- 31 Jul 2009, 14:53
#191813
Fanči,
sprašuješ o treningu menjav pri triatlonu. Tu gre za dve vprašanji:
1. kako se najhitreje preobleči (plavanje-kolo, kolo-tek)
2. kako natrenirati prehode.
1. Pri preoblačenju je najpomembneje do potankosti premisliti in večkrat vizualizirati vrstni red opravil (odpenjanje, slačenje neoprena, priprava številke, obuvanje čevljev, zapenjanje čelade, očala,....). Teh postopkov se prav veliko ne trenira, treba si je samo pripraviti natančen načrt in vrstni red opravil in se ga tudi zbrano brez pretirane naglice držati. Morda je pametno parkrat potrenirati sestop s kolesa (odpenjanje in sezuvanje čevljev, obuvanje in zavezovanje tekaških superg). Dobro je te postopke ponoviti v menjalnem prostoru pred samo tekmo in oddajo kolesa. Zelo pozorno si velja ogledati konkretni menjalni prostor, da si v dejanski situaciji še enkrat v mislih natančno ponovimo potek opravil pri menjavi. Še pomembneje je seveda, da med tekmo temu načrtu sledimo in se ne "IZGUBIMO". Za začetek se velja menjave lotiti raje malo počasneje in bolj zbrano. Sčasoma pa se vse nekako zavtomatizira.
2. Kar se tiče treninga prehoda iz kolesa na tek se že splača opraviti par takih treningov. To je pomembno, ker imajo praktično vsi začetniki na prvih tekmah težave s tekom po kolesu (lesene noge, brez pravega občutka za tehniko in hitrost teka). Za šprint razdaljo velja opraviti parkrat menjave v razdalji 10km kolesa+2-3km teka. Pomembno si je opremo za tek vnaprej pripraviti, da menjava traja čim manj časa. Za začetek je bolje kolesariti z nekoliko nižjim tempom, tečemo pa lahko kar v pričakovanem tekmovalnem tempu. Z več izkušnjami lahko tempo kolesarjenja povečujemo, da na koncu oboje opravimo v tempu blizu tekmovalnemu.
Sončka,
dihanje pri plavanju je veliko bolj pomembno, kor npr. pri teku. Pri plavanju smo z usti in nosom večji del časa namreč pod vodo in obstaja nevarnost, da vdihnemo, ko smo pod vodo. Zelo pomembno je, da izdihujemo počasi, vendar temeljito, da nam ob vdihu v pljučih ne ostane praktično nič zraka. Ravno zaradi dejstva, da ob vdihu pljuča niso prazna prihaja do neprijetnih občutkov aki celo panike med plavanjem. Izdih naj bo počasen, miren, traja naj praktično od trenutka, ko smo vdihnili, pa do trenutka, ko so pljuča prazna. Zadnji del izdiha je nekoliko bolj odločen, da resnično izdihnemo ves zrak. Izdihujemo obenem skozi nos in usta. To je pomembno tudi zato, da nam voda ne teče v nos. Vdih je bolj hiter, energičen, upoštevajoč dejstvo, da smo krajši del časa z usti nad vodo. Vdihujemo navadno predvsem skozi usta. Ves ritem dihanja je seveda potrebno vskladiti in z delom rok in obračanjem trupa in glave. Pri vsem skupaj gre za nekoliko zahtevnejši koordinacijski proces, ki pač terja postopno učenje, predvsem pa xxx ponovitev.
Veliko zabave
saj jaz se tudi trudim 
....vaja dela čudeže...meni gre že lažje na začetku sem mislila, da je to misija nemogoče
...
. Tudi meni ogromno težav povzroča dihanje. Na začetku sem zaradi tega skoraj obupala. Še sedaj vdihujem le na desno stran. Vem, da mi tudi tehnika še močno šepa in zato tudi hitrosti ni ta prave 
. Vendar vadim in sem vesela vsakega napredka 
.
, ker ima itak vsak drugacno konstitucijo) sama od sebe z vadbo v vodi (darwin evolution). Meni je ogromno pomagalo, da sem se prikljucil organiziranemu plavanju v (rekreativnem) klubu. 
