
Startali smo ob dveh ponoči izpred muzeja v Trbovljah. Uro starta sem izbral, ker sem želel, da znani del poti opravimo v temi.Trbovlje, Retje in Hrastnik sta hitro za nami. Žal sredi noči ni bila odprta pekarna, pa saj je bilo za zajtrk še prezgodaj.Vzpon na Klobuk, Kal, Mrzlico, v dveh urah trideset. Po načrtu še malo prehitro, ampak moči je bilo še dosti na zalogi. Presenetilo nas je koliko snega je še po hribovju, ki ne presehga 1200nmv.Tudi Partizanski vrh, Vrhe in Čemšeniška gre vse po planu.Le mrzlo je in oblačnost se noče razkaditi.Pa precej snega, katerega ni ravno za gazit, a noge je treba dvigati višje.Dom na Čemšeniški še zaprt. Pomeni, da smo pred osmo.Pred nami je neznani del poti do Trojan. Sledimo markacijam, pa vseeno naredimo dva manjša podaljška po nepotrebnem.Tisti "pljunek" s Čemšeniške do Trojan se je izkazal za celih 10km. Tojane.Zajtrk in malo daljši počitek. Ob kakavu sem razmišljal, koliko se še spomnim Rokovnjaške, katero sem delal pred tremi leti le enkrat, pa še takrat so vodili drugi in sem jim le sledil. Vendar je v dobri družbi Avija in Tomaža, ki sta polna energije in pričakovanj, ta skrb odveč. Tudi na poti se izkaže, da mi spomin še ne peša. Poudariti je treba, da je Rokovnjaška zgledno markirana, tako da ne bi smel imeti večjih problemov niti kdor bi se prvič podal nanjo. Je pa Rokovnjaška bolj za one, ki imajo radi več asfalta sploh do Gradiškega jezera. V Lukovici smo si privoščili ob čaju drugi postanek, kar sem izkoristil za sveže nogavice in sendvič s pršutom, sol. Potem pa po drugi strani nazaj proti Trojanam. Prispeli smo pred mrakom in seveda obvezno Trojanski krof. Ne sme se zgoditi, da sem dvakrat v enem dnevu na Trojanah pa ne bi pojedel vsaj enega krofa. In to obakrat peš. Seveda se mi je po krofu in pijači samo še smejalo. Sedaj pa samo še domov, sem si rekel, čeprav nas je čakalo nekje 25-30km. Natančno nisem vedel, saj tudi te poti do Jesenovega še nisem tekel. V Jesenovem smo znova prikuplali na Knapovsko, bila je že tema in s čelkami smo se podali še na zadnje znane km.
Znojile, Planinska vas Klek, tu je šlo lahko. Samo glavo sem nagnil bolj naprej in po hribu navzdol je samo vleklo

. Iz Kleka deset minutni spust v Trbovlje. Uspelo nam je, pa saj, če bi mislili da nam ne bo, se sploh ne bi podali na pot. Na tej poti me je prezeblo, kot že dolgo ne, pa sem tekel v veliko bolj mrzlih dnevih. Tudi snežne razmere, sploh od Trojan proti Špilku, ki teče po makadamskih in gozdnih poteh, večinoma navzgor, je bil tek onemogočen ali pa zelo težaven. Ura Garmin se mi je ugasnil po 12:30 ur, pri Gradiškem jezeru. David ima celotno pot na svojem GPS, zato je 109km točen podatek.
Nasplošno pa sem srečen, da smo dan preživeli tako pozitivno in veselo. Seveda se brez analize v Cassa Mia pizzerii ne more končati nobena pot okrog Trbovelj.
https://picasaweb.google.com/semjul/KnapovskaInRokovnjaska#