Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

#282797
Odpiram že vnaprej, še malo, pa jo odrineva via Dolomiti.
Tu se da spremljati zadeve v živo:
http://www.wedosport.net/live/index.asp?evt=28352

Hardiči startajo danes ob 10ih zvečer, Lumpiji pa jutri ob devetih dopoldne.

Drugače sem se pa ornk nasmejala tej novici:
Due to the good weather forecast, there are some changes for the Cortina Trail athletes only: it is no longer mandatory to have a long sleeve shirt and a below the knee shorts...
#282925
Z največjim ponosom lahko sporočim, da sem zmogla, bi lahko reklo svojo najmočnejšo preizkušnjo. Tokrat se je začelo s slabostjo in nepojasnjenim strahom že na štartu, podala sem se na krajšo preizkušnjo. Če na kratko povzamem je bilo zelo, zelo vroče, nakaj norih vzponov. Od vsega je bil pa najbolj nor spust, dolg nekje 12 km, ki se pa niso in niso končali.
Bila sem zelo pozitivno presenečana nad dobro organizacijo, nad ljudmi, ki smo jih srečevali in so nas glasno vzpodbujali- ni jih bilo malo, če pomislim, da smo se kar zadrževali na 2000-akih. Dolomoti so zares veličastni in če pomislim sedaj je za mano čudovita preizkušnja.
Še enkrat bi pa čestitala vsem, ki ste se podali na 120 km razdaljo, zares ste super junaki. :laola
#283000
Letos sem si že pred meseci za Dolomite izbral krajšo varianto.
Sem lani malo pretiraval, načel imunski sistem. In se na UTMB-ju
pojavil z antibiotiki.
Na startu se srečamo z Loni in Marjanom. Spočiti in lepi.
Vreme je bilo napovedano vroče. Torej bomo začeli počasi.
Itak, malo jutri. Vsaj po uri teka je bilo dokončno jasno, da bo
to bitka za vodo. Po prelazu Posporcora se spustimo do gorske reke.
Jo prečimo. Nekdo se skloni. Z dlanmi zajame živo vodo. In pije.
Dobi posnemovalce. Kmalu nas je v akciji kakšnih dvajset. Kot antilope
v Zimbabveju. Ki so pozabile na levjo družino in trop hijen. Nekaj naprej
je prva uradna postaja. S strani organizatorja imenovana fontana. Šlo je za korito.
Smo se razvrstili. Napolnili mehe in steklenice. Za ene sem imel občutek, da
bi se najraje potopili v korito. Potem pa naprej, rahlo gor, proti 2331 metra
visokemu prelazu Col de Boisu. Od tu smo se spustili do prve postaje, kjer si
dobil tudi kaj hrane ob razni pijači. Pri Jožkotu na GM4O bi bila to
postaja približno številka 10. Tako nas razvajajo graparji.
Dobro podprti se odpravimo do najvišje točke na dirki, koče Averau na višini 2413 m.
O tem, da je razsvetljenje pomenila vsaka sapica in oblaček, ki se je prikradel
na nebo, ni da bi razpravljal. Sledi še skok na prelaz Giau, pa malo dol in gor, pa dol.
Še zadnjič nas podprejo pri koči ob jezeru. Od koder je le še 10 km spuščanja v cilj.
Tu se moja prebava zmede. Sledi daljši postanek v boksu. Kopica tekačic in tekačev
gre mimo. Jaz pa končno zaključim akcijo. Spust gre sicer kar vredu. Dohiti me
tekač v rdečem, ki me zelo spominja na tekaškega kamerada Mateja-jethra.
Le da govori italijansko. Pade mimo. Proga se zravna, ga prehitim. Tako se
zamenjava nekajkrat. Ko grem tretjič mimo se Matejev dvojnik zasmeji in nekoliko
popusti. V cilj pride kakšni dve minuti za mano. Sem vrnil dvojniku, potem, ko me
je Matej nabrisal na 24 ur Primoža. Haha, hec. Malo pred Cortino me prebava še
enkrat pošlje v boks. Tudi to je del tekme.
Na vstopu v naselje me čaka Irena :heart, najboljša pomočnica na svetu.
Skupaj obdelava še zadnje stopnice in nekaj zavojčkov pred ciljem.
In to je to. Sledi analiza, hladno pivo, golaž, fižol, tuš, rehidracija,
nakup manjkajoče opreme za UTMB in žur do jutranjih ur.
Naslednji dan pa sejem v Cortini in skok v petprstnikih do koče na Duca d'Aosta na 2098 metrih.
Ter vroča vožnja domov.
Bila je to ljubka, zelo dobro organizirana dirka. Posrečena je ideja, da so središče
dogajanja prestavili v Cortino.
Čestitke vsem našim. Vsi, ki smo štartali, smo prišli do cilja. Posebne čestitke
bojevnicam in borcem na 120 km. Za odlično izkoriščeno štartnino na številnih
vročih kilometrih.
:laola
#283010
Dolomite sva imela v planu za letošnje dopustovanje, a bolj hribovsko varianto, pa očitno iz te moke ne bo kruha, ker je pač zelo hitro padla odločitev (malce je kriv tudi PeterM), da greva na trail. O razdalji ni bilo dvoma, priznam, da sem, kar se tega tiče, čisti Lumpi in me zadeve, daljše od 100 km niti ne mikajo, komu se pa da pripravljati za kaj takšnega :oops: Meni že ne, pa še malo potruditi bi se bilo treba, na krajše zadeve grem pa lahko zganjat turizem. To imam menda v krvi :wink:.
In potem je vse skupaj skoraj padlo v vodo, na GMju sem že skoraj točila krokodilje solze, ker sem samo navijala. Ampak tistih predpisanih 14 dni mirovanja sem upoštevala, priznam, da je bilo hudimano težko, ma se je splačalo. Odločena, da grem vsaj probat na start, tako je zgledalo na Poreznu, potem pa vsak dan bliže temu, da ne grem samo na start, ampak tudi skozi cilj. Ni bilo dileme, da ne bi tega oddelala. Pač še malo bolj turistično kot običajno. Boljše kot nič. In tako sem točno en mesec po operaciji stala na startu in slabih 9 ur kasneje tudi na cilju. :clap: :clap: :clap: Bravo jest.
Vanja in MitjaG sta zakoličila bazni kamp, kjer je že po par urah zgledalo kot da je udarila bomba, kmalu so namreč sidro vrgli še LUT Korošci in Štajerci (Miro, Srečko in Marjeta ter Lumpija KSeb in enainedina), Pero kot stari maček niti ne, Kristi in Natalija pa kot dva otročka v pričakovanju dedka Mraza, Srečko je tudi kar letal gor in dol. Dan so mi popestrili še organizatorji, so me uspeli prekrstiti v precej mlajšo Italijanko Eriko, tako da je bilo treba iti še enkrat skozi procedure, no, smo pa vsaj Nataliji zrihtali malo večjo majčko, je vse za nekaj dobro. Evforičnim fanatikom smo še enkrat pomahali v slovo, mi pa popadali kot klade v horizontalo. Naslednje jutro še en zegn, na start sta nas zategnila MitjaG in podmladek Rok, ki menda ne bo počenjal ničesar od tega, kar počenjata mama in tata, ampak bo igral šah :shock: . Na startu najprej lov za PetromM, nato pa ogledovanje modne revije. Tega smo se naučili že v Franciji, tisti, ki najbolje zgledajo, so bolj švoh, ko se zadeva enkrat začne... Zakaj je treba nositi palice na ruzaku celo pot, ni jih namreč bilo malo takšnih...
Start s par sekund zamude. Pogled v modro nebo ni obetal nobenega oblačka. Ampak če gre človek na turizem, to niti ni ovira. Lagano sportski, s fotoaparatom uživat v razgledih, ker teh je pa resnično bilo več kot dovolj. Čeprav me je ob koncu asfalta takoj nekaj začelo zbadati in sem v momentu videla pred sabo internistko in njeno nezadovoljstvo z mojim EKGjem, pa tisti možakar s Porezna je bil tudi v momentu v mojih mislih... ParanojaPress bi se dalo rečt. Še malce upočasnim moj že itak počasen tempo, počakam, da vse skupaj mine in tik tak smo v prvi dolini, gore levo, desno, spredaj, zadaj, a ne bi šla jaz raje na kak vršac. Nobene gužve, nobenih klepetavih Italijanov... Zanimivo, s parimi sem se srečevala od starta pa do okrepčevalnice ob jezeru Ghedina... Moja taktika, aja, saj je ni, tečem samo navdol, ostalo prehodim, vmes srečam Darjo, ki se preobuva nogavice, rečeva par besedi, in gre ona dalje med enim izmed mojih številnih senca postankov, ko filam cukr zaloge in vlečem aparat iz nahrbtnika. Ter uživam. Vedno bolj (beri dalj). Na ček-in-u me obgovorita Jolanda in še ena primorska duša, gresta naproti Branetu. Sta mi polepšali dan. Okrepčevalnice pa... coca cola in voda, ostalo mi ni všeč, no, ostalo imam kar s sabo v ruzaku... Ker moj želodec je rekel, da bo ob vsej vročini šel na štrajk, če bo samo videl kaj čudnega. Napolitanke, guarana tablice, čokolada, par čokoladnih gelov in enervit tablet, več kot dovolj za moj zelo hiter tempo. Vmes se večkrat srečava s Hrvatom Markom Hanzo, ki je bil nad končnim rezultatom več kot zadovoljen, za LUT je rabil nekaj manj kot 20 ur :clap: :clap: :clap: . Edino kar mi na celi trasi ni bilo všeč, je bilo "crkavanje" sotekmovalcev, to se je začelo že kmalu po prvem prelazu, na 5ih cinah je kar terenec vozil gor in dol ter pobiral "padalce", za ostale niti ne vem. LUTovcev je bilo precej pod kako skalo v senci, nekaj si jih še vprašal, če so v redu, a so samo malo počivali. Upam, da je bilo to res.
Luštno je bilo, ker znam dosti ok italijansko, da sem zastopila, kaj folk komentira, par besedi sem rekla tudi z enim Američanom, ki je bil čisto proč od vročine, ne vem, če je prišel do konca, z eno Madžarko sva se pozdravljali na vsaki okrepčevalnici, je zmogla do cilja tudi ona. Videla sem tudi največjega črnega gada v svojem življenju, pa še tega bi skoraj falila, ker sem na zganjanje cirkusa Italijanov čisto navajena. Najbolj sem pa seveda uživala v spustu od jezera dalje, sem nehala šteti pri prehitevanju št. 24, kaj čmo, to je bil moj teren. Se mi je pa vlekel tisti blesav makadam in nato asfalt v sami Cortini. Na koncu sem morala pa še tečt v cilj, presneti navijači, bejžte nekam. In končno me Marjan ni falil v cilju. Kjer sem se vročini primerno sesedla na tla, počakala, da so se pljuča sestavila nazaj na kapaciteto 103% in jo odmaširala proti kampu. Makarone sva spustila, je precej bolj sedla pica, pa radlerček ali dva. Ter nato malce budna noč, ker res zaspala sem šele, ko so bili zadnji "otroci" doma (Natalija in Miro). Kot je PeterM omenil že prejle, Slovenci smo vsi prišli skozi cilj po svojih nogah. Nismo mi kar tako. :clap: :clap: :clap:
Mission accomplished, če človek nima drugega cilja kot priti skozi cilj, lahko rečem, da sem zadovoljna. Vročina me ni ubila, pljuča so zdržala, Ventolin je ostal v ruzaku, paranojaPress je tudi minila, spusti so bili krasni, na vzponih sem malo dalj uživala v razgledih.
#283017
Loni & Co. - vsi, ki ste si upali živeti svoje sanje tam v prelepih Dolomitih :laola :laola !
#283070
Zelo zanimivo prvič. Kot kaže je imel Matej (Mato pa to) ta vikend obilo dela s kolcanjem, ker sem tudi jaz mislila nanj v Dolomitih, čeprav v čisto drugi štoriji kot je Petrova. Na zadnji okrepčevalnici ob jezeru, nekje na 36. km, so eni postavni mladci v živo žgali muziko, ob kateri so mi je na fris namalal nasmešek, ki mi menda do cilja ni izginil z njega in mislila sem si: "Mater, bi blo tole Matotu všeč!" Slišalo se jih je že od zelo daleč, najbrž zaradi okoliških gora. Teči po makadamski poti z ravno pravšnjim naklonom, v ritmu hard rocka, s pogledom na perfekcijo narave v barvah....fajn, fajn.

Zelo zanimivo drugič. "Edino kar mi na celi trasi ni bilo všeč, je bilo "crkavanje" sotekmovalcev, to se je začelo že kmalu po prvem prelazu, na 5ih cinah je kar terenec vozil gor in dol ter pobiral "padalce", za ostale niti ne vem. " Tole kar je napisala Loni, je šlo pa tudi meni hudo v nos. Nekaj časa sem (poleg vseh ostalih) poslušala nabildanega mladca (prisežem, da sicer nimam nič proti njim), ki je bil v primerjavi s Seleševo profesor v stokanju in jamranju. Ob slehernem koraku je skoraj izdihnil in človek se ob tem res vpraša kaj je imel v mislih, ko se je odločil za to tekmo.

No ja, takole pod črto: bilo je super, napisala bi še besedo ali dve o Andrejevem LUT-u pa ne smem, hahahahah. :lol: :lol: :lol:
#283097
Oj folk, tudi jest sem nazaj :shock: Ta vikend sem nekaj tekal po gmajnah, predvsem sem pa malo nagajal "Dolomitovcem" v obliki vročinskih prividov (PeterM):lol: pa tudi v same ultraške misli sem se "ušunjao" :D
Me veseli, da smo vsi nazaj :lol:

Krasne zgodbe ste zapisali in take mi je fuuul dobr brati :clap: Izgleda, da ste odborbali dobro tekmo in v spomin naložili še eno noro lepo izkušnjo. Vsak, ki v teh dneh tekmuje, pa naj s tekmo konča ali ne, je spoštovanja vreden. Posebej še, če se vrne v takšni obliki, da lahko na TF zapiše neka logično-razumna-smiselna poročila. V neki drugi aktualni temi namreč berem totalne blesarije :roll:

Iskreno vam čestitam za Lavaredo in komaj čakam, da bom enkrat tam :wink:
Bravo :clap: :clap: :clap:
#283116
Takole smo se odrezali predstavniki iz dežele s soncem obsijanih Alp.

Lavaredo Ultra Trail 120 km:
M 68 560 VAVPETIC ANDREJ 20:26:04 1960
M 131 481 MEZGA ZVONKO 23:12:47 1955
M 133 129 KRISTAVCNIK TOMAZ 23:15:49 1976
F 20 472 GOMILSAK MARJETA 23:38:58 1971
M 146 473 GOMILSAK SRECKO 23:39:00 1969
M 161 182 TORKAR BRANKO 23:52:04 1956
M 184 202 VUJEVIC PETER 24:38:18 1971
F 32 206 LESNIK NATALIJA 28:17:34 1972
M 272 511 REZONJA MIRO 28:17:36 1963

Cortina Trail 50 km:
M 123 1113 MACUH PETER 7:06:55 1961
M 140 1078 TROBEC MARJAN 7:12:53 1969
F 15 1048 GLESCIC VANJA 7:17:49 1976
M 216 1219 MRAK BORIS 7:51:00 1949
F 35 1223 KAPEL ANITA 8:31:42 1974
M 283 1226 SEBASTIJAN KAPEL 8:31:45 1974
F 37 1562 VAVPETIC DARJA 8:35:35 1964
M 296 1270 BRATUSA KLEMEN 8:44:29 1984
F 42 1063 MLAKAR POLONA 8:49:56 1974

Legenda: spol, uvrstitev, številka na prsih, kdo smo :!: , čas, leto rojstva

Kot rečeno. Vsi, ki smo začeli, smo tudi končali.
V tej vročini je to čisto vredu. :clap:

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA