Druga sezona STL je za nami. Osem dni biksanja z enako mislečimi v krasnem okolju. Vsaka tekma je bila nekaj posebnega in vsake se spominjam po nečem posebnem.
Rogla: Matejeva izjava, "Zdaj pa grem raje z vami"
Muta: Koprive, koprive in še enkrat koprive, pa tudi ...
Bovec: Lift v drugem delu trase
Luče: Spust s snežne jame in zagozditev v robidovju pred zadnjo kontrolo
Storžič: Prebijanje skozi ruševje
Gorjanci: Kvalitetno izgubljanje in srečanje prijateljev iz vseh vetrov na Pirčevem vrhu
Učka: Plazenje skozi trnje do 6. kontrole
Laško: Sneg, blato, mokre noge in .....
Nekomu, ki ni iz enakega testa ne more biti niti približno jasno kako se lahko človek prijetno spominja takih dogodkov. V čem je mik z golimi rokami grabiti po koprivah ki bujno rastejo iz gnojnice iz bližnjega hleva? Kako more nekdo uživati, ko se ves popraskan in z dlanmi lepljivimi od smole išče prehod skozi ruševje? Kakšen smisel življenju dajejo mokri čevlji in čemu je v takem vremenu sploh smiselno zapuščati topel dom? Le kako bi lahko razumeli, ko dejansko izgleda tako, kot da preživljamo neizživeto otroštvo, kot da nas mame in očeti niso pustili skakati po lužah. Ampak skakati po lužah ni zdaj nič manj prijetno kot je bilo, ko smo imeli 4 leta, le da jih je večina to pozabila.
Trekerji nismo, oziroma smo se tega znova spomnili.
Kakšen občutek svobode dobiš, ko se odločiš da jo boš mahnil po brezpotju. Ni več meja, ni več "tja ni poti". Povsod je pot, kamorkoli se da priti. Kar vidiš je dosegljivo, Čez eno uro, čez dve, morda do večera, morda nekoč, ko še malce zrastem. Ampak JE dosegljivo.
In za začimbo še malce zdrave tekmovalnosti. A tudi tekmovalni del "dogodka" ima poseben pridih. Kdor te je prehitel ni nujno da bo pred tabo na cilju, in kogar si po šprinterskem štartu pustil daleč za seboj se lahko mirno nadejaš da te bo morda že uro ali dve čakal v cilju. Nenadejano srečanje na trasi spremeni posameznike v ekipo, ki misli in dela skupaj. In tako zavezništvo traja dokler se nekdo ne odloči, da gre po svoje. Brez zamere, s čestitkami v cilju tako tistim, ki so prišli dolgo pred teboj, kot tistim na katere je bilo treba čakati do poznega večera. Ker le trekerji vemo kako se je biksalo na trasi in kako smo uživali v trplenju.
Tega si želimo trekerji. Takšnega kruha in takšnih iger nam dajte, pa se nas ne boste zlahka znebili. Tovrstnega kruha smo letošnjo sezono bili deležni v obilicah, in igrali smo se do poznih popoldanskih ur, včasih tudi pozno v noč.
A vendar, tu in tam je šlo tudi kaj narobe. Ali pa vsaj drugače kot si sam predstavljam da bi na treking ligi moralo iti. Žal najbolj prav na zadnji tekmi.
treking liga napisal/-a:Ultrašem smo mogoče res nekajkrat malo "dvignili piskrček", toda če verjamete ali ne, točno tako je bilo tudi mišljeno.
Če je bil to cilj, vam je pri meni res uspelo. Pošteno mi je dvignilo pisker. Dejansko toliko da me je minilo do tekmovanja. Če ne bi bil v tako dobri družbi, bi verjetno najraje po najbližji poti odšel proti cilju. Hja, ko se je zadeva zgodila drugič, sem dejansko tako tudi naredil.
A kakšen globok vzrok se skriva v želji da se tekme spominjam po dvigovanju piskra? "Pošljite me" preko močvirja, v globoko ruševje, slalom po grebenih med dvema dolinama... Bolj bo težko, bolj bom užival, a kontrolna točka naj bo tam kjer je rečeno da je. Pa četudi je butasto/čudno/neracionalno postavljena. Naj bo tam! Na Laški rundi z dvema ni bilo tako. Začelo se je s KT 8. Ko smo prišli do vrha smučišča nas je na zg. postaji vlečnice (ki je skoraj na vrhu) čakala informacija, da je KT v bližini spodnje postaje na smučišču in ne v gozdu. Nenavadno, a v normalnih razmerah še sprejemljivo. Nenavadno zato, ker, če je nekdo prišel tu gor, da je zalepil list, bi lahko tu pustil tudi perforator. A traser se je odločil drugače. Odločil se je da bo dodal še eno KT, saj če nisi prišel do (nesojene KT8) nisi mogel vedeti kje naj bi bila sojena. Do sem še vse lepo in prav. Pa smo se spustili --- oddričali, oddrsali proti spodnji postaji v meglo (Le kdo bi si mislil da je novembra lahko pod Kalom megla). In tako nas je osem krožilo v megli po območju spodnje postaje vlečnice in iskali perforator. Tako bi lahko iskali še dandanes, če ne bi poklicali organizatorja, ki nas je napotil na cesto višje gori. In pomisli, tam se znajde tunel in perforator na sredi tunela. Halo? A smo na tekmovanju treking lige ali na gobarjenju? Ja, res mi je dvignilo pisker. Če grem nabirat gobe, vem da so gobe nekje zunaj in jih bom z nekaj sreče našel, z malce manj sreče pa spregledal. Če pa grem na tekmo treking lige, pričakujem da ga bom biksal zaradi lastnih neumnosti, napačnih odločitev, prevelike tekmovalne vneme, premajhne pozornosti na podrobnosti na karti, a točka bo tam kjer je napisano in narisano da je. In ko pridem tja, kjer naj bi bila in sem prepričan da sem na tistem mestu, sta le dve opciji. Če najdem perforator, luknjam in grem naprej. Če ga ne najdem in sem prepričan sam vase, verjamem da ga je nekdo odnesel. Fotografiram kot dokaz in ga grem naprej biksat. Kadar pa nabiram gobe, pa pod isti grm pogledam 10x, potem po občutku dva izpustim in gledam naprej in upam, da bom našel gobe. Ker gobe so nekje tukaj, le najti jih je treba, pa ti pri tem praktično nobeno znanje orientacije, mišice, opazovanje terena ne pomaga.
V soboto sem pri KT8 iskal gobe. A gobarjenja s KT8 ni bilo konec. Dobra družba je pomagala pokriti pisker. Nadaljevali smo proti neznani lokaciji KT9. Uporabili smo metodo mišic. Tudi prav. Prvi namig iz kuverte (razdalja in azimut) je bil korekten.a ko bi ga bilo smiselno uporabiti se je kazala kot ugodnejša taktika sledenja. Kasneje pa mi je bilo že vseeno. Vsekakor je bila KT9 lep ocvirek s katerim pa ni bilo nič narobe. Je pa bilo toliko bolj s KT16. Spet gobarjenje. Ob napredovanju od KT14 do KT15 opazim lep prehod proti pokopališču v dolini. Kar čez travnik jo bomo mahnili, potem pa okoli pokopališča do vhoda in to je to. Poberemo KT15, gremo nazaj in tečemo po travniku. Opazujem kje je vhod v pokopališče. Tam na vzhodni strani ob cesti je. Razmišljam po kateri strani naj obidemo pokopališče, ko se oglasi drugi velbod da je kontrola tik pred nami. Kje, kje? Gledam k vhodu, pa nič ne najdem. "Tam pod drevesom je". Uh, pa res. Samo, čakaj to ne more biti naša kontrola, ker naša je pri vhodu v pokopališče, ne pa na drugi strani?!?! Ali pa spet nabiramo gobe, le da smo tokrat imeli srečo in se dobesedno zaleteli v gobana? KT je bila živa. Vprašam kontrolorja im mi zagotovi da sem na pravi točki. Lepa reč. Vsega sem imel dovolj in sem šel proti cilju.
Toda, kaj če bi izbrali drugo pot v dolino? Pri vhodu v pokopališče bi lahko iskal kolikor dolgo bi hotel, pa ne bi nič našel. Bil bi pred dilemo ali iskati še naprej (in zgubljati čas) ali pa fotografirati. Se lahko držim pravila, če perforatorja na KT ni, lahko fotografiram. Bo organizator upošteval fotografijo ali pa točke ne bo priznal, ker so drugi imel več sreče in našli skrit perforator. Saj mora biti na vhodu v pokopališče, če je tako narisano in tako piše. Na srečo teh dilem ni bilo, ker je bilo gobarjenje uspešno.
Vendar je zgornji scenarij čisto mogoč. KT3 je bila 12 moških korakov od cerkvenih vrat. Če si bil dovolj vztrajen in/ali ko si se dovolj zasmilil kontrolorju si uspel najti perforator v votlem deblu lipe. Glede na to da sem na KT3 bil -- dobesedno pri vratih cerkve -- ali bi organizator priznal fotografijo mene in cerkvenih vrat, ker pač proglasim da je perforator bil obešen (recimo na lipo), pa ga je nekdo odnesel in grem naprej. Bil sem tam, perforatorja ni bilo tam. Fotografiram in grem naprej. Korektno ne? V skladu s pravili, a hkrati nekorektno do tistih, ki bolj vztrajno iščejo kje je skrit perforator. Čas, ki ga nekdo porabi na lokaciji KT je torej odvisen od tega po kolikšnem času mu dvigne pisker.
Ja, v na Laški rundi mi je 3x dvignilo pisker. Vsega skupaj v letošnji sezoni treking lige 4x. 3x v Laškem in enkrat na Muti. Vedno iz istega razloga. KT ni bila tam kjer je bilo napisano da je, ali pa je perforator na KT skrit.
Začinite traso, poskrbite da bomo izgubljali čas z napačnimi odločitvami, nepozornim branjem karte, toda KT postavite na nedvoumne točke in to tja kjer je narisano na zemljevidu in jasno opisano v road booku. Skrijte pot do točke, ne pa KT oziroma perforatorja. Naj se izkaže kdo je boljši v vzdržljivosti, branju karte, ocenjevanu prehodnosti terena, izbiri taktike sledenja, bežanja, sodelovanja ne pa v gobarjenju. Pustite to gobarjem, ne jim hoditi v zelje.
Dovolj o tem.
V nedeljo smo končali sezono. Zaključna prireditev je bila nekaj posebnega
. Prav je, da ste se spomnili tudi tistih najbolj racionalnih trekerjev. Čas je minil kot bi mignil.
treking liga napisal/-a:Upamo, da ste zadovoljni z zaključkom sezone in z dejstvom, da ste bili tudi vi letos en del tega, po svoje kar veličastnega "biksanja"!
Bilo je lepo, nepozabno. In verjamem da ga bomo drugo leto še bolj biksali.