Biel, 100km
Po Sladkih 6, kjer zmorem preteči malo manj kot 53km(50 krogov), že na poti domov premišljujem, kam pa sedaj. BIEL??? Zakaj pa ne. Brskam po forumu in vedno bolj me vleče. Erotovi zapisi so prav romantični

. Sedaj je potrebno pregovoriti še Špelo, ker sama pa ne bi šla. Ne boste verjeli, vendar jo ni bilo treba preveč prepričevati

. Padla je odločitev, da greva in da greva s Celjani. Veliko forumovcev je sanjalo, da gredo, pa so tekom leta odpadali, nekateri zaradi poškodb (Vreme)

.
Že v začetku decembra 2011 sva začeli načrtne treninge. Tek v klanec, dolge teke in nazadnje treninge daljše od šestih ur. Prečesali sva Škofjeloško hribovje, pa hribčke pod Storžičem in opravili Rokovnjaško planinsko pot v dobrih osmih urah. Špela je bila pa še vedno skeptična, ali nama bo uspelo. Skoraj ni bilo dneva, da me ne bi vprašala, ali misliš, da sva dovolj pripravljeni, da prideva v cilj. Včasih sem bila že malo huda

, ker sem vedela, da sva veliko trenirali. Jaz sem vsem govorila, da bom prišla v cilj, pa čeprav po vseh štirih

.
Kako hitro je prišel težko pričakovan dan odhoda. Iz Kranja smo potovali štirje, trije tekači in Viki, najina spremljevalka. Poleg naju še Gregorič Edo, sedaj že 17x pretekel Biel. V Ljubljani so nas pobrali Celjani. Vsi štirje so stopili iz kombija in naju nekako nejeverno vprašali, a vidve bosta tekli 100tko?

Že po prvih kilometrih je bil kombi poln smeha, saj je bil z nami Miha (15x Biel), Jože, Odon (5x) in legendarni Higin (22x), ki se mu smeješ že če ga samo gledaš, bognedaj, da še spregovori. Spotoma smo na Ravbarkomandi pobrali še našega forumovca Ugorja. No malo smo tudi spali, ker smo potovali ponoči. Imeli smo dva postanka z malico. Odon in Jože sta nas srečno pripeljala v Švico v jutranjih urah.
Po nastanitvi v luksuznem hotelu, beri zaklonišču

, kjer so spali še Poljaki in Čehi, smo šli na expo po številke, kjer spet ne vem, kako bi bilo, če ne bi imeli s sabo Higina, ki ga že vsi pozanjo

. Sledil je počitek. Mi smo kar dolgo spale, fantje pa so spet jedli. Viki je rekla, saj oni samo jejo, kako bodo pa tekli??? Spet smeh.
Zelo zanimivo je bilo večerno tuširanje, ker je bila umivalnica, tuši in wc-ji samo unisex. Našim fantom smo naročile, da morajo paziti, da moški ne bodo ravno takrat hodili noter, pa se pojavi Ugor in reče, punce nič se bat, saj sem samo jaz

, ja a ti pa nisi moški a? On je mislil, da samo Poljaki in Čehi ne smejo noter, halooo. Seveda smo ga zašpecale, a ne Ugor?
Naša prva večerja je bila tudi doživetje, ker nas je Higin podučil, da se večerja začne ob 18 in traja do 20h. On že ve, če je bil tukaj že 22x, kajne Higin? Mi smo šli ob 19h, ko so že vse pospravili, a so se nas usmilili. Drugi dan smo šli pravočasno, saj bi lahko bila to naša zadnja večerja

. Pa ni bila, smo preživeli, jupiiiii.
V petek je skoraj cel dan lilo kot iz škafa. Malo smo šli v mesto po nakupih potem pa počivat. Po večerji spet počivat. Jože je imel tako tremo, da je bil že tri ure pred štartom oblečen za štart. Tudi ostale je zvijalo, verjetno malo tudi naju dve

. Popoldne smo si kupili češnje. Špela se jih je najedla do onemoglosti. Fantje so nama delili še zadnje nasvete, npr, ne pozabita wc papirja, ker ga bosta sigurno rabili. Špela je rekla, da ona pa že ne, Susanne ga bo pa sigurno, ker ga že na treningih vedno. Smeh.
Čas do štarta je hitro minil. Tam smo srečali še Klemena iz Radovljice si zaželeli dober tek in lahko noč in že smo tekli. Ni minilo 10km, ko mi Špela reče, da jo šraufa, in če mene tudi. Mene ne. In že išče grmovje. Tako se že mudi, da ni časa, kar za cesto počepne. Saj je noč, nosovi pa vseeno delajo, joj, kakšne vonjave, še mimoidočim tekačem se dviguje, kaj se ne bi meni, ki ji moram podajat robčke

. To se ponovi 4x. Ampak ona ne gre nikoli med tekom na wc….. Že sva na 25km. Počasi tečeva naprej. Špeli je bolje, tako, da se začneva štosirat, si ogledujeva konkurente, okolico, kar se pač vidi. Vasi so res romantične, urejene. Nama se zdi noro lepo. Kilometri pa kar tečejo in že sva na 50, ko začnem jaz hodit na wc, ne boste verjeli do 70km 4x. Sedaj sva si bot

. Fantje že na štartu vsi zginejo naprej, le Higin je za nama. Nekje do 25km naju dohiteva, potem ga ne vidiva več. Lučke nama pridejo zelo prav, tako, da hvala, ker ste naju opominjali, da jo morava imeti. Imava tudi bidon, ki nama pride zelo prav, ker so okrepčevalnice neenakomerno razporejene. Nekje so na 3km, potem pa jo ni 8 ali 9 km, proti koncu se ti to zdi še več. Malo pred 80km, dohitiva Jožeta, ki je imel malo krize. Od tu dalje smo trojka. Spodbujamo se, ker sedaj je pa res že težko. Noge so utrujene, Špelina operirana noga je zatečena, začnejo jo boleti kolena, jaz imam podplate čisto mravljinčaste. Malo si zrahljam vezalke, pa ne pomaga dosti. Kaj je pod nogavico sploh nočem vedeti. Kilometri pa počasi bežijo. Na srečo imamo vreme idealno. Noč je sveža, jutro hladno in oblačno, še par kapljic dežja pade, potem pa se zjasni, vendar pihlja, tako da ni prevroče. Do 90km tečem v vetrovki.
Ne smem pozabiti povedati, da tam, nad nasipom, na srečo tečeva že podnevi, kar je tudi neke vrste sreča, ker tam si res lahko zviješ nogo, če ne vidiš korenin, kamnov, lukenj… To sva fantom že prej povedali, da naj ne skrbijo, ker bo dan, ko bova midve tam.
Od 90 do 95km se vleče kot jara kača, noge pečejo, kolki bolijo, težko je začeti teči, ko malo hodiš pri postojanki in težko se je tudi ustaviti, kdo bi to razumel, če ne poskusiš. Zadnjih 5 km vsaj polovico prehodimo, noge ne gredo več. Drug drugemu smo v oporo. Nikomur pa niti enkrat ni prišlo na misel, da ne bi prišel v cilj. Naš cilj je bil priti v cilj. Glava je bila 100% vseh 100km. Mislim, da je to posledica dobrega treninga in naše vizualizacije, kako tečemo v cilj. Jaz sem to neštetokrat podoživljala. Jože je rekel, da si želi iti pod 14h. Tudi to nam je uspelo 13:57:05.
Sam cilj pa je bil mnogo lepši in bolj čustven, kot si lahko predstavljaš. Kakšnih 200m pred ciljem nam je že mahala Viki s Slovensko zastavo

. Vzeli sva vsaka svojo in vsi trije smo ob horunskem navijanju tekli kot da gre za svetovni rekord. Le od kje smo vzeli moč za šprint 100m? Nič več me niso bolele noge, ko je napovedovalec vsakega posebej napovedal, pohvalil vse Slovence. Mi smo se prijeli za roke, kot prava trojka in prečkali ciljno črto, bili smo v transu. S Špelo sva jokali od sreče kar dolgo časa.

Jokala sem tudi, ko sem klicala mojega Marjana, tako, da je še on jokal z mano. In ko tole pišem imam spet solzne oči. Bilo je noro.
Po teku je sledila regeneracija v obliki piva

. Potem večerja in spanje. Zjutraj sem vprašala fante, če si predstavljajo, da smo na trans Slovenija in da moramo na štart…. Smeh. Ne , si nismo predstavljali. Čakala nas je vožnja domov, kar je bilo še huje

.
V večernih urah so nas dostavili v Kranj, kjer so naju pričakali domači in prijatelji, skoraj z rdečo preprogo. Če Miha, Odon, Jože in Higin ne bi imeli še vožnje do Celja, bi verjetno naše druženje trajalo še dlje, tako pa, vsega lepega je enkrat konec. Še stiski rok in objemi in obljuba, da greva sigurno še z njimi.