Tekaški zmagovalci nad samim seboj niso samo tisti, ki so pritekli skozi cilj, ampak prav tako tudi tisti, ki so prišli na start. To je bila ena od najinih ugotovitev z dr. Škofom, ko sva debatirala o teku. Pred nekaj leti je tudi on predlagal udeležbo na polmaratonu v Palmanovi in rezultat tega vrženega semena, ki je padlo na plodna tla, je udeležba treh avtobusov tekačev iz Slovenije od tega en dvonadstropen (seveda naš) in še veliko število samoprevozniških tekačev.
Je pa Palmanova z okolico idealen kraj in prostor za izvedbo polmaratona. Ravna trasa na Padski ravnini s pogledom na zasnežene gore (slovenske, mislim da), prazne ceste, lepo vreme in dobra organizacija, ki tu in tam malo zašepa. Italijani so v nekaterih stvareh pravi mojstri, v drugih pa so precej šlampasti. Tako je prijava potekala brez problemov, kar je razumljivo, saj je vse potrebno opravil BojanM, mi smo dobili samo kuverte z imenom in priimkom, štartno številko in s čipom v njej. Ker je bilo precej hladno, smo se malo obotavljali pri preobleki v tekaške drese, pa tudi precej negotovosti je bilo, kako se obleči. Nekateri(e) so prav za Palmanovo nabavili(e) novo garderobo, ki jo je bilo težko ne obleči, če pa je bila kupljena prav za to priložnost. Ob tem sem ugotovil, da 5rci odlično pristoji bela barva.
Tudi sam sem bil v dilemi ali obleči kratke ali dolge pajkice. Če oblečem dolge, bom podoben pajku ali žabam, če oblečem kratke, me bo zeblo. A jasen dan in vedno toplejše sonce sta napovedovala otoplitev. K temu sem prištel še gretje zaradi teka, zato sem se odločil, da obujem kratke hlače, kar je bilo spričo hladnega čakanja na start kar atraktivno. A raje imam, da me malo zebe, ker vročina mi nagaja bolj kot mraz. Italijanom sem poklonil staro adidasovo pelerino, ki sem jo oblekel na startu in jo nato nekje pri sedmem kilometru obesil na bližnjo ograjo.
Moj tek ni potekal povsem brezskrbno, ker se je poznalo, da je bilo premalo spanca. Pozen odhod v posteljo, zgoden odhod iz postelje, prevoz do Ljubljane in nato do Palmanove, so zahtevali svojo energijo, ki bi jo potreboval na teku, pa je od nikoder ni bilo. Geli niso dali vse od sebe, še posebno, ker sem jih poplakoval z ledeno mrzlo vodo, ki spet ni pripomogla k vzbujanju moči. Najprej sem za to krivil gele, pa sva potem z Razyjem v stranišču v Sežani ugotovila, da je bila prejkone za tako počutje kriva ledeno mrzla voda.
Vseeno pa sem tekel svoj tempo, užival sem v krasnih pogledih, a spraševal sem se, kje so Italijani v nedeljo dopoldne. Ne da je bilo zelo malo ljudi zunaj, tudi večina oken je bilo zaprtih, pa ne samo to, zaprte so bile tudi polkna. Tako, da sem ugotovil, da okoliški prebivalci sploh ne vedo kaj imajo. Zakaj so potem Benečijo in Julijsko krajino šli jemati Slovencem, če je ne znajo izkoristiti.
A organizacija samega teka na progi je bila odlična, tukaj so se sosedje izkazali za mojstre. Delilnic vode, čaja in sadja je bilo dovolj, čeprav se ledena voda in vroč čaj nič kaj nista dopolnjevala. A bilo je vsega zadosti in dovolj pogosto. Tudi redarji so opravili svojo službo zadovoljivo, čeprav jih je tek zelo malo brigal, vsaj takrat, ko smo mimo tekli zadnji in moški tekači. Mogoče se jim je pri ženskah vzbudilo latinsko kavalirstvo ali pa pri hitrejših športna navdušenost, ki je sicer pri Italijanih ne manjka. A tam je precejšnje število potomcev slovenskega življa in latino slovanska kombinacija ljudi s sabo prinaša tudi določen vzorec obnašanja. A to je samo moje predvidevanje, ne vem, če je v resnici tako.
Tako sem pritekel do zadnjih kilometrov, ko sem začutil, da še nisem porabil vseh moči, da še nisem posrkal vseh gelov in da bi bilo možno na koncu malo pospešiti. Izklopil sem možgane in vklopil pomožni motor, tako da sem zadnje dva kilometra dal vse od sebe. A zaradi tega nisem registriral navijačev(ic), nisem vedel, da sem tekel mimo našega parkiranega avtobusa, še posebno pa sem se pognal naprej, ker sem imel prisluh, da za mano topotajo kakšni trije pari tekaških copat. Zato sem ob prihodu na stadion še pospešil, da mi je možgane na ovinku potisnilo na desno stran, da nisem slišal in videl Manike, ki je zame navijala, čeprav je spadala v Poletovo ekipo, da skorajda nisem vedel, kdaj sem pretekel ciljno preprogo. Ves sem bil zbegan, da nisem vedel ali sem v Palmanovi, ali sem Pavla Mona, ali mala ponva ali celo napalmova bomba. Niti nisem vedel, kje se nahaja avtobus, da bi se čim hitreje preoblekel, a ne v avtobus, ampak v cunje, ki sem jih imel v prtljažniku. A moral sem povprašati nekaj forumcev, kje se pride do avtobusa, kar se jim je jako smešno zdelo, no saj se je tudi meni, ker je bil avtobus čisto blizu. Preoblekel sem se in se vrnil na ciljni prostor, da zamenjam čip za majico in bon za pašto.
Tukaj se pa Italijani niso izkazali. Večjih majic je zmanjkalo, bila je dolga čakalna vrsta tako za vrečke kot za pašto, tako da nisem vedel ali naj čakam ali ne. A ker je bilo časa dovolj, pa tudi v Italiji bi bil greh, če ne bi probal njihovih makaronov, sem počakal, da se sta se vrsti občutno skrajšali in tako dobil vse, kar mi je sledilo in do česar sem bi upravičen, ker je spadalo v plačano startnino.
Potem smo pa dobili pokal, čas odhoda se je bližal, vsi smo se zdrenjali na avtobus, a vodje poti ni bilo od nikoder. Počasi se je le približala vesela grupa forumcev, med njimi je bil tudi naš vodja, a so na stadionu zašli. Skozi okna avtobusa smo jih dobesedno gledali, kako so skakali čez plot. Zgrožen moram ugotoviti, da je to počelo tudi nekaj forumk. Ampak to ni bil skok čez plot v prenesenem pomenu, to je bilo dobesedno plezanje čez stadionsko ograjo. Kot bi hoteli zastonj na tekmo, če ne bi plezali čez ograjo iz stadiona, ne pa na stadion.
Potem smo se odpeljali, se ustavili v Sežani, kjer smo jedli in z MitjaSom sva skorajda rešila in teoretično obdelala organizacijo mogočega maratona na Gorenjskem. Sama strokovna debata, h kateri lahko prištejem zgoraj že zapisano ugotovitev, do katere sva v stranišču prišla z Razyjem. Ko sem ravno pri stranišču, so bila pa v Palmanovi na stadionu podobna tistim, ki so slovela na počivališčih cest v Sloveniji pred pol stoletja. Ampak, ne bodimo malenkostni in naj nam stranišča ne pokvarijo lepega dne. In ga seveda tudi niso.
Ko smo pa pojedli, smo se pa vrnili brez problemov v Ljubljano. Forumovci smo dokazali, da smo vedno najštevilčnejša ekipa, zato se samo po sebi razume, da dobimo pokal, ki pa nam ne pomeni več toliko kot prejšnji pokali. Vsled tega, ga tudi nismo dobro varovali, ta pa je sredi vožnje v avtobusu omahnil na tla in si razbil stekleno skledo. Vem, da bi Italijani, če bi vedeli, da se nam je pokal razbil, žleht privoščljivo rekli, če ga mi nimamo, ga pa tudi vi ne boste imeli. Zato resno razmišljam, če to ni bila organizirana sabotaža. Ampak bolj se nagibam k temu, da je bila nezgoda, kar pa ni tragično, saj črepinje prinašajo srečo.
Tudi mi smo se srečno vrnili, zato se je vsekakor treba zahvaliti BojanuM in Nani ter vsem, ki so jima pomagali, da ste si vzeli čas in voljo ter skoraj stotniji tekačev omogočili prelep tekaški izlet v prekrasno pokrajino.
