Včeraj sem šel v gozd na enakomeren tek 35 minut, okrog 6 km
pri 70 % hitrosti VO2max, kot predpisuje program za petek.
Izbral sem gozdno pot v Završnici, na levi strani potoka, ki je precej
razgibana in skrita in jo poznajo bolj domačini, tekači, nabiralci gob,
lovci in drugi ljubitelji gozda.

Oblečen sem bil v živordečo majico
z narisanim hudičkom in v zelene dolge pajkice,

na glavi pa
kapo z dolgim šiltom.

Ko sem naenkrat pritekel izza ovinka
in gostega grma, ki je zakrival pogled naprej, sem najprej zaslišal
predirljiv krik in prestrašen glas: »Marička kako sem se
ustrašila!«

S svojo rdečezeleno pojavo sem iznenadil
simpatično gobarko, ki je poleg krika izpustila še košaro z gobami,
ki so se raztresle po tleh. Ostal sem brez besed, prvič zato, ker
nisem vedel, kaj naj rečem, drugič pa zato, ker sem se tudi sam
prestrašil predirljivega krika v tihem gozdu.

Tekel sem naprej
in prišel do konca steze, kjer sem se obrnil in tekel v prejšnjo smer.
Vedel sem, da bom gobarko spet prehitel, zato sem tekel glasno,
stalno sem pokašljeval, se odhrkaval, malo žvižgal (namesto pogovorni
tek se lahko sedaj reče žvižgalni tek) in nalašč stopal na suhe veje,
da ženska, ko bom pritekel za njo ne bo spet presenečena.
Zagledal sem jo že od daleč in nič ni slišala mojega lomastenja. Zato
sem že od daleč zavpil: »Ne ustrašite se spet!« A že pri besedi »Ne..«,
se je stresla kot bi jo zadela žica daljnovoda, zadrla se je kot sestradana
vrana, sesedla se je na bližnji štor, košarica se je odkotrljala naprej,
sama pa je izdavila samo en stavek: »Marička kako sem se
ustrašila!«

Nisem mogel, da se ne bi zasmejal, rekel
sem »Oprostite!« in tekel naprej. Mislil sem, da bo še naprej nabirala
gobe, saj je dosedaj vse nabrane stresla, zato sem zavil iz gozda na
cesto, kjer se me ne bo ustrašila, tudi če me bo nenadoma zagledala.

Vendar je tudi ona razmišljala podobno, prav tako je zavila na cesto,
ker ji je bilo dovolj nabiranja gob, saj je tako ali tako vse stresla. Vendar
je usoda hotela, da je stopila na cesto, ravno ko sem ves hropeč in
zasopihan pritekel mimo in jo skoraj odbil nazaj v gozd. Zavpila je na
vse grlo, se prijela za srce in rekla: »Marička kako sem se
ustrašila!«

vendar se je že tudi ona smejala zaradi najinih
srečanj. Zasmejal sem se tudi sam in tekel naprej. Kmalu sem se ustavil
in začel razgibavanja.

Ravno sem se matral s sklecami in trebušnjaki,
ves sem bil zaverovan v telovadbo, razmišljal sem, kako je lepo tiho v
gozdu, ko sem se nenadoma stresel ob močnem kriku. Roke so
popustile, z nosom sem padel v travo, komaj sem se obrnil, da bi videl,
kaj se je zgodilo.

Zagledal sem gobarko, ki se je smejala na
vsa usta, kajti ona se je zadrla in me nalašč prestrašila. Potem pa je
med smehom rekla: »Marička kako sem vas ustrašila!«

Teka in
razgibavanja je bilo konec, saj maksimalni in povprečni srčni utrip niti
približno ni bil več merodajen in točen, ker je ob kriku gobarke zrasel
preko vseh meja. Vseeno pa je bil lep tek po razgibani gozdni
stezi.
