Pozdravljeni!
Ker zvečer ni bilo nič, pa sedaj napišem par besed o našem srečanju. Srečanje bo tokrat organizirano že PETIČ. Se pravi praznujemo že mali jubilej in če pogledamo kratko statistiko, kje so srečanja bila pripravljena:
2005, gostilna Arman - Podbrdo
2006, gasilski dom - Podbrdo
2007, Litostrojska koča - Soriška planina
2009, Stržišče
2010, Stržišče
V sklopu naših srečanj smo si ogledali, kar nekaj zanimivosti v naši prelepi Baški grapi in njeni okolici. (Rapalsko mejo v dveh delih, sotesko Driselpoh)
Tako bo tudi na letošnjem srečanju, zberemo se v Stržišču in krenemo čez Mrhek v Rut, k eni izmed najlepših Lip v Sloveniji in vasici, ki jo štejemo, kot zibelko Graparskih kerlcov. Tu so se naši predniki naselili v prvi polovici 13. stoletja. o kratkem postanku in okrepčilu pa se vračamo pod pečmi, ki so jih naši predniki imenovali: "Aufwiederzen Sonne« - nasvidenje sonce, danes pa temu mestu pravimo Biderzuna. Naprej skozi Rajtl na Lonik in nazaj v Stržišče. Hodili bomo po krajih, ki so jih naši predniki skrbno negovali saj so jim nudili težko pa vendar varno preživetje. Danes te kraje že po večini ureja narava v stanje, kot je bilo pred prihodom naših prednikov le malo ji še klubujejo redki domačini.Zmerne hoje bo za 4 ure.Pohodniška oprema priporočljiva.
Od tu naprej pa nam je vse jasno. No če nam bo uspelo pripraviti še kratko poročilo o naši odpravi v Ameriko in seveda večerja in vse kar sodi zraven je pa tako ali tako že samo umevno.
Na kratko pa še nekaj zgodovine, ki vas bo prav gotovo zanimala:
Da smo prebivalci gornjega dela Baške grape potomci Nemškorutarjev, potrjujejo osebnaUra z lovskim motivom imena, značilna govorica v teh vaseh, ki žal izumira, ter lokalna imena parcel, senožeti, voda in gora. Dejstvo je, da so se naši predniki skozi zadnja stoletja poslovenili, brez večjih prisil in pritiskov različnih vladarjev, ki so se skozi čas zvrstili na širšem območju tolminske deželice. Simon Rutar je o teh zgodovinskih dejstvih razmišljal takole:
Tolminski prebivalci so bili vsi Slovenci, razen pest u Tolminu naseljenih Italijanov in Nemškorutarjev. Da so ti nemški naseljenci res iz indijske (Innichenske) okolice prišli, priča nam to, da so še do naših časov nekak davek »Käfergeld« med seboj pobirali in ga u Indijo (Innichen) pošiljali, naj bi se onde sv. Maše brale na čast sv. Lambertu, da bijih Bog obvaroval pred gosenicami in drugim merčesom, ki jim je poprej vse poljske pridelke uničeval.
Nemškorutarji sami pripovedujejo, da so oni največ pripomogli k zmagi nekemu nemškemu cesarju. Da bi poplačal njih hrabrost, dovoli jim cesar, da si smejo kjer hočejo in kolikor hočejo zemlje izvoliti za obdelovanje ter jim obljubi, da jih oprosti vsega davka. Oni so se odpravili na pot in prišli v svojo sedanjo domovino, ki jim je močno dopadla. Najprej so se naselili u Grandu in potem še le po bližnji okolici. Nemškorutarji terde, da jih je prišlo iz Tirolskega le 70 ali 76 oseb.Ali to število je beržkone prenizko.
Nemškorutarji znajo še dandanes svoje tirolsko narečje, a poslužujejo se ga le redko kedaj. Mlajši zarod razume jedino le slovenski, akoravno mešajo še vedno z in ž, s in š. Iz raznih okolnostij (n.p. slovenskih krajevnih in družinskih imen) lahko sklepamo, da so bili Nemškorutarji s pčetka Slovenci, in so se u bistriški dolini le nepopolnoma ponemčili, potem pa na Tolminskem zopet poslovenili.Vendar so med njimi še mnoga krajevna in osebna imena nemška, n.p. Daxkobler, Kusterle, Kemperle, Messner, Stendler itd. Gore se imenujejo: Holderneck, Welleneck, Stadeleck, Hochkobel, Thurn itd. Reke: Katzenbah itd. Radi zmanjšujejo nemške besede na le: n.pr. lamperle (jagnje), špringele (zajec), buderle (oven) itd. U nemškorutarskem narečju vladajo sami šumevci in med temi zlasti ž, ki se rabi za š in ž. U svojo nemško govorico mešajo preveliko slovenskih izrazov n.pr. merchen (merha), koschpen (košpe), kluschacht (gljuh) itd.
Svoje slovensko sosedstvo imenujejo Nemškorutarji »Na Slovenjah, po Slovenjem« in med njimi se slovenske strani naseljenemu kmetu pravijo: Pri Slovencu. U sojem živenju so Nemškorutarji teži in okornejši, pa tudi štedljivejši in boljši gospdarji, nego Slovenci. Samo u kerčmo radi zahajajo in sicer tudi dekleta, ki se sploh bolj možki obnašajo.
Njih župan »rihtar« je predsedoval tako imenovani » dvanajstiji«, t.j. občinskemu starešinstvu sestavljenemu iz dvanajst mož. Kot znamnje svoje časti je imel meč ter branil občinsko mošnjo in ako so imeli kaka pisma. Dvanajstija zbirala se je pod veliko lipo in starešine so se usedli okoli nje po kamnitih stolih.Posvetovali so se ob občinskih stvareh, skrbeli za domačo in poljsko varnost, sodili po starih običajih male prepire med občinarji in nalagali malo globo ali pa zaperali u » berlin« (vaško tamnico).
Kaj več o naši zgodovini pa v soboto