Sem strašno zadovoljna s sabo, da sem se v teh krutih vročinskih razmerah, ko se vse dni počutim, kot da bi bila bolna, spet lotila PST-ja. Za tek še nikdar nisem bila pokonci tako zgodaj in po vseh jutranjih opravkih mi je uspelo, da se spokam od doma v Šiški ob 4.30. Ravno ta zadnji čas, saj na razne take fore, da se "telo s časoma privadi na vročino" jaz ne padam, ker moje se prou gotou ne! Čez pet minut sem že zagrizla v uradni PST-jevski krog in ravno prvi svit mi je poblisnil za hrbtom, ko sem beton in asfalt pustila za sabo. Očarljive meglice so ždele na poljih, ptiči so nažigali, silhueta cerkve na Rožniku je bila obrobljena čisto roza, jaz pa sem povsem sama drobila skoz prijeten hlad. Nekaj čez pet na plano prilezeta dva Murgelčana, potem pa do Golovca skoraj nikogar. Tam sem nekaj čez 6 in ko jo maham čez breg, me sončni žarki prav slepijo skozi krošnje. Sem ter tja kak penzionist in ves čas prisotna misel "telih klancev je zmeraj malo več, kot pričakujem!". Res je spet tako, sem pa zato kot bi trenil v Fužinah, do Polja se pojavi celo kak naspidiran korak, tam pa se prične lov na vodo. Borih pol litra je že skoraj pri kraju, na nekem vrtu matram štirno, pa nič, trgovina je ob pol sedmih zaprta, mlekomat zgolj na kovance, zato s svojimi petimi evri nimam kaj. Morda bo v Jaršah odprt kakšen bar ... Figo je odprt. Naredim še zadnji rezervni požirek in računam na Žale. Tam se vsa porpurna vržem pod pipo, ura je 7 in že je za moje neprilagodljivo telo svinjsko vroče (22C). Osvežena pospešim do Dunajske, to pa je tudi vse. Od tam naprej iščem le še senco. Litostrojska se mi vleče kot vedno, hvalabogu se semafor na Celovški prižge ravno ob času in mi ni treba loviti zelene in "teči intervalov" na zadnjem kilometru. Še "Hladno pivo" zašpila udaren komad in krog je sklenjen. 3.14 in 10 minut (2km) od hiše ter nazaj, kar je za 10 minut slabši čas od zimskega, a to je dejstvo: pozimi laufam dosti hitreje, da me ne zebe!
Vsem pozdave od še vedno slane
Cici