- 27 Mar 2012, 21:01
#275473
Vsake tekme je enkrat konec in drži, kot sem že enkrat napisal: tečem zato, ker sem na cilju boljši človek, kot sem bil na štartu. Tale maraton se je končal nekaj dni potem, ko sem pritekel mimo Koloseja, se prijel za glavo, zamahnil z roko in se slabe volje zdrenjal med stokajočimi, šepajočimi in tudi kakšnim bruhajočim ven iz ciljne arene.
Začelo se je na Ronkih, petkova večerna pastoralna atmosfera in ležerno vkrcavanje ter polet so se hitro potopili v vlago in volhko vzdušje avtobusa z letališča v Rimu. Termini, železniška postaja z berači, vrvežem in smradom, nočna hoja do hotela pri Forumu in vzdušje nikoli obnovljenega hotela iz 30ih let so nas postavili natančno tja, kje sem v Fellinijevi Romi že bil – v ostareli Rim.
Sobotni obredi, od metroja v predmestje, dviga številke, hoje med modernimi bloki EUR periferije, obredni tek za spoznavanje po klancih in kockah zadnjih kilometrov ter večerni makaroni so pač del tega, nič več in nič manj, nič pretresljivega, le s tekom nekako nisem mogel povezati vsega okoli sebe. Ni bilo nervoze pred štartom, trikilometrski tek okoli Koloseja in Foruma me je ogrel, pa spet ohladil. Ni bilo pisanja vmesnih časov na roko, ne preštevanja kilometrov in učenja proge na pamet po zemljevidu, še gele sem si enostavno zataknil za hlače.
Jutranji zajtrk v hotelu, na terasi s senzacionalnim pogledom na razvaline in štartno ravnino, je iz mednarodne skupine turistov naredil prav lepo tekaško vzdušje: Angleži, Nemci, nekaj Italijanov, Francozi, vsi s kavo in vsak s svojo jutranjo čarobno formulo. Počasi, kako pa drugače, gremo na štart, vse se dogaja kot še v snu, nekje manjka adrenalin, ostrina in pogled skozi nekaj ur oddaljeni rezultat. Gneča je totalna, vendar ni zmede, vsi nekako nejeverno buljimo v tistih zadnjih petsto metrov klanca mimo arene. Ogrevanje in čakanje v koralu, vse nekako zamaknjeno, organizacija je skoraj germanska, vzdušje pa – no, latinsko, tipi se mažejo, babe se ogrevajo z aerobiko.... Američanki ob meni z Mannhatna, tako piše na dresu in pravi, da je res tako, vse skupaj preseda. Meni tudi. Fuck! Začnejo se govorance, pa spet govorance, kateri župani in poslanci tečejo, potem koliko filmov snemajo danes, pa italijanska himna (disiplinirano, bolj kot oni, se držim...), dvakrat navijajo tisto That's amore, slišim tudi verz, Napoli, no ja... Končno štart, z zamudo, seveda. Narod navali prek črte, pri prvi kameri spuščeni prav nad glave množice pa... Mamma, Ciao!!! Se ustavijo in mahajo. Fuck, Run! Run! A'uš teku al ne! Se derem in prvič (prisežem!) v karieri nešportno potisnem dva pred menoj na stran. Tečemo na Piazza Venezia, vse gre kot v čredi lenih bivolov (le da to niso tisti iz Amarcorda, iz meglene scene...), Run! Besno gledam na uro, okoli vogala in prvi kilometer 5'30, Fuck! Rulja se giblje kot Pad pred izlivom, jaz pa nervoze ne morem več krotiti, nezadovoljstvo (in: beri kasneje: negotovost, c c c) se mešata in že sem ves prepoten v negativni karmi. Mimo Cirkusa Maximusa kocke, ozka cesta, klanec gor, zavoj desno, drugi km spet slabo,ampak kam naj greeeeem. Vdam se v usodo, daj vsaj dihaj, kot se šika. Diham, ja, kot vidra. Nekaj kilometrov takega cuk cuk teka in končno, nekje okoli Piramide ujamem ritem, km časi se spustijo pod 5 in nekako napol skompenziram izgubo z začetka, slabe volje pa ne (in negotovosti, ti, ti...). Tečemo v neki vroči zatohli blokovski naselbini, čez Tibero, sonce pripeka in začutim, da sem ves moker, veter piha v sunkih, sranje. Majica se lepi, hlače me stiskajo, duši me. Kot duši tisti dve babici, ki iz pritiličnega okna vse leto ne vidita drugega, kot železniška tire in protihrupno ograjo (ej, saj če nič ne slišita, naj jo odmontirajo, bosta vsaj kaj videli), veseli nam mahata. Jaz pa piz.... čez vse, čez pločnike, ki jih moram preskakovati, čez vogale, okoli katerih tečemo, čez planke gradbišča,.... Počasi se skuliram, na 10 vzamem gel, čekiram čas in se bolje počutim. Počasi pridemo spet k Tiberi in za seboj zaslišim hrupno navijanje. Vem, zajec na tri in pol, toliko o valu hrupa okoli teh skupin že vem po desetih maratonih, ne preseneti me, saj to je plan B in v gužvi, ampak res gužvi tečem naprej. Če me ne bi angel varuh opominjaj: Ne zaje.. se, puls imaš ene 5 do 10 previsok!, bi se končno sprostil. Nekje na 18 pa priteče en domorodec in ogovori zajca: Marco, živjo, kaj pa ti tukaj. (Debelo pogledam: A ne vidiš balonov, a ne znaš brat'?) Tečem (Jaz sam pri sebi: Ne me basat!). Kol'k boš pa teku? (Uščipnem se, a ti to njemu, a pol se ne fuzla sam men?!) Ja, tri pa pol (Piše na balonu!?). A, super, stupendo, a si v formi. (Tale je pa res toleranten, jaz bi ga....). Ej, bo, bo, kaj pa ti. No ja, a veš, me boli.... in tako naprej. Pozdravi doma, ženo....! Tečemo naprej, čez most, spet neke blesave kocke, potem pa naenkrat vogali levo desno in velik trg, eni se pokrižajo, eni dvigajo roke, ampak Ratzija še ni, žal pri meni tale duševni doping ne prijema, mene zanima bolj čas in vse je še kar OK. Na 20 in še malo se še enkrat napijem, vzamem gel, malicam, stojim in porabim ene 20 sekund, baloni uidejo, ampka kaj, bi, pa ja nauš dehidrirou..... Polovičko obrnem na 1:45 i kusur, se sicer matram, ampak se ne sekiram in sem prav zadovoljen, da sem se vrnil. Hudič je samo, da je tale Marco z baloni tekel 4'50 ves čas zadnjih 10 km in po mojem že ve, po koliko so hruške: zaloga... Ob Tiberi gremo spet naprej, srečam tipa z Ljubljanskim Maratonom (na majici) in ga prijazno oblajam Živjo! Odgovori po holandsko, bil je soldat on assginement v Bosni, good luck si voščiva. Jaz bi jo rabil, še bolj pa glavo, ker tole ni v redu, ni v reeeedu. Nekako vseeno mi postaja, polovička me je potolažila in tečem kot na razteku. Na 25 ugotovim, da je tole...sranje. Zaspal sem, baloni so odleteli (horizontalno), tudi tip z velikim klobukom Lipton's Tea je daleč spredaj, pred menoj pa most in...grič. WTH je pa to, tunela valjda ni, vsaj na opisu in zemljevidu ne. Ne , to je il piu bella corsia del mondo, v počastitev Abebe Bikile je nova corsia čez grič, 25 m gor, strmo, potem pa dol v olimpijsko vas. Na klancu, en bruha, nekaj jih odstopi, krči, zadaj pa tidudidu tidudidu, enega oživljajo na pločniku, sta grave, se dere ena v mobilca in stisne me. Meni ni nič, žal, meni ni nič, kako pa naj mi bo, če se plazim, noge ne bolijo, bodca ni, ampak tudi glava ne tera, nekaj noče in hkrati ne more. Kje ste, commander Buzz in druščina?
Počasi se iz betonskih naselij premaknemo k Tiberi in v mesto. Zdaj mi je že vseeno za čas, dva Goričana se pogovarjata, da bo okoli solido tre quaranta... in stečeta naprej. Je... se! Tole je ...dizaster. Tole je hiša brez temeljev, to je, če misliš na 250 kilometrov in staro slavo teči tri in pol. Bedak! Kaj zdaj? Ej, da ne bi zahodu! Da slučajno ne bi čisto malo pomisli, da ne bi končal? Ne, ne, ne, to pa res ne. Torej, gremo, premisli, kaj lahko vzameš s seboj domov s tega teka: home run, zamisli si, tole je idelana izkušnja: kako bo na ironu na koncu. Sprejmem igro. Tečemo do starih hiš pred Corsom, prešaltamo na kocke, folk se dere, jaz pa še šteti ne morem več do osem, ne, tole je home run. Obrnemo se nazaj, po vedno ožjih cestah proti Španskim stopnicam, mimo miz restavracij, po kockah in ozkih ulicah, končno me spet zagrabi (vsaj to) jeza. Po ozki uličici mimo Fontane Trevi se mi zdi, kot bi tekel na Uskovnico (avgusta!), potem pa desno dol na Piazzo Venezio, malo gor, dol, zdaj vem, da je do konca še dva kilo. Zberem se, zdaj, če vidim navijača, jima bom zavpil: Naročta taksi, gremo domov, ven iz tegale, je štala.... Dost mam! Pa vem, da je le poza, da sem zbluzil, da je proga pobrala 5 minut od rezultata, ostali dolg četrt ure pa gre na moj, sicer prazni račun. Stečem dol s Piazze Venezie, čakajo me grde, res grde kocke drugič mimo Cirkusa Maksimusa, potegne še veter, dviga prah v oči, jaz pa teram do slavoloka, levo na cesto z asfaltom in noge se oddahnejo. Zberem se: zdaj je pred tabo klanec, ne ga zaje... Tečem, tečem, kot prvič na koncu Jeklenih, kot v klanec na Belvi v Bohinju, kot na Urha. Tečem in prehitevam, naj bo zadnji kilometer dostojen. Na ravnini se postavim na črto, ne mislim na Abebeja in njegov legendarni bosi tek (Etiopci, ko tu zmagujejo, se sezujejo za zadnjih nekaj sto metrov) tečem skozi cilj, vem, da bo čas slab, ošinem uro, katastrofa, ni zmagoslavja. Fuck, primem se za glavo, odmahnem z roko in se nestrpno prerivam med bruhajočim, ležečimi in stokajočimi, zagrabim medaljo, zmorem nasmešek in Grazie! Še jezen nisem, ne na progo, ne nase, le nekako sploščen, Flat Eric, kot iz spota. Napijem se in hitro korakam priti izhodu. Na koncu pobesnim, ko zagledam sredi Rima kup trebušnih plesalk, okoli vratu pa dobim medaljo Mozart kugel! Ob ograji mi Indijci poskušajo prodati neke igrače, pravzaprav se mi dva ubežnika iz Kerale, kolikor se spoznam na indijsko fizionomijo, prav zasmilita, onadva sta šampijona , ne mi, onadva imata za seboj verjetno Lampeduso in povsem drugačen maraton, kot mi, bleferji....
V hotelu se zbiramo žrtve, saj sem še v dobri koži, ko vidim ostale, naročimo prevoz in izginemo. Zvečer smo doma, jaz pa v mraku begam. Ali sem že bil na cilju?
Včasih res traja dalj. Tokrat sem potreboval dober teden. Da sem zacelil rane razočaranja, bil je moj tretji najslabši rezultat. Bilo je moje soočenje z resnico. Res je, da sem bil bolan dva tedna pred tekom, res je, da je bila zelo mrzla zima in je bilo težko trenirati distance, še bolj res je, da enostavno nisem bi pripravljen. In še bolj res je, da se je v Deželo Bogov potrebno odpraviti s spoštovanjem, pravo mero pripravljenosti, predvsem pa odločnosti, vere vase in s kančkom strahu. The marathon is perfect distance to test human physiology, pravi Wayne Rodgers. Jaz bi (skromno in s spoštovanjem do nesporne avtoritete) dodal: and human nature.... Jaz sem spoznal svojo šibko stran. Tako. Na cilju sem. To občutim zdaj, visoko na zasneženo rusko ravnico, hvalažen za izkušnjo in odločen, da iz nje potegnem še več, kot poskusiti home run. Ker gremo naprej, boljši, kot smo bili na štartu. Tja, kot mi je rekel na ravnici med Vrbo in Žirovnico na Lovemanu, ko je kolo poganjalo noge in ne obratno, Commander Buzz: To infinity and beyond....
Disclaimer: nič, ampak res nič nima ne proti Rimu ne proti vzdušju ne proti italijanskim tekačem. V nekem svojem prejšnjem postu, vsaj ob Dunaju in Berlinu, sem jih in jih še vedno imam, za neskončno predane in na nek način simpatično sol na našo centralnoevropsko tekaško zategnjenost. Verjamem, da bi tudi sebe oblajal, če bi se takrat videl v ogledalu. Tekma je verjetno lepša, kot sem jo doživel, organizacija brez pripomb, proga gotovo ni (ne, ni!) najlepša na svetu, višinskih razlik se je nabralo za prek 150 metrov, zame je maraton tek v horizont, široke avenije, drevoredi, ceste v obzorje, ne pa ozke uličice in razdrapane kocke, pa če je še toliko zgodovine (na nekaj kilometrih, ne v predmestjih...). Vendar: poskusite sami. In vedite: marec je zgoden, zelo zgoden datum za dober rezultat...
Runcajz
Začelo se je na Ronkih, petkova večerna pastoralna atmosfera in ležerno vkrcavanje ter polet so se hitro potopili v vlago in volhko vzdušje avtobusa z letališča v Rimu. Termini, železniška postaja z berači, vrvežem in smradom, nočna hoja do hotela pri Forumu in vzdušje nikoli obnovljenega hotela iz 30ih let so nas postavili natančno tja, kje sem v Fellinijevi Romi že bil – v ostareli Rim.
Sobotni obredi, od metroja v predmestje, dviga številke, hoje med modernimi bloki EUR periferije, obredni tek za spoznavanje po klancih in kockah zadnjih kilometrov ter večerni makaroni so pač del tega, nič več in nič manj, nič pretresljivega, le s tekom nekako nisem mogel povezati vsega okoli sebe. Ni bilo nervoze pred štartom, trikilometrski tek okoli Koloseja in Foruma me je ogrel, pa spet ohladil. Ni bilo pisanja vmesnih časov na roko, ne preštevanja kilometrov in učenja proge na pamet po zemljevidu, še gele sem si enostavno zataknil za hlače.
Jutranji zajtrk v hotelu, na terasi s senzacionalnim pogledom na razvaline in štartno ravnino, je iz mednarodne skupine turistov naredil prav lepo tekaško vzdušje: Angleži, Nemci, nekaj Italijanov, Francozi, vsi s kavo in vsak s svojo jutranjo čarobno formulo. Počasi, kako pa drugače, gremo na štart, vse se dogaja kot še v snu, nekje manjka adrenalin, ostrina in pogled skozi nekaj ur oddaljeni rezultat. Gneča je totalna, vendar ni zmede, vsi nekako nejeverno buljimo v tistih zadnjih petsto metrov klanca mimo arene. Ogrevanje in čakanje v koralu, vse nekako zamaknjeno, organizacija je skoraj germanska, vzdušje pa – no, latinsko, tipi se mažejo, babe se ogrevajo z aerobiko.... Američanki ob meni z Mannhatna, tako piše na dresu in pravi, da je res tako, vse skupaj preseda. Meni tudi. Fuck! Začnejo se govorance, pa spet govorance, kateri župani in poslanci tečejo, potem koliko filmov snemajo danes, pa italijanska himna (disiplinirano, bolj kot oni, se držim...), dvakrat navijajo tisto That's amore, slišim tudi verz, Napoli, no ja... Končno štart, z zamudo, seveda. Narod navali prek črte, pri prvi kameri spuščeni prav nad glave množice pa... Mamma, Ciao!!! Se ustavijo in mahajo. Fuck, Run! Run! A'uš teku al ne! Se derem in prvič (prisežem!) v karieri nešportno potisnem dva pred menoj na stran. Tečemo na Piazza Venezia, vse gre kot v čredi lenih bivolov (le da to niso tisti iz Amarcorda, iz meglene scene...), Run! Besno gledam na uro, okoli vogala in prvi kilometer 5'30, Fuck! Rulja se giblje kot Pad pred izlivom, jaz pa nervoze ne morem več krotiti, nezadovoljstvo (in: beri kasneje: negotovost, c c c) se mešata in že sem ves prepoten v negativni karmi. Mimo Cirkusa Maximusa kocke, ozka cesta, klanec gor, zavoj desno, drugi km spet slabo,ampak kam naj greeeeem. Vdam se v usodo, daj vsaj dihaj, kot se šika. Diham, ja, kot vidra. Nekaj kilometrov takega cuk cuk teka in končno, nekje okoli Piramide ujamem ritem, km časi se spustijo pod 5 in nekako napol skompenziram izgubo z začetka, slabe volje pa ne (in negotovosti, ti, ti...). Tečemo v neki vroči zatohli blokovski naselbini, čez Tibero, sonce pripeka in začutim, da sem ves moker, veter piha v sunkih, sranje. Majica se lepi, hlače me stiskajo, duši me. Kot duši tisti dve babici, ki iz pritiličnega okna vse leto ne vidita drugega, kot železniška tire in protihrupno ograjo (ej, saj če nič ne slišita, naj jo odmontirajo, bosta vsaj kaj videli), veseli nam mahata. Jaz pa piz.... čez vse, čez pločnike, ki jih moram preskakovati, čez vogale, okoli katerih tečemo, čez planke gradbišča,.... Počasi se skuliram, na 10 vzamem gel, čekiram čas in se bolje počutim. Počasi pridemo spet k Tiberi in za seboj zaslišim hrupno navijanje. Vem, zajec na tri in pol, toliko o valu hrupa okoli teh skupin že vem po desetih maratonih, ne preseneti me, saj to je plan B in v gužvi, ampak res gužvi tečem naprej. Če me ne bi angel varuh opominjaj: Ne zaje.. se, puls imaš ene 5 do 10 previsok!, bi se končno sprostil. Nekje na 18 pa priteče en domorodec in ogovori zajca: Marco, živjo, kaj pa ti tukaj. (Debelo pogledam: A ne vidiš balonov, a ne znaš brat'?) Tečem (Jaz sam pri sebi: Ne me basat!). Kol'k boš pa teku? (Uščipnem se, a ti to njemu, a pol se ne fuzla sam men?!) Ja, tri pa pol (Piše na balonu!?). A, super, stupendo, a si v formi. (Tale je pa res toleranten, jaz bi ga....). Ej, bo, bo, kaj pa ti. No ja, a veš, me boli.... in tako naprej. Pozdravi doma, ženo....! Tečemo naprej, čez most, spet neke blesave kocke, potem pa naenkrat vogali levo desno in velik trg, eni se pokrižajo, eni dvigajo roke, ampak Ratzija še ni, žal pri meni tale duševni doping ne prijema, mene zanima bolj čas in vse je še kar OK. Na 20 in še malo se še enkrat napijem, vzamem gel, malicam, stojim in porabim ene 20 sekund, baloni uidejo, ampka kaj, bi, pa ja nauš dehidrirou..... Polovičko obrnem na 1:45 i kusur, se sicer matram, ampak se ne sekiram in sem prav zadovoljen, da sem se vrnil. Hudič je samo, da je tale Marco z baloni tekel 4'50 ves čas zadnjih 10 km in po mojem že ve, po koliko so hruške: zaloga... Ob Tiberi gremo spet naprej, srečam tipa z Ljubljanskim Maratonom (na majici) in ga prijazno oblajam Živjo! Odgovori po holandsko, bil je soldat on assginement v Bosni, good luck si voščiva. Jaz bi jo rabil, še bolj pa glavo, ker tole ni v redu, ni v reeeedu. Nekako vseeno mi postaja, polovička me je potolažila in tečem kot na razteku. Na 25 ugotovim, da je tole...sranje. Zaspal sem, baloni so odleteli (horizontalno), tudi tip z velikim klobukom Lipton's Tea je daleč spredaj, pred menoj pa most in...grič. WTH je pa to, tunela valjda ni, vsaj na opisu in zemljevidu ne. Ne , to je il piu bella corsia del mondo, v počastitev Abebe Bikile je nova corsia čez grič, 25 m gor, strmo, potem pa dol v olimpijsko vas. Na klancu, en bruha, nekaj jih odstopi, krči, zadaj pa tidudidu tidudidu, enega oživljajo na pločniku, sta grave, se dere ena v mobilca in stisne me. Meni ni nič, žal, meni ni nič, kako pa naj mi bo, če se plazim, noge ne bolijo, bodca ni, ampak tudi glava ne tera, nekaj noče in hkrati ne more. Kje ste, commander Buzz in druščina?
Počasi se iz betonskih naselij premaknemo k Tiberi in v mesto. Zdaj mi je že vseeno za čas, dva Goričana se pogovarjata, da bo okoli solido tre quaranta... in stečeta naprej. Je... se! Tole je ...dizaster. Tole je hiša brez temeljev, to je, če misliš na 250 kilometrov in staro slavo teči tri in pol. Bedak! Kaj zdaj? Ej, da ne bi zahodu! Da slučajno ne bi čisto malo pomisli, da ne bi končal? Ne, ne, ne, to pa res ne. Torej, gremo, premisli, kaj lahko vzameš s seboj domov s tega teka: home run, zamisli si, tole je idelana izkušnja: kako bo na ironu na koncu. Sprejmem igro. Tečemo do starih hiš pred Corsom, prešaltamo na kocke, folk se dere, jaz pa še šteti ne morem več do osem, ne, tole je home run. Obrnemo se nazaj, po vedno ožjih cestah proti Španskim stopnicam, mimo miz restavracij, po kockah in ozkih ulicah, končno me spet zagrabi (vsaj to) jeza. Po ozki uličici mimo Fontane Trevi se mi zdi, kot bi tekel na Uskovnico (avgusta!), potem pa desno dol na Piazzo Venezio, malo gor, dol, zdaj vem, da je do konca še dva kilo. Zberem se, zdaj, če vidim navijača, jima bom zavpil: Naročta taksi, gremo domov, ven iz tegale, je štala.... Dost mam! Pa vem, da je le poza, da sem zbluzil, da je proga pobrala 5 minut od rezultata, ostali dolg četrt ure pa gre na moj, sicer prazni račun. Stečem dol s Piazze Venezie, čakajo me grde, res grde kocke drugič mimo Cirkusa Maksimusa, potegne še veter, dviga prah v oči, jaz pa teram do slavoloka, levo na cesto z asfaltom in noge se oddahnejo. Zberem se: zdaj je pred tabo klanec, ne ga zaje... Tečem, tečem, kot prvič na koncu Jeklenih, kot v klanec na Belvi v Bohinju, kot na Urha. Tečem in prehitevam, naj bo zadnji kilometer dostojen. Na ravnini se postavim na črto, ne mislim na Abebeja in njegov legendarni bosi tek (Etiopci, ko tu zmagujejo, se sezujejo za zadnjih nekaj sto metrov) tečem skozi cilj, vem, da bo čas slab, ošinem uro, katastrofa, ni zmagoslavja. Fuck, primem se za glavo, odmahnem z roko in se nestrpno prerivam med bruhajočim, ležečimi in stokajočimi, zagrabim medaljo, zmorem nasmešek in Grazie! Še jezen nisem, ne na progo, ne nase, le nekako sploščen, Flat Eric, kot iz spota. Napijem se in hitro korakam priti izhodu. Na koncu pobesnim, ko zagledam sredi Rima kup trebušnih plesalk, okoli vratu pa dobim medaljo Mozart kugel! Ob ograji mi Indijci poskušajo prodati neke igrače, pravzaprav se mi dva ubežnika iz Kerale, kolikor se spoznam na indijsko fizionomijo, prav zasmilita, onadva sta šampijona , ne mi, onadva imata za seboj verjetno Lampeduso in povsem drugačen maraton, kot mi, bleferji....
V hotelu se zbiramo žrtve, saj sem še v dobri koži, ko vidim ostale, naročimo prevoz in izginemo. Zvečer smo doma, jaz pa v mraku begam. Ali sem že bil na cilju?
Včasih res traja dalj. Tokrat sem potreboval dober teden. Da sem zacelil rane razočaranja, bil je moj tretji najslabši rezultat. Bilo je moje soočenje z resnico. Res je, da sem bil bolan dva tedna pred tekom, res je, da je bila zelo mrzla zima in je bilo težko trenirati distance, še bolj res je, da enostavno nisem bi pripravljen. In še bolj res je, da se je v Deželo Bogov potrebno odpraviti s spoštovanjem, pravo mero pripravljenosti, predvsem pa odločnosti, vere vase in s kančkom strahu. The marathon is perfect distance to test human physiology, pravi Wayne Rodgers. Jaz bi (skromno in s spoštovanjem do nesporne avtoritete) dodal: and human nature.... Jaz sem spoznal svojo šibko stran. Tako. Na cilju sem. To občutim zdaj, visoko na zasneženo rusko ravnico, hvalažen za izkušnjo in odločen, da iz nje potegnem še več, kot poskusiti home run. Ker gremo naprej, boljši, kot smo bili na štartu. Tja, kot mi je rekel na ravnici med Vrbo in Žirovnico na Lovemanu, ko je kolo poganjalo noge in ne obratno, Commander Buzz: To infinity and beyond....
Disclaimer: nič, ampak res nič nima ne proti Rimu ne proti vzdušju ne proti italijanskim tekačem. V nekem svojem prejšnjem postu, vsaj ob Dunaju in Berlinu, sem jih in jih še vedno imam, za neskončno predane in na nek način simpatično sol na našo centralnoevropsko tekaško zategnjenost. Verjamem, da bi tudi sebe oblajal, če bi se takrat videl v ogledalu. Tekma je verjetno lepša, kot sem jo doživel, organizacija brez pripomb, proga gotovo ni (ne, ni!) najlepša na svetu, višinskih razlik se je nabralo za prek 150 metrov, zame je maraton tek v horizont, široke avenije, drevoredi, ceste v obzorje, ne pa ozke uličice in razdrapane kocke, pa če je še toliko zgodovine (na nekaj kilometrih, ne v predmestjih...). Vendar: poskusite sami. In vedite: marec je zgoden, zelo zgoden datum za dober rezultat...
Runcajz
