- 05 Dec 2009, 15:47
#208673
Moram hitro napisat, dokler se še kej spominjam…. Ker, če laufaš u Štanjelu, imaš kaj hitro za posledico le-tega izgubo spomina.
Bom začela pri koncu in kar rekla, da pridem drugo lejto spejt.
Zdaj grem lahko na začetek. Se mi zdi, da nas je bilo na štarti okoli 160. Dolejnci szi avtobusom, TurboM szi grande kombitom, sej je že tuki 100 ljudi...
Sem prišla v Štanjel malo več zgodaj, zato da sem si v miru izmerila gori v sobi, kolko cajta bom še na tem svejti, ma je pokazalu, da mi gre kar v redu, torej, da lahko vztrajam s takim načinom življenja. ( Tuki mislim predvsem na način življenja PO opravljenem tejki). Pritiska točno, pulza točno, kisika v krvi točno, vsega točno, oštja , saj še umret ne bom imela za kaj..…
No, pole sem se preoblekla in cajt se je počasi bližal štartu. Grem malčk teč , tja proti uni vasi, ma sem si mislila, ah, kaj čem zdej migat, saj bom pole zadosti. In sem se prav hitro vrnila na štart, klepetat…
Štart in gremo… Prvi km se mi je vlejku kukr kača, ko končno zagledam tisto enko pri strani ceste. No, nekaj smo že dali skozi… Pole tečem, tečem, tečem, oštja sem že skozi vas prišla, in glih se začnem v glavi jezit sama pr sebi: ma, kej misli prit tista dvojka, oštja, al nje??? Ko kar naenkrat zagledam številko TRI. Jej, sem se takoj potolažla, od prej…
Hribčke, saj že veste, nje, sem lepo prehodila…
Štiri, pet, šest, sem imela družbo Erike ob sebi, sam kaj, ko jast ne smem klepetat… Medtem, ko jast diham kot slon, ona pa tako, na izy, brez kaj, bi klepetala, ma, meni to ne gre. Pa ji vseeno izdavim, da ne morem klepetat med tekom, ker se mi zdi, da ponucam prevč energy.
Ma, smo si delale družbo prav do cilja, ko je dala v ciljni črti prednost ta stari…
Petnajsta madam od 43 –ih, sem seveda very kontented. In tudi cajt 47 minut bi bil kar meni primeren.
Po preoblačenju smo se po stari dobri navadi skupaj družili in uživali ob kraškem teranu, likerju, sadju …čaju…. sladicah…
Ma, moram pa prav posebej napisat, da je imel tris ŠIŠKARC spet po stari navadi posebne privilegije, kajti na njih mizo so prihajale še posebne dobrote v obliki sušenih paradajzov v olivnem olju ( ha, ha, ha, pa sem vas izdala…) Smo pa pridno nazdravile BojanuU, ker je moral revež doma kopat luknjo, namesto, da bi tekal szi nami, po Krasi…
Po podelitvi smo bili ob deseti obletnici deležni mega šampanjca in mega torte, in spet se nisem izneverila, in sem prav vse pokušala… Ja, ma pole, je pršla še pršuta na pladnjih, pa še to.
Jejzus, mati, dej , kej ti hodiš rejs sam zato po tejkih? Ma, dej, vpraši se malo….
Pole sem pa morala kar uiti, ker sam buh vej, kej je pej zdej na mizi od Šiškarc?
Bom začela pri koncu in kar rekla, da pridem drugo lejto spejt.
Zdaj grem lahko na začetek. Se mi zdi, da nas je bilo na štarti okoli 160. Dolejnci szi avtobusom, TurboM szi grande kombitom, sej je že tuki 100 ljudi...
Sem prišla v Štanjel malo več zgodaj, zato da sem si v miru izmerila gori v sobi, kolko cajta bom še na tem svejti, ma je pokazalu, da mi gre kar v redu, torej, da lahko vztrajam s takim načinom življenja. ( Tuki mislim predvsem na način življenja PO opravljenem tejki). Pritiska točno, pulza točno, kisika v krvi točno, vsega točno, oštja , saj še umret ne bom imela za kaj..…
No, pole sem se preoblekla in cajt se je počasi bližal štartu. Grem malčk teč , tja proti uni vasi, ma sem si mislila, ah, kaj čem zdej migat, saj bom pole zadosti. In sem se prav hitro vrnila na štart, klepetat…
Štart in gremo… Prvi km se mi je vlejku kukr kača, ko končno zagledam tisto enko pri strani ceste. No, nekaj smo že dali skozi… Pole tečem, tečem, tečem, oštja sem že skozi vas prišla, in glih se začnem v glavi jezit sama pr sebi: ma, kej misli prit tista dvojka, oštja, al nje??? Ko kar naenkrat zagledam številko TRI. Jej, sem se takoj potolažla, od prej…
Hribčke, saj že veste, nje, sem lepo prehodila…
Štiri, pet, šest, sem imela družbo Erike ob sebi, sam kaj, ko jast ne smem klepetat… Medtem, ko jast diham kot slon, ona pa tako, na izy, brez kaj, bi klepetala, ma, meni to ne gre. Pa ji vseeno izdavim, da ne morem klepetat med tekom, ker se mi zdi, da ponucam prevč energy.
Ma, smo si delale družbo prav do cilja, ko je dala v ciljni črti prednost ta stari…
Petnajsta madam od 43 –ih, sem seveda very kontented. In tudi cajt 47 minut bi bil kar meni primeren.
Po preoblačenju smo se po stari dobri navadi skupaj družili in uživali ob kraškem teranu, likerju, sadju …čaju…. sladicah…
Ma, moram pa prav posebej napisat, da je imel tris ŠIŠKARC spet po stari navadi posebne privilegije, kajti na njih mizo so prihajale še posebne dobrote v obliki sušenih paradajzov v olivnem olju ( ha, ha, ha, pa sem vas izdala…) Smo pa pridno nazdravile BojanuU, ker je moral revež doma kopat luknjo, namesto, da bi tekal szi nami, po Krasi…
Po podelitvi smo bili ob deseti obletnici deležni mega šampanjca in mega torte, in spet se nisem izneverila, in sem prav vse pokušala… Ja, ma pole, je pršla še pršuta na pladnjih, pa še to.
Jejzus, mati, dej , kej ti hodiš rejs sam zato po tejkih? Ma, dej, vpraši se malo….
Pole sem pa morala kar uiti, ker sam buh vej, kej je pej zdej na mizi od Šiškarc?
..
