrat premislila, sedaj pa to ni šlo.
Vendar pa sem prav s to izkušnjo pridobila nekaj najlepšega, nekaj, za kar dobim cmok v grlu in rosne oči. Spet priznam.
Še preden sem uradno pojamrala na forumu, sem dobila zasebno sporočilo od Fotra "Staša, nekam žalostna deluješ danes!?" Kako to ve??? Menda se je čutilo iz tistega dne edinega prispevka. Hecno, res je bilo, vse skupaj povezano še z nečim, ampak očitno imam že nekoga na forumu, ki me dobro pozna in ki je pozoren in ki zna potolažiti. Prijatelj?!!!
Potem pa so male pozornosti začele dobesedno deževati, predvsem od tistih, s katerimi se srečujemo na tekih in klepetamo na forumu. Tisti, ki vas sedaj tudi štejem za prijatelje, tekaške prijatelje.
Ne bi rada koga izpustila, ker imam nekaj sporočilc shranjenih še v službi, ampak vseeno,
- Aleš se en dan oglasi v Ljubljani, me pokliče in mi prinese smrekovo mazilo, ki pozdravi vse.
- Dpop preišče www in mi pošlje nekaj linkov, pošlje mi še vse možne protibolečinske nasvete iz lastnih izkušenj, se ponudi še za pogovor v živo.
- Barb odteče krog zame.
- Fotr napiše zgodbico o mačkih zame, da me razvedri.
- in največje presenečenje (zato, ker je na TFju bolj tiho), v četrtek prejmem mali paketek od sotekača s trojk, tudi teku posebne izkušnje, LUKAM-ja. V paketku 3 fotke, kako tekamo v cilj, jaz z rokami vsepovsod, samo v pravilni drži ne, ampak nasmejani pa vsi. Pa flaška maratonika. In nasveti in dobre želje.
Poleg tega ste lepo skrbeli čisto na vsakem srečanju zame. Tule pa res ne bom več naštevala, ker ste bili se mi zdi vsi glavni (in manj glavni) stebri (kot bi rekla MojcaB, ki je tudi vmes) TF-ja. Mi je skoraj šlo že malo na živce, spet priznam, ampak ne vaša skrb, moje jamranje.
Res hvala. Danes, ko sem dobila malce boljšo novico s strani kiropraktika, sem spet nasmejana. Naredila sem prvih 100 metrov rahlega previdnega teka. Saj se mi zdi, da se sliši tole trapasto, ampak jaz sem bila tako zelo vesela, da je OK, saj sem bila vmes zelo prestrašena. S časom bi mi bilo zoprno prihajati samo navijati... Hmm, saj brez TFja bi bilo teka manj, pa tudi poškodbe ne bi bilo, ampak tega ne zamenjam!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Tako, no, lepo mi je, da smo skupaj. Lepo mi je, da sem vas našla. Lepo mi je, da smo se tako dobro ujeli in si ne težimo, če kdo razmišlja malo po svoje... Lepo mi je, ker vem, da se spet vidimo v soboto. In lepo mi je, ker vem, da bo jutri kakšna pikra pripomba padla na tole:) Hvala še enkrat, rada vas imam..
Zdaj pa NOČ-KO!
PS: (Kot PS samo zato, ker ima PSje rad dpop) Zadnjič je imela Mojcej na pikniku s seboj še eno pesmico, ki jo je napisala za rojstni dan neki gospe, ki je skrbela za njenega dedka. Napisana je sicer za malce drugačen namen, a ker je Mojcej naša forumovka in ker je pesmica lepa, sem si jo želela sposoditi, da jo v mojem imenom, čeprav z njenim podpisom, podarim vam v zahvalo za tako lepo spodbudo. Mojcej je sedaj šla žurat z našo Rolco (se mi zdi), zato bom to storila nekoliko kasneje... Mi je obljubila, da mi jo posodi.
PS2: Joj, smo hecni, a ne, ko se kar takole navežemo en na druge... preko monitorja...
Prijetna prva polovica leta, same lepe reči.
Sprva samostojen trening s samoprepričevanji "Daj, pojdi, četudi se ti ne da, bo kljukica." Sama sebe sem presenečala, da mi kar uspeva, da razdaljo povečujem, tekala sem v najhušem snežnem metežu (največji užitek!!!), tudi ponoči. Nenavadno zame. Včasih sem kakšen dan spustila, a sem pridno nadoknadila. Motiviral me je en izkušen tekač, ki ga precej cenim, s preprostim stavkom, izrečenim čisto mimogrede, seveda si zmožna 21 km, vsak je, vse je v glavi.
Sem ter tja sem prebrala kakšno reč na forumu, počasi sem tudi sama kaj povedala. Obiskala sem ponovitev zimskega teka, se izgubila v noči in žalostno odšla domov.
Prvi tekmovalni tek je bil na Socerbu in dobila sem medaljo Bučka se nisem predstavila in sem bila malo okarana s strani Pie. Hvala, Pia, s tem sem se pogumneje oglasila in kmalu postala ena najbolj čebljalasta TF-jevka. Vedno pogosteje smo se srečevali, bolje spoznavali in TF mi je zlezel pod kožo. S temi srečanji, analizami, sprva predvsem preko interneta, kasneje pa še prijetneje, v živo, nisem prav nikoli potrebovala kakšne samospodbude za tekanje več. Ni me bilo več strah, da bi se spet polenila, da bi vse skupaj pustila...
Enostavno je to postala moja družba, način življenja. Se mi zdi, da sem po nekaj letih ustaljenega življenja, ki sicer sploh ni bil dolgočasno, vnesla eno veliko spremembo, kateri sem podredila vse ostalo. Sveža družba, novi prijetni ljudje in zgodbe, malce tekmovalnosti, polno smeha, čeblanje preko spleta, pa v živo, prebiranje raznoraznih izkušenj... se mi zdi, da so mi podolgem času ljudje spet na veliko govorili, da se samo smejem
Kot v srednji šoli, takrat je bilo isto. To je pa spet osrečevalo in sem se smejala še bolj...
Všeč mi je, ko na analizah večinoma nihče ne gleda na uro. Kar nikamor se nam ne mudi.
Mi je pa v spominu ostal en dogodek z grosupeljskega teka, kjer smo zvečer nekaj krogov naredili Fotr, Matjaž in jaz. S Fotrom sva ravno toliko krogov naredila, da sva postala podobno patetična
, kot sem sedaj jaz. Pa naju dohiti Matjaž, tut že čisto out, ko Fotr ravno reče "Mene je kar strah, da se to konča, ko je tako lepo..." Pa se Matjaž razhudi: "Fotr, p----! Pa kaj smo ljudje tako zaje----, da se ne prepustimo užitku, pač pa se bojimo, kako bo vnaprej in si ga tako kavrimo." In potem je spet mal zaostal za nama. Midva pa sva ene 2 kroga naredila se mi zdi, da v premišljevanju tega stavka. Vsaj jaz, Fotr je morda samo kalorije štel
No, kmalu pa nisem mogla več tekat in se mi je skoraj podrl svet. Neznosna bolečina in ukaz doktorja, da ne bo nič s tekanjem lep čas (no, nekaj tednov) Kar nekaj solzic sem pretočila, priznam. Pa ni šlo toliko za to, da bi bila tekmovalna, šlo je enostavno za razočaranje, ker mi je bil moj novi način življenja všeč. Poleg tega je bilo to obdobje precej stresno tako v službi kot zaradi predčasne, skoraj nasilne selitve, podrt bioritem. S tekom sem take reči zadnje čase reševala sproti, saj sem jih takrat premislila, sedaj pa to ni šlo.
Vendar pa sem prav s to izkušnjo pridobila nekaj najlepšega, nekaj, za kar dobim cmok v grlu in rosne oči. Spet priznam.
Še preden sem uradno pojamrala na forumu, sem dobila zasebno sporočilo od Fotra "Staša, nekam žalostna deluješ danes!?" Kako to ve???
Menda se je čutilo iz tistega dne edinega prispevka. Hecno, res je bilo, vse skupaj povezano še z nečim, ampak očitno imam že nekoga na forumu, ki me dobro pozna in ki je pozoren in ki zna potolažiti. Prijatelj?!!!
Potem pa so male pozornosti začele dobesedno deževati, predvsem od tistih, s katerimi se srečujemo na tekih in klepetamo na forumu. Tisti, ki vas sedaj tudi štejem za prijatelje, tekaške prijatelje.
Ne bi rada koga izpustila, ker imam nekaj sporočilc shranjenih še v službi, ampak vseeno,
- Aleš se en dan oglasi v Ljubljani, me pokliče in mi prinese smrekovo mazilo, ki pozdravi vse.
- Dpop preišče www in mi pošlje nekaj linkov, pošlje mi še vse možne protibolečinske nasvete iz lastnih izkušenj, se ponudi še za pogovor v živo.
- Barb odteče krog zame.
- Fotr napiše zgodbico o mačkih zame, da me razvedri.
- in največje presenečenje (zato, ker je na TFju bolj tiho), v četrtek prejmem mali paketek od sotekača s trojk, tudi teku posebne izkušnje, LUKAM-ja. V paketku 3 fotke, kako tekamo v cilj, jaz z rokami vsepovsod, samo v pravilni drži ne, ampak nasmejani pa vsi. Pa flaška maratonika. In nasveti in dobre želje.
Poleg tega ste lepo skrbeli čisto na vsakem srečanju zame. Tule pa res ne bom več naštevala, ker ste bili se mi zdi vsi glavni (in manj glavni) stebri (kot bi rekla MojcaB, ki je tudi vmes) TF-ja. Mi je skoraj šlo že malo na živce, spet priznam, ampak ne vaša skrb, moje jamranje.
Res hvala. Danes, ko sem dobila malce boljšo novico s strani kiropraktika, sem spet nasmejana. Naredila sem prvih 100 metrov rahlega previdnega teka. Saj se mi zdi, da se sliši tole trapasto, ampak jaz sem bila tako zelo vesela, da je OK, saj sem bila vmes zelo prestrašena. S časom bi mi bilo zoprno prihajati samo navijati... Hmm, saj brez TFja bi bilo teka manj, pa tudi poškodbe ne bi bilo, ampak tega ne zamenjam!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Tako, no, lepo mi je, da smo skupaj. Lepo mi je, da sem vas našla. Lepo mi je, da smo se tako dobro ujeli in si ne težimo, če kdo razmišlja malo po svoje... Lepo mi je, ker vem, da se spet vidimo v soboto. In lepo mi je, ker vem, da bo jutri kakšna pikra pripomba padla na tole:) Hvala še enkrat, rada vas imam..
Zdaj pa NOČ-KO!
PS: (Kot PS samo zato, ker ima PSje rad dpop) Zadnjič je imela Mojcej na pikniku s seboj še eno pesmico, ki jo je napisala za rojstni dan neki gospe, ki je skrbela za njenega dedka. Napisana je sicer za malce drugačen namen, a ker je Mojcej naša forumovka in ker je pesmica lepa, sem si jo želela sposoditi, da jo v mojem imenom, čeprav z njenim podpisom, podarim vam v zahvalo za tako lepo spodbudo. Mojcej je sedaj šla žurat z našo Rolco (se mi zdi), zato bom to storila nekoliko kasneje... Mi je obljubila, da mi jo posodi.
PS2: Joj, smo hecni, a ne, ko se kar takole navežemo en na druge... preko monitorja...
O-o!
, pa dosti trme in volje.
Bil pa je to zame eden najlepših tekov, tako kot tek s Pantha Reiom na Bubinem teku.
Ostalih 2000 funtov pa sem kar tako po nepotrebnem zafračkal!" 
