Moj drugi maraton v Radencih, izjemno adrenalinski, čudaški, presenetljiv, lahkoten in prijeten
V Radence sem se s familijo pripeljala že v petek, nasmejana in polna planov za vikend; maraton, otroški tek, čufotanje z otročki v bazenčkih, prepoznavanje značilnosti Pomurja..saj vemo, tam preko Mure, ob reki Muri in izpred nje..otok ljubezni, Goričko..skratka, ni da ni.
V soboto zjutraj se začne; najprej seveda ugotovimo, da so nas napadle norice. Drugič! Tokrat je žrtev neprimerno starejši

Nato še teta s Krvavca. Kako zelo rada me obišče ravno na dan tekme

Pika na i še ena zadeva, o kateri raje ne bi
Na maraton se vendarle odpravim, čeprav težko, še nikoli tako zelo težko, brez pričakovanj, samo da pritečem, pa da se čimprej vrnem k našim družinskim noricam.
Ko štartam, si ponavljam: "Saj bo šlo Nataša, itak te za začetek drži adrenalin!" Skratka monologi, takšni in drugačni
Prvih 8 km nisem tekla prav nič lahkotno, le spominjam se lepega občutka, ker je ob meni teklo toliko različnih tekačev, da sem lahko vse druge misli zanemarila. Mnoge sem se vas prijetno razveselila, nekaterim podala roko in jim zaželela vse dobro. Ko sem se končno zares segrela, sem počasi začela pospeševati. V drugi krog sem pritekla spočita in nasmejana. Pozdravila sem še moje "norice", nato pa pogumno naprej. Vroče mi je bilo že po 5-ih km, vedela sem, da bo v drugi polovici težje, a nič hudega sluteč, saj sem bila psihično pripravljena že mesece nazaj, ko sem na maraton prijavila. To so vendar Radenci
Vodo sem izpustila le dvakrat. Tekla sem brez vsega, privoščila sem si le dve izotonični pijači in dva sladkorčka. Zdaj si pa upam zase mirno trditi (po petih maratonih), da gelov in energijskih ploščic ne potrebujem.
Tam okoli 30-ega km sem srečala tekača, ki je potreboval nujno pomoč. Popolnoma dehidriran, se je skoraj sesedel, ob sebi je imel pomoč, rešilec je bil na poti. Nihče mu ni ponudil vode, kričala sem na vse možne strani, dokler se ni pojavil striček, ob svoji prelepo urejeni travi in me čudaško gledal

Nato sem odhitela naprej. Kmalu zatem je mimo mene odrvel rešilni avtomobil. Odleglo mi je, res mi je odleglo.
Zadnja 2,5 km me je pričakala kolegica in me pospremila skoraj do konca

Izjemni občutki, ki te ponesejo do cilja. Da o navijačih in vseh možnih vzklikih od Tilcare do Nataše, pa vse tja do maratonke, Tf-jvke in odštekanke sploh ne govorim
Skozi ciljno črto pritekla sproščeno in veselo, s precej rezerve
Torej, to je dokaz, da ni nikoli tako hudo, da ne bi moglo biti še hujše. Kljub vsem pripetljajem in stresnim situacijam pred štartom, sem Radence vendarle odtekla. No ja, saj ne dvomim , da jih ne bi, a nisem obupala že na samem cilju.
Iskrena hvala vsem, ki ste iskreno in iz srca navijali zame. Vse te občutke bom nosila v sebi, do naslednjih legendarnih, tredicionalnih Radencev, ko se bo odvil nov tekaški izziv in s tem nove, nepredvidljive dogodivščine. Nekaj pa vendarle vem; Noric se bomo znebili, za vekomaj. Amen
P.S.: Na stopničkah spoznala Brigito Burjo (oprosti, te sprva nisem prepoznala, kljub imenu ), sicer bi te še bolj stisnila

V veselje mi je bilo in iskrene čestitke še enkrat
