edo-brko napisal/-a:Lp!
"klopotec" - s strinjam s tem kar si napisal v zadnjem stavku (to velja tudi za vse druge,mar ne?) ampak je treba biti pazljiv in natančen, ko svoja razmišljanja utemeljuješ in uporabljat pogojnik, če to ni ekzaktno dokazljivo in preverljivo.
Npr. tvoj izrek ali geslo (kako temu rečete ne vem) pod črto prispevka: ... tudi na korenček gre ... (na prvi pogled razumljivo in samoumevno), če malo razmisliš - ne drži! Poskusi samo s korenčkom ( na korenček-brez ostalega) pa boš videl, da ne bo šlo. Dočim pa ... tudi brez korenčka gre... pa drži oz.je res! Poskusi in ne jej oz.ne uživaj korenčka v različnih oblikah, pa boš videl, da lahko gre.
Tudi,če bi korenček (surov ali v drugi obliki) jedel ne bi bilo nič narobe.Vprašanje pa je, če je potrebno in smiselno tako pogosto in v tolikšni količini uživati korenčkov sok (ali ni to pretiravanje), če bi se efekt surovega korenčkovega soka lahko dosegel že z 1-2 dcl na vsake 2-3 dni. Zaradi svojih lastnosti ga telo "porabi" le določeno količino ne glede na količino vnosa in se zato neizkoriščen izloči iz telesa ( je obenem to lahko nepotreben strošek).
Nisem mislil, da je korenček škodljiv temveč, da je za dojenčke (majhne otroke) "neprimeren (surov oz.presen) zaradi specifičnosti prebave, ki še ni prilagojena taki hrani (vsaj tako je bilo oz.so nas naučili v tistih davnih časih). Še vedno pa sem prepričan, da je v naravni obliki "nevaren" in da skrb ni odveč (so bili tragični primeri), ker ga lahko pregrizne (odlomi) tudi samo z dlesnimi in se lahko zaduši ali kako drugače poškoduje.
Vse je več plastno in med seboj povezano oz. pogojeno in zato ne smemo biti pri odzivih "šlampasti" (lahko da sem tudi jaz) in potem nestrpno reagirati na kontra mnenja in tako pride do razhih "floskul" in "kitajske gume" (veš otroci so že prej grizli gumo, ko še nismo vedeli za Kitajsko, ali kaj drugega kar smo jim odrasli dali).
Ne mene krivit, če nisem v temi, samo odgovarjam Brkotu. Moj izrek v bistvu sploh ni moj ("tudi na korenček gre"). Ko sme pred dvema letoma imeli prvih Sladkih 6 je na podelitvi priznanja moji malenkosti za pretečenih 42km Ečo vzkliknil "Klopotec, tudi na korenček gre". Me je potem enkrat celo vprašal ali sem mu zameril. Meni pa to še na misel ni prišlo, celo tako všeč mi je bil stavek, da sem ga uporabil za podpis. Še zmeraj mi je lep. Hvala Ečo. In Ečo je ultraš za kapo dol. Tako da ta stavek ni nobena trditev, je kar tako, lahko mu rečeš tudi floskula.
Seveda pa mi ne pride na misel, da bi trdil, da lahko tečeš večje razdalje in piješ samo korenčkov sok. Ne vem kako si to mislil. Sem šel gledat nazaj to temo in tega res nikjer ni. Pa nima veze, to bi bilo kreganje o oslovi senci.
Tole tvoje pa moram komentirati:
"Vprašanje pa je, če je potrebno in smiselno tako pogosto in v tolikšni količini uživati korenčkov sok (ali ni to pretiravanje), če bi se efekt surovega korenčkovega soka lahko dosegel že z 1-2 dcl na vsake 2-3 dni. Zaradi svojih lastnosti ga telo "porabi" le določeno količino ne glede na količino vnosa in se zato neizkoriščen izloči iz telesa ( je obenem to lahko nepotreben strošek).
Nisem mislil, da je korenček škodljiv temveč, da je za dojenčke (majhne otroke) "neprimeren (surov oz.presen) zaradi specifičnosti prebave, ki še ni prilagojena taki hrani (vsaj tako je bilo oz.so nas naučili v tistih davnih časih). Še vedno pa sem prepričan, da je v naravni obliki "nevaren" in da skrb ni odveč (so bili tragični primeri), ker ga lahko pregrizne (odlomi) tudi samo z dlesnimi in se lahko zaduši ali kako drugače poškoduje."
Tole je pa res debela floskula. Dr. Norman Walker , Sveži sadni in zelenjavni sokovi. Pojdi v knjižnico, preberi si ta zaklad modrosti, še bolje pa je če si knjigo kar kupiš. Jaz sem si jo. Če pa se boš poskušal vsaj malo ravnati po napotkih tega praktika pa boš videl da je 2 dcl soka na dva dni čisto nakladanje in zares vstran vržen denar. Vsak dan je treba in to vsaj tri deci.
Če pa se je kak dojenček zadušil s korenčkom, se ni zaradi korenčka, ampak zaradi šlampastih staršev, ki nanj niso pazili, ko so mu dali korenček. Mnogo večja nevarnost grozi dojenčku, če mu daš kos kruha ali pa reženj jabolka.
Ob tej temi pa sem se spomnil tudi knjige Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto. Na koncu je prevajalec Janez Penca zapisal naslednje:
"Lahko je slabo, če je česa preveč.
Ob prebiranju knjige Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto človeku pride na misel, da je sicer mogoče imeti več, da pa to ni vedno tudi bolje. Lepšega primera od tekov na srednje in dolge proge ni mogoče najti. Povprečen tekač zahodnega razvitega sveta ima veliko več kot povprečen Afričan: boljšo opremo, večji izbor hrane, več znanja, boljšo tehnologijo treniranja, boljše bivalne razmere, boljše zdravstveno varstvo in spremljajoče veje znanosti, ki podpirajo vrhunsko treniranje. Na voljo so mu tudi prehranski dodatki, od katerih jih po mnenju zdravnikov nekaj lahko brez zadržkov imenujemo kar poživila.
A vse to imeti ni dovolj, da bi bili najboljši tekači na svetu. To so danes Kenijci, Etiopci in severni Afričani. Severni Američani in Evropejci računamo, da bo znanost pri Afričanih odkrila neko gensko prednost in nam preskrbela izgovor za našo trenutno tekaško manjvrednost. Zaenkrat iz te moke še ni kruha.
Kaj pa če odgovor ni vedno v imeti, ampak je v našem primeru ravno nasprotno v ne imeti. Večina Kenijcev in Etiopcev je poljedelcev in nomadskih živinorejcev, ki po merilih razvitega zahodnega sveta živijo v izrazito neudobnih razmerah. Tam še ni asfaltnih cest, pa tudi ne udobnega potovanja z osebnimi avtomobili, avtobusi in vlaki. V kenijskem in etiopskem višavju ljudje še vedno dobesedno jemljejo pot pod noge in z njimi gnetejo mehko prst, pesek, travo pa tudi grobo kamenje. Nežne nožice naših prihodnjih tekačev se le redko bose dotaknejo matere zemlje, pod njimi je navadno asfalt, same pa počivajo v moderni obutvi, ki nogo silijo, da se pri hoji in teku obnaša tako, kot hočejo proizvajalci tehnološko do kraja izpopolnjene obutve. Naša hrana je veliko slajša, mastnejša, barvitejša in do neprepoznavnosti mehansko in kemično obdelana. Namenjena je bolj razvajanju kot prehranjevanju. Vzhodnoafriški otroci, iz katerih rastejo veliki tekači, nimajo še marsičesa, kar imajo njihovi vrstniki v Evropi in Ameriki, vendar je njihovo vsakodnevno življenje skrojeno tako, da postajajo lahkonogi osvajalci olimpijskih medalj in spreminjevalci svetovnih rekordov.
Materialno obilje razvitega sveta je v zadnjih nekaj desetletjih omogočilo bivanje, ki ga najbolje opišemo z izrazom kultura razvajenosti. Premagovanje bolečin in nelagodja smo prepustili tabletam, pa tudi starševska ljubezen se kaže v tem, da otroke že od plenic naprej vseskozi nekam prevažajo z avtom, najprej v vrtec, nato v šolo, potem pa najstnika, še skoraj otroka, že popade tek po avtu in se od polnoletnosti naprej vozi sam. Nešteto stvari, ki jih mora imeti, mu jemlje čas za razne načine biti. Eden od njih je biti tekač. Nekoč, ko je bilo življenje tudi pri nas trše, so bili ljudje bolj žilavi in pripravljeni v bolečini potrpeti. Ne za oprijemljive nagrade, samo za čast. Tudi to je eden od vzrokov, da je nekaj slovenskih rekordov v tekih na srednje proge starih že četrt stoletja.
Materialno razkošje je tako začelo razjedati pristnost naših življenj, da se ponekod v bogatih družbah ljudje prostovoljno odločajo za plemenito uboštvo in se zavestno odrekajo posedovanjski sestavini bivanja. Ko so svetovnega rekorderja Haila Gebreselassieja vprašali, zakaj se ne vozi z mercedesi, ki jih je dobil za osvojene naslove svetovnega prvaka, je odvrnil »Trdo treniranje, boleče mišice, nenehna utrujenost, preznojene majice in udobje limuzine ne gredo vkup. Največ treniram doma v Etiopiji, kjer je življenje samo grobo, kot je grob moj trening.
Knjiga o treniranju kenijskih tekačev sporoča, da ni pomembno, kaj imamo, ampak da moramo predvsem verjeti v dosegljivost svojih ciljev. Z neomajno vero okrepljeni značaj vzhodnoafriških tekačev je orodje, ki očitno nadomešča vso tehnologijo, s katero športnike oskrbuje bogati zahodni svet. Zato so danes svetovni rekorderji in olimpijski ter svetovni prvaki Afričani in ne Evropejci in Severni Američani. Bilo bi smotrno, da se razviti športni svet bolj kot h kemiji po pomoč napoti k vedam, ki poskušajo razumeti človeka kot preplet duha in materije in potrka na rezerve prvega. Ko beremo o skupnih treningih Kenijcev, moramo priznati, da oni tek živijo, medtem ko ga drugod po svetu pač samo trenirajo. S filigransko natančnostjo in potrpežljivostjo zlagajo svoj mozaik in z meniško disciplino napredujejo k cilju. Ali jih bomo kdaj ujeli, ni vprašanje tehnik treniranja, ampak pripravljenosti, da se vrnemo k preprostemu življenju, preprosti hrani in k izvirom čustvene energije, od koder med drugim vznika nerazkazovani ponos, da stopaš po še nikoli prehojenih poteh.
Pred časom sem bil na zimskih pripravah slovenskih tekačev. V milejšem podnebju ob jadranski obali so lahko trenirali veliko bolje kot doma. Ponujala se je lepa priložnost, da kdo poskusi trenirati trikrat na dan. Zvečer so mi oči že močno lezle skupaj, a sem vseeno vztrajal ob knjigi, kajti pri mladih tekačih v sosednji sobi je še močno razsajala glasba. Njihovi glasovi so zveneli krepko in sveže. Pogledal sem na uro, bilo je pol polnoči.
V taboru, kjer se pripravljajo kenijski tekači, je ob devetih zvečer vse tiho. Marsikdo izčrpan zaspi že prej. Ob šestih zjutraj, ko se ob ekvatorju naglo dani, pa so vsi brez besed že na prvem od treh treningov dneva.
Kdo ve, morda pa afriških tekaških skrivnosti sploh ni.«
Mnogo tega je v glavi.