- 01 Feb 2009, 18:54
#168665
Ker ob nedeljah pač ne bomo viseli doma in gnojili kavčev, smo se eni ta zagnani spravili na netekmovalni tek v Martignacco pri Udinah. Eni, natančno - Loni,so si izbrali rojstnodnevno žuranje, najedanje in sploh eskiviranje obveznosti do sotrpinov tekačev, pa so bili ročno zamenjani oz, nadomeščeni. Torej, pogrešljiv ni nihče.
Tisto zamenjavo je bilo sicer še potrebno prepričati, da ni modro viseti doma, da so superge že skoraj splesnele, da je napovedano rahlo sneženje popoldne res šele popoldne,... No po mukotrpnem prepričevanju je Paula le klonila. In se pridružuila Lauferju in meni.
Jožica je dobila tokrat nekoliko manj modra navodila, ker sem malo bolj na pol pogledala za točno lokacijo, ampak smo našli, tako rekoč v prvi potezi in parkirali "pred vrati" in ob cerkvi. Je bil bogec milo zaprošen za pomoč. Ja, pa kar neki velik pujsov se je motalo okol, nič nam ni bilo jasno.
Ni bilo jasno niti, kje točno je štart, niti kje je cilj, pa ni važno. Smo jo kar uspešno pičili. Proga speljana pretežno po makadamu, asfalta zelo malo, smo pa nadaljevali tradicijo iz Medeje in malo okopavali po njivah. Loni, patate še niso vun pogledale.
Pot je bila speljana po okoliških vasicah, mimo dvorcev, vil, ponekod čez prekrasne travnike in parke vil, zares si imel kaj videti, kakšno razkošje je to moralo biti. Videla sem kar nekaj prvih poganjkov oz. že nastavkov cvetov trobentic in celo en mali teloh. Pomald prihaja.
No, ne ravno, malo nas je pa tudi moralo zasnežiti. Snežinke so čudovito narahlo padale in nam lepšale pot. Mene je skoraj posvojil eden kuža pri eni hudo lepi vili. Ma sta moja bodi garda tako tečnarila, da nisem utegnila pogledati lastnika. Se tolažim, da je bil itak star in senilen in sluzast makaronar.
Na cilju nas je pričakal kilometer (no, skoraj) rdeče preproge, smo bili ko na podelitvi Oskarjev. Samo preporga se je kar nekje končala, na vaškem dvorišču, prekrasnem, s polno starih artefaktov potebnih za obdelavo zemlje in živine, pa vseeno, res nisem vedela, če je tu konec.
Pol se ej pa začel srednjeveški sprevod: bobnarji so udarili eno ta močno, žonglerji so naredili predstavo z metanjem in lovljenjem zastav, pol pa zastavonoša, stražarji, oklepniki, dvorna gospoda, služabniki, vsi v čudovito ohranjenih nošah. Prekrasen pogled.
Na vsakem vogalu pa pujsi, pujsi, pa spet pujsi, in še enkrat pujsi, v taki in dugačni obliki. Jano, saj je bil pujsov ali prašičji ali ne vem kako naj rečem, praznik. Deseta obletnica nečesa, k nisem čisto razumela. Pa saj ni važno. Vegetarijanki sta se spravili na pujsov praznik tečt. Zakon. Je pa zato Laufer uče in usta pasel.
Čudovito doživetje, ki ga je nazaj grede še dopolnila mama zima s sneženjem. A u Ljubljani je bila pa Zima, halo????
Tisto zamenjavo je bilo sicer še potrebno prepričati, da ni modro viseti doma, da so superge že skoraj splesnele, da je napovedano rahlo sneženje popoldne res šele popoldne,... No po mukotrpnem prepričevanju je Paula le klonila. In se pridružuila Lauferju in meni.
Jožica je dobila tokrat nekoliko manj modra navodila, ker sem malo bolj na pol pogledala za točno lokacijo, ampak smo našli, tako rekoč v prvi potezi in parkirali "pred vrati" in ob cerkvi. Je bil bogec milo zaprošen za pomoč. Ja, pa kar neki velik pujsov se je motalo okol, nič nam ni bilo jasno.
Ni bilo jasno niti, kje točno je štart, niti kje je cilj, pa ni važno. Smo jo kar uspešno pičili. Proga speljana pretežno po makadamu, asfalta zelo malo, smo pa nadaljevali tradicijo iz Medeje in malo okopavali po njivah. Loni, patate še niso vun pogledale.
Pot je bila speljana po okoliških vasicah, mimo dvorcev, vil, ponekod čez prekrasne travnike in parke vil, zares si imel kaj videti, kakšno razkošje je to moralo biti. Videla sem kar nekaj prvih poganjkov oz. že nastavkov cvetov trobentic in celo en mali teloh. Pomald prihaja.
No, ne ravno, malo nas je pa tudi moralo zasnežiti. Snežinke so čudovito narahlo padale in nam lepšale pot. Mene je skoraj posvojil eden kuža pri eni hudo lepi vili. Ma sta moja bodi garda tako tečnarila, da nisem utegnila pogledati lastnika. Se tolažim, da je bil itak star in senilen in sluzast makaronar.
Na cilju nas je pričakal kilometer (no, skoraj) rdeče preproge, smo bili ko na podelitvi Oskarjev. Samo preporga se je kar nekje končala, na vaškem dvorišču, prekrasnem, s polno starih artefaktov potebnih za obdelavo zemlje in živine, pa vseeno, res nisem vedela, če je tu konec.
Pol se ej pa začel srednjeveški sprevod: bobnarji so udarili eno ta močno, žonglerji so naredili predstavo z metanjem in lovljenjem zastav, pol pa zastavonoša, stražarji, oklepniki, dvorna gospoda, služabniki, vsi v čudovito ohranjenih nošah. Prekrasen pogled.
Na vsakem vogalu pa pujsi, pujsi, pa spet pujsi, in še enkrat pujsi, v taki in dugačni obliki. Jano, saj je bil pujsov ali prašičji ali ne vem kako naj rečem, praznik. Deseta obletnica nečesa, k nisem čisto razumela. Pa saj ni važno. Vegetarijanki sta se spravili na pujsov praznik tečt. Zakon. Je pa zato Laufer uče in usta pasel.
Čudovito doživetje, ki ga je nazaj grede še dopolnila mama zima s sneženjem. A u Ljubljani je bila pa Zima, halo????