V sobotah je po programu vadbe za Poletovo skupino na vrsti dolgotrajen tek 60 do 65 minut to je 10 do 11 km pri 60 – 70 % hitrosti VO2max in stretching 10 minut. Vsak drugi teden povečamo dolžino teka za 6 minut in 1 km, cilj pa je, da do konca avgusta pridemo na 85 minut teka in 14 do 15 km dolžine.

Tako sem v soboto že navsezgodaj pogledoval kam naj grem na tek, na koncu pa sem se odločil za Krmo. Obetal se je lep in vroč dan, v Krmi pa sonce še ni prodrlo v dolino, skrivalo se je za Debelo pečjo in ostenjem Draških vrhov.

Avto sem parkiral na parkirišču pred Pocarjevo domačijo in se podal na počasen tek proti Krmi. Cesta je precej široka, prevozna tudi za avtomobile in se ves čas nalahno vzpenja. Hladen jutranji zrak je deloval zelo poživljajoče.

Rosa na drevesih in na travnikih pa je dodajala ozračju še svežino in vlažnost. Počasi sem tekel navzgor in vedno bolj me je prijemalo, da bi pospešil, saj so bili ustvarjeni najboljši pogoji za užitek v teku. Vendar sem se spomnil opozoril dr. Škofa,

ki pravi, da številni tekači, od začetnikov do dobro treniranih, zelo pogosto trenirajo pri večji hitrosti kot bi bilo treba. Aerobni trening pri stalni previsoki intenzivnosti ne bo omogočil temeljnih bioloških prilagoditev, ki so za povečanje vzdržljivosti, nadaljnji trening in pripravo potrebne. Nasprotno: nestrpneži pogosto zaidejo v kronično utrujenost, poškodbe, celo izčrpanost. To se zgodi, ker ne dovolijo organizmu, da bi si opomogel (obnova glikogenskih rezerv, elektrolitskega ravnovesja itd.) od prepogostih prezahtevnih obremenitev. Za njih je značilen energijski primanjkljaj,

pravi dr. Škof. Nisem pa hotel teči prepočasi, čeprav se je cesta vzpenjala, kajti prepočasen tek ima tudi majhen učinek na vzdržljivost ali pa je sploh nima. Tekel sem v območju aerobnega treninga s srčnim utripom med 110 in 125 udarci in krasno je bilo teči v svežem jutru in zelenem okolju v dolini Krme proti Zasipski planini. V tamkajšnjem planinskem domu v Kovinarski koči, je bilo še vse mirno, le oskrbnica se je sprehajala okoli hiše. Čas je hitro mineval, pritekel sem do kovinske zapornice, kjer se konča prevoz z avtomobili.

Na parkirnem prostoru je bilo polno avtomobilov, kar pomeni, da so se planinci tja pripeljali že prejšnji dan ali v soboto zgodaj zjutraj in odšli v gore, kjer bo zagotovo lepo v prvem zares lepem in toplem letošnjem poletnem dnevu.

Tekel sem še naprej, do druge zapornice in še naprej, dokler ni izza škrbine na obronku pokukalo sonce s snopom žarkov in kot svetlobni reflektor osvetlilo krog v premeru kakšnih 10 m.

V tem krogu je bila ravno travnata jasa z rosno travo, na njej tu in tam nekaj kamenja in ob robu dišeča drevesa. Prenehal sem teči, vstopil v svetlobni krog in počutil sem se kot v cirkuški areni, obsijan namesto z reflektorjem z jutranjim soncem izza obronkov Pokljuke.

V tem svetlobnem krogu je bilo toplo in počutil sem se zares enkratno. Počasi sem začel z

razgibavanjem, snop žarkov me je grel, udje in telo se je upogibalo kar samo od sebe, razgibavanje in telovadba sta delovala na telo kot afrodiziak.

Jasa obsijana s soncem, lesketajoči kristali na tleh in drevesih, ki jih je obsijal ozek sončni pramen, ves ta ambient obdan z dišečimi iglavci, širši prostor pa zaprt z ostenjem Rjavine in Tosca, na jasi pa Fotr v akciji razgibavanja telesa in vsrkavanja čistega zraka, navlaženega z zgodnjo planinsko roso, ki je pritekla iz rastlinskih žil zdravilnih trav in dreves v dolini Julijskih Alp.

Počutil sem se kot na novo rojen, kot bi mladost prihajala v telo, kot bi pil živo vodo kot bi dihal čarobni zrak. Če bi bila prisotna še kakšna Eva, bi dejal, da sem v raju.

Sonce se je pomaknilo naprej in se skrilo v večjo vzpetino na obronku. Svetlobni stožec je ugasnil, prenehal sem z razgibavanjem, se obrnil in tekel sem nazaj.

Kar samo me je gnalo navzdol, bil sem poln moči in mimogrede sem bil na izhodiščnem mestu. Narava se je prebujala, slišalo se je ptičje petje, živali na paši so se oglašale z raznoterimi glasovi. Med njimi so bile seveda najglasnejše krave.

Tako se je končal zares prekrasen sobotni jutranji tek v naravi. Razgibavanja v svetlobnem stožcu na koncu alpske doline ne bom nikoli pozabil.
