ero napisal/-a:neskončno me moti, da se razne Union Olimpije, NK Olimpije, Maribori, Krke, itd. v naši zakonodaji še vedno šlepajo kot športna društva in celo dobivajo denarno podporo od države in občin. to so firme in pika! in prav perverzno je, da dobivajo denar iz davkov in fundacij (torej direktno iz naših žepov), nam potem še kasirajo za vstopnice, hkrati od vsega kar dobro živijo (predvsem veliko bolje kot večina državljanov Slovenije), pa še davkov ne plačujejo in pričakujejo, da jim bo davkarija pogledala skozi prste podn
V podkrepitev tega pošiljam en članek iz časopisa Finance:
Mićo Mrkaić, predavatelj na FOV Kranj
finance@finance-on.net
objavljeno 5.2.04 22:00
Legendarni ameriški komik Jerry Seinfeld je lepo razkril bistvo vrhunskega športa. Navijačem, ki se po tekmi zapodijo s stadiona in veselo kričijo "Zmagali smo!", Seinfeld odgovarja: "Ne, zmagali so tisti na igrišču. Vi ste samo gledali!" Jaz pa bi dodal še: če pa ste se ob tem, da ste opazovali zmagovati druge, tako dobro zabavali, potem za to zabavo plačajte sami, ne pa da vam tako zabavo subvencionira država. Če se vrhunski šport subvencionira brez dokaza o njegovih eksternalijah, je subvencioniranje obsojanja vredno. Po domače, gre za cinično razmetavanje davkoplačevalskega denarja. Cinizem pa se s tem ne neha!
Subvencioniranje vrhunskega športa je ena bolj odvratnih metod izkoriščanja, saj davkoplačevalci, tudi resnično revni, za katere se menda tako močno zavzemajo naši s socialnim čutom naphani politiki, plačujejo subvencije vrhunskim športnikom. Ni težko ugotoviti, da imajo v velikem odstotku vrhunski športniki in njihovi trenerji nadpovprečne dohodke in so zato subvencije, ki jih taki športniki, njihovi trenerji ali klubi prejemajo iz davkov, neposredna negacija pri nas priljubljene socialne države. Če je od rokometnega prvenstva, ki je bilo organizirano v Sloveniji, lahko kaka korist, potem bi to moralo biti zavedanje, da je vrhunski šport navadna komercialna dejavnost. Zoran Janković, veliki guru našega športa, je celo razkril zneske, ki so potrebni za osvojitev različnih evropskih klubskih naslovov. Pri vsej zadevi gre za posel! Vemo pa, da je komercialne dejavnosti ekonomsko upravičeno subvencionirati le, če imajo pozitivne eksternalije - vrhunski šport se tukaj prav nič ne razlikuje od kulture, o tem pa smo nekaj malega že napisali, ali ne?
O tem, da subvencioniranje vrhunskega v Sloveniji obstaja, se lahko vsakdo prepriča z obiskom domače strani ministrstva za šolstvo, znanost in šport. Cinično je, da vrhunski šport subvencionira isto ministrstvo, ki deli denar tudi za znanost in izobraževanje - dve dejavnosti, v kateri po mnenju večine ekonomistov vlagamo premalo. Mislim, da tudi minister Gaber nikoli ni dejal, da ima dovolj sredstev za ti dve pomembni dejavnosti. No, dodatni vir za znanost in izobraževanje ima minister pri roki kar na ministrstvu! Izgovor, da pri subvencioniranju vrhunskega športa ne gre za veliko denarja, je irelevanten - vsak tolar, ki ga znanosti in izobraževanju kanibalizirajo subvencije vrhunskega športa, je nepovratno izgubljen.
Kot sem že napisal, bi bile subvencije vrhunskega športa upravičene le, če bi tak šport imel eksternalije, to je koristi za tiste, ki ne obiskujejo športnih prireditev. Oglejmo si nekaj takih možnih eksternalij in drugih argumentov, ki bodo verjetno navedeni v korist športnim subvencijam.
Prva domnevna eksternalija, s katero bodo zagovorniki športnega lobija zagotovo poskušali braniti svoje privilegije, je pri nas že skoraj magična besedna zveza - "promocija Slovenije". Vendar mi ni še nihče zadovoljivo pojasnil, kaj taka promocija sploh pomeni. Če gre za to, da nas bodo "tujci bolje poznali", mi je zato prav vseeno - ekonomista zanima, kaj ima od te promocije Janez Slehernik. Če gre za to, da bodo tujci "kupovali naše izdelke", potem gre za to, da ima vrhunski šport eksternalijo za nekatera naša podjetja. Na primer: uspehi naših smučarskih skakalcev domnevno pomagajo Elanu. Državna subvencija tem istim skakalcem je potemtakem posredna subvencija Elanu, ki bi jim moral sam plačati subvencijo za to promocijo. Bolj splošno: če je eksternalija vrhunskega športa promocija nekega podjetja, potem mora športnike subvencionirati podjetje samo, ne pa, da to breme prevali na davkoplačevalce. Zdi pa se mi, da gre pri tej promociji prepogosto za promocijo lokalnih politikov, ki se brez sramu sončijo v slavi športnikov in si kupujejo čas na televiziji s tem, da uspešnim športnikom pojejo slavospeve. Manjka le še to, da bi po naslednji seji vlade izdali sporočilo za javnost: "Vlada dela dobro, osvojili smo drugo mesto v Evropi v rokometu!"
S tem pa dvomov o koristih promocije skozi šport še ni konec. Tudi če obstajajo promocijske ali drugačne eksternalije vrhunskega športa, se moramo vprašati, ali je promocija skozi šport bolj učinkovita od drugih vrst promocije. Če bi za denar, ki ga namenjamo športu, vsako leto v Slovenijo pripeljali nekaj sirot iz revnih afriških držav in jim tukaj omogočili dostojno življenje in šolanje, bi se tudi promovirali, ali ne? Pa še dobro delo bi storili.
Drugi argument športnega lobija bo zagotovo ta, da ima šport velike multiplikatorske učinke. Saj veste, navijači ob tekmah kupujejo hrano in pijačo, lastniki stojnic porabijo del tega dohodka in tako naprej - BDP gre v nebesa. Non sequitur tega argumenta pa je v tem, da isti ali še večji učinek lahko dosežejo tudi druge dejavnosti in je treba šele dokazati, da je subvencioniranje športa za povečevanje BDP res bolj učinkovito od subvencioniranja drugih dejavnosti.
Tretji argument bo verjetno papagajski: "Vrhunski šport subvencionirajo tudi v EU." Seinfeld bi na to verjetno odgovoril: "In če se bodo v EU vrgli na beton z desetih metrov, bomo mi seveda storili enako." No, upam, da tega tu quoque argumenta ne bo več treba prenašati.
Pomembno je, da subvencioniranja vrhunskega športa ne zamenjujemo s subvencioniranjem ljubiteljskega ukvarjanja s športom, ki ima skoraj zagotovo pozitivne eksternalije. Če se zaradi povečanega ukvarjanja s subvencioniranim ljubiteljskim športom zmanjša število primerov srčnih in rakavih obolenj ter kapi, je to vsekakor pomembna eksternalija. Seveda pa je treba šele ugotoviti, koliko subvencije zares spodbujajo ljubiteljski šport in katere od teh športov se najbolj splača subvencionirati.
Naj sklenem: subvencioniranje vrhunskega športa brez dokazanih eksternalij v sodobnih družbah nima mesta. Davkoplačevalci v Sloveniji zaslužijo, da se njihov denar uporablja skrbno, zato je treba subvencije vrhunskim športnikom temeljito prevetriti in odpraviti, če se izkažejo za nekoristne.
Dr. Mićo Mrkaić je profesor na FOV v Kranju.