Staržunski gozd je v teh mesecih prijeten in miren kot že dolgo ne.
Ravno danes sem na poti iz službe ujel upokojence v petju na klopcah iz hlodov sredi gozda. Na tistih radioestezijskih toèkah sreèaš tudi kakšne prijetne veseljake, ki se pogovarjajo med nastavljanjem svojih zdravstvenih tegob drevesom. Sicer pa èe je zapušèenost mišljena nevaren trend poveèevanja površine brez podrasti. Namreè velika drevesa se starajo, zelo redke pa so površine, kjer se gozd uspeva še sam obnavljati z lastnim podrastjem. Ena za vzorec majhna površina je celo nek poskus pogozdevanja i nto je vse.
Drug je problem še vedno brutalnih glasnih motoristov ( mopedi in crosserji ) ter neverjetne vztrajnosti, da nekdo kauè ali kermaiène plošèice še vedno rajši odpelje v gozd kot pa na deponijo in v kesone.
Letos zgodaj spomladi je bilo lepo videti, koliko ljudi je prišlo rezati koprivo za domaèe potrebe ( vedno veè...spremljam situacijo od lanske zime ). In vedno veè ljudi,, ki so blizu gozda prizadene, da nekdo tovori smeti ali zganja hrup s crosserji ali mopedi. Tako so že samoiniciativno zaèeli postavljati ovire ( celo nekdo je zasadil drevo ).
Sicer pa sredi gozda nevarno èepi nekaj èrpalk termalne vode, ki jo transportirajo redno v kopališèa ( nafta je še dovolj prepoceni ).
Verjetno pa že èepi kje v kakšnem predalu kakšen projekt zgraditve kakšnega hotela na tem podroèju.
Seveda je tukaj problem še lastniške strukture gozda, ki je razdrobljena.
Mestna oblast ne odkupuje ( kot je to trend recimo v Grazu ali celo bližnjem Celju ) v namene tim statusa MESTNI GOZD. Majhni lLastniki pa samo imajo stroške s èišèenjem, ki ga morajo izvajati. Kvaliteta gozdne površine pa pada.
No velja še omeniti svetlo toèko g. Jesenka, ki se ga da redno videti kako polni v svoj avto tiste ostanke betonskih plošè, kauèe pa tudi vreèe. Vèasih potrebuje tudi kaj pomoèi.
Zanimivo je da so tisti deli robov gozda, ki mejijo na novejše pogojno reèeno mondenejšo soseseko najbolj neurejeni. Gozdu se na robu ceste dodatno vsiljujejo razne priroène odprte lope, strešne leseni objekti za parkrianje vozil, prostor za drva ali za kakšna manjša gospodarska delovno vozilo kot je kakšna JCBjka .
Skratka dovolj izzivov za mestne oblasti, ko se bodo morale lotiti strategije prilagajanja mesta za nove urbanistiène trende v prihajajoèih klimatskih spremembah. Recimo, da tiste prijetne upokojence, ki so peli v gozdu imenujemo zametek bodoèih urbanih klimatskih beguncev.
Moramo še malo poèakati, da pride iz fakultet nova generacija urbanistov in arhitektov, ki so že seznanjeni z zeleno urbanistiko mest.
Maribor še iz èasov Avstro-Ogrske je bil znan po zeleni substanci, pametni ureditvi alej...
Vi stari maèki, ki ste z mopedi strašili žvad po Staržunu ste morda imeli sreèo, da ste videli Staržun še preden so skozenj speljali kanal.
Menda je takrat po tistih vrtaèah ( menda so ostanek bombardiranja v II.sv vojni ) ko so bile polne z vodo dalo najti celo potoène rake.
POZOR! Ne zamenjujem vrtaèe za tiske izkopane luknje, ki so jih kopali vojaki bivše JNA, ki so tukaj imeli vaje. Temu se je reklo grudobrani mar ne?Verjetno se spomnite tudi poligona . Mislim, da smo še kot srednješolci hodili tja trenirat in preskakovati ovire ter se obešati po jeklenih ceveh tim "tarzana"..., pa tekaèi smo skakali èez "tarabo" in preskakovanje žiène mreže. Prijetni spomini tudi meni
.
No èe bi kaj bil turistièni izziv za Maribor, bi to vsekakor bila zelena revitalizacija Staržuna v mestni gozd. Recimo nekaj takega kot ima v svoji mestni okolici Graz na severno in zahodno stran.
... Žalostno...Ostane nam vsaj za enkrat še Stražun, ko pa še tega več ne bo pa...
. Res je, da sem bil takrat star 10-13 let 
)