jezek.teka.teka napisal/-a:mene pa zanima, kaj jeste za dobiti beljakovine?
Beljakovine največ dobiva (Urška je moja hči) iz oreškov (preko noči namočenih v vodi) zmletih v zelenjevnih smoothijih (zmešančkih
). Jaz tudi kar dosti pojem surovih jajc (domače kure).
Drugače sem sedaj na 100% presni hrani eno celo leto. Prej sem (tako kot Urška) postopoma ukinjal določene stvari in ugotavljal, da so na primer sladkarije, samo zasvojenost in da po določenem času ne čutiš nobene potrebe po njih več.
Moja pot presnojedstva sega daleč nazaj v začetke Aloisa Kolarja. Skupaj smo pred več kot desetletjem bili na presni hrani. Njemu je takrat uspelo, meni ni.
Vseeno sem v sebi čutil, da je presna hrana tisto pravo in sem načrtno začel proučevati vso možno literaturo s tega področja (to še delam in še vedno se naučim kaj novega).
Vpisal sem se celo na kanadski dvoletni "faks presnojedstva" in po skoraj desetletju prišel do osnovne ugotovitve:" Če presna hrana temelji na sadju, ne boš uspel." Praksa nadobudnih presnojedcev vsakodnevno potrjuje to ugotovitev.
Presna hrana mora temeljiti na zelenjavnih smoothijih in solatah. Sadje je dodatek.
Ko sem pred destletjem bil prvič na presnem, sem se zaradi velike kolićine teka stalno prenajedal s sadjem, Naenkrat sem pojedel več kilogramov sadja za obrok. Posledica je bila vseeno stalna lakota, oslabelost, nisem mogel več teči, zaradi prevelike količine citrusov pa sem imel uničeno zobno sklenino.
Tako sem po pol leta prekinil in začel z iskanjem napake. Oddaljil sem se od vseh presnih avtoritet in iskal svojo pot. Ko sem prebral vse knjige od Viktorije Boutenko, sem poskusil še različico njenega načina in mislim, da mi je sedaj uspelo. Od nje se razlikujem v načinu priprave zelenih smoothijev.
Ona daje noter tudi sadje, jaz striktno samo zelenjavo in oreščke ter semena.
Danes je počutje odlično. Zobje so boljši kot kadarkoli, lasje postajo čedalje gostejši, sivih skoraj ni več. Ljubljanskih 42 (skupaj z Urško) sem pretekel brez problemov, brez vsakih predhodnih večanj glikogenskih rezerv. Vmes nisem niti pil, niti jedel, na cilju pa sem bil spočit. Res pa je, da je bil tempo prilagojen prvemu maratonu Urške Sonček.
Tudi treningi 30 kilometrov in več, so brez vmesnega pitja, dodatkov itd. Izčrpanosti ni in tudi po teku nisem lačen. Ponavadi jem šele kaki dve uri po dolgih treningih.
Od zagovornikov vsejedstva dostikrat slišim da ne morejo na surovo hrano, ker so potem preslabotni za delo. Jaz poleg teka tudi dvigujem uteži in pri tem ni težav. Mišice se delajo kot bi jedel meso.
Mogoče še teža. Pri 176 cm sem padel na težo 59 kg, ki sem jo sedaj s treningom uteži, dvignil na 64 in še raste