- 16 Jul 2012, 08:54
#284034
Hej, v tem porocilu se ne ozirajte na rezultate, ki niso hvale vredni, zgodba je pa vendarle dobra. Prideva midve v Baskirijo. V Ljubljani je ime malokomu sploh poznano, redki vedo, da gre za rusko republiko na jugu Urala. Mucki je tu dobila projekt. Spet zida. Tokrat trgovsko zabaviscni kompleks. Jaz se veselim obiska. Prijatelji me sprasujejo, ce tam sploh kaj je. No: je.
Miljonska prestolnica Ufa, mesto sredi step. Na zivi spomenik nedavni sovjetski epohi je novi putinovski turbokapitalizem navesil premnoge trgovske komplekse, multidimenzionalne kinodvorane, verige fast fudov, bifejev. Vse prav tako brezdusno kot betonsko sicialisticno ogrodje. Postopam po sirokih prospektih in se cudim. Pijem pivo in se razburjam: mar se je vsej sirni Rusiji dokoncno zmesalo. Preverjam, ce se v mestu dogaja se sploh kaj cloveskega. In najdem tale maraton. 14 krogov po po parku, po predmestnem savju.
Greva. Mucki me gleda izpod cela, ces laufava ze nekaj tednov sploh ne, cez en teden je tekma, cez dan pa skoraj 40C. Tistih, ki ne zarijo zgolj z neba, pac pa tudi od neskoncnih betonskih sirjav. Nekaj srednje dolgih lahkotnih jutranjih tekov po prospektu Oktobra bo nemara zadostovalo, menim, glede vrocine pa ... No, tega res ne vem. Me pravzaprav najbolj skrbi. Ce sem samo pri miru, iskreno trpim. Soncarico dobim ze, ko skoz okno nazigajo dopoldanski zarki. Vseeno "pridno trenirava". In preverjava vremensko napoved. V soboto zvecer se na hitro vlije, res le toliko, da kaplje sproti izhlapevajo. Ponoci spet dez. In prebudiva se v za spoznanje osvezeno jutro.
Ob desetih je start, kako uro prej registracija. Kroziva po zaraslih kolovozih predmestja in isceva tekace. Tovaris Darvin Zakirjanovic - organizator, maratonec, profesor fizkulture na univerzi, castni sodelavec Ministrstva za solstvo Ruske federacije, skrtaka oh-in-sploh sportnik, nama prek telefona precej neuspesno narekuje, kam v grmovje naj zavijeva. Vec avtomobilov z nama luta po res komaj prevoznih poteh. Potem se koncno znajdemo na majhni jasi, kjer se vse pricenja. Parkirava med koprivami, napade naju roj komarjev in tovaris Darvin. Zvlece naju pred "publiko" in pescici udelezencev predstvi "mednarodni udelezenki", ki sta v Ufo prisli zgolj zato, da odteceta tale maraton. Ne oporekava. Pozameva aplavz. Tovaris potem veli registracijo. Gospa, zdi se, da njegova zena, naju povabi k nizki mizici, ki si jo je privlekla med savje, in zabelezi podatke, med tem ko se na debelo mazeva proti komarjem. "Ljubljana? Seveda, poznam, poznam," pove. Hci se je namrec porocila z Ljubljancanom. Itak. Ljudstvo se zbira, Darvin mrzlicno organizira, poveljuje, koordinira parkiranje v podrasti, prislekom predstavlja "mednarodni udelezenki". Zrihta nama fantka, s katerim naju prijavi v "trojko" (na koncu se steje se skupni rezultat morebitnih ekip). Aleksej bo tekel okoli 3h. Kar naj. Jaz glede na pogoje startam na 4. Ura je vse bolj deset. Se nekaj minut in maratoncem veli, da se postavimo v vrsto. Kakih 20 nas je. Nekaj atletsko nabritih mladcev, ostalo stari kaveljci in tri dame: midve ter Natalija, 60-letna korenina, ki ne pocne nic drugega, kot laufa maraton za maratonom. Vsi se bolj ali manj poznajo. Vlada preserno vzdusje in Darvin se razburja, ker ne stojimo ravno, ker ne poslusamo, ker nismo mirni. V duhu stare sovjetske sole. Super! V slovesnem govoru otvori tekmo, strogo pokomentira opravo nekega sportnika in podeli castno darilo gostjam. Nama. Dve plasticni votli palici, nekaj takega kot za paradajz, z luknjami. Gledava, kaj naj s tem, malce izgubljeno izrazava hvalznost, da nama naposled ponazorijo, kako se zaigra na podarjeno frulico. Pa ja ne pricakujejo, da bom zdaj to pocela jaz!? Ocitno ne. Darvin ze pelje druscino na pozicijo, ki jo je dolocil za start. Veliko smeha, Darvin veli tisino in gremo ...
Torej 14 krogov, gori doli, k sreci bolj ali manj v senci. Decki se zazenejo, Mucki tudi, jaz ji prvi krog se sledim, potem pristanem na svoj tempo. Krozimo. In dame nas popisujejo na treh koncih. Stejejo kroge. Tudi Darvin krozi. V ta gmasni obleki. Pedagosko komentira tehniko. Korigira, deli pohvale. Jaz v nemilost ne padem. Uf! Prvih pet krogov mine hitro. Vedno sem imela neutemeljen odpor do tekem, kjer se krozi. Ves cas po isti poti, mar se ti ne odtrga? Ne. Prav v redu je. Ne stejem kilometrov, pac pa kroge. Postaja vedno bolj vroce. 30C. Zame cisto prevec. Na postojanki vsakic dva kozarca vode na glavo, za vrat. Tako predlaga tudi Darvin. Ubogam ga z veseljem. Na 25km imam obcutek, da bom izpuhtela. Na kratkih soncnih odsekih se kar jezim. Tek v klanec postaja pateticno stopicljanje. Ze drugic me prehitevaji mladci, ki bodo prvi. Kroge stejem zdaj ze po principu: se enega do deset, pa potem se dva in se dva. Na enajstem gospe povedo, da le se dvakrat. Oporekam. Oporeka tudi mozakar, s katerim ves cas tecem. Navsezadnje oporeka tudi garmin. Srecam Alekseja, ki se sprehaja. Mu pomaham, ces "Lahko tebi, ko je ze vsega konec", pa pove, da sploh ne, da hodi poslednji krog. Prehitro je zacel in je pregorel, bruhal, zadnji krog je sel zgolj zaradi "nase ekipe", sicer bi odstopil. No, to pa je duh tovaristva! Za tretje ekipno mesto na koncu. Na trinajstem vem, da bo slo skozi brez hoje v klanec in tam okoli 4h. Gospe mi 14. krog skoraj prepovedo, ces da je ze konec. Ni res. Z mozakarjem se zazeneva v poslednji breg, preko poslednjih soncnih odsekov. Levo, desno, zdaj pa res konec.
4.04. Zadovoljna. In zmesana od vrocine si zlivam vodo na glavo. Mucki je skoraj 20 minut pred mano. Kot ponavadi. Aleksej sedi v senci, cisto fuc. Tudi jaz sprva brez besed. Druscina v cilju pa bi se kar navduseno pogovarjala. In to v ruscini. Vabijo naju na razno razne prireditve, na castne proslave veteranov 2. svetovne vojne, na vikende v hribe, na konjak. Krozim, da me ne bi popadli krci. Matr je vroce! Pijem, polivam se z vodo. Mucki in Natalija se pregovarjajo z organizatorji, ki slednje takisto niso pustili v poslednji krog, zame in spremljevalca pa trdijo, da sva sla enega prevec. Gospe so tako partijsko neomajne, da se celo nad Garminom namrdnejo. Ko se v debato vmesajo stevilni drugi, popustijo, Natalija pa oddtece se svoje zadnje tri kilometre. Za cisto vest, pravi. Sledi dolgo podeljevanje priznanj v razno raznih kategorijah, uro za nami je kake 20 udelezencev teklo se 21ko, tako da medaljo dobi skoraj vsak drugi. Darvinovo strogost zdaj preveva svecanost in s pripeto znacko "Castnega sodelavca Ministrstva" nastopa in podeljuje. Midve imava med tem ze cel kup novih ruskih prijateljev in poln program dozivetij za prihodnje baskirske dni.
No, pa se v tej centralni Rusiji vendarle dogaja se kaj dostojnega!
Vsem polube, vsem pozdrave,
Cici in Mucki
Miljonska prestolnica Ufa, mesto sredi step. Na zivi spomenik nedavni sovjetski epohi je novi putinovski turbokapitalizem navesil premnoge trgovske komplekse, multidimenzionalne kinodvorane, verige fast fudov, bifejev. Vse prav tako brezdusno kot betonsko sicialisticno ogrodje. Postopam po sirokih prospektih in se cudim. Pijem pivo in se razburjam: mar se je vsej sirni Rusiji dokoncno zmesalo. Preverjam, ce se v mestu dogaja se sploh kaj cloveskega. In najdem tale maraton. 14 krogov po po parku, po predmestnem savju.
Greva. Mucki me gleda izpod cela, ces laufava ze nekaj tednov sploh ne, cez en teden je tekma, cez dan pa skoraj 40C. Tistih, ki ne zarijo zgolj z neba, pac pa tudi od neskoncnih betonskih sirjav. Nekaj srednje dolgih lahkotnih jutranjih tekov po prospektu Oktobra bo nemara zadostovalo, menim, glede vrocine pa ... No, tega res ne vem. Me pravzaprav najbolj skrbi. Ce sem samo pri miru, iskreno trpim. Soncarico dobim ze, ko skoz okno nazigajo dopoldanski zarki. Vseeno "pridno trenirava". In preverjava vremensko napoved. V soboto zvecer se na hitro vlije, res le toliko, da kaplje sproti izhlapevajo. Ponoci spet dez. In prebudiva se v za spoznanje osvezeno jutro.
Ob desetih je start, kako uro prej registracija. Kroziva po zaraslih kolovozih predmestja in isceva tekace. Tovaris Darvin Zakirjanovic - organizator, maratonec, profesor fizkulture na univerzi, castni sodelavec Ministrstva za solstvo Ruske federacije, skrtaka oh-in-sploh sportnik, nama prek telefona precej neuspesno narekuje, kam v grmovje naj zavijeva. Vec avtomobilov z nama luta po res komaj prevoznih poteh. Potem se koncno znajdemo na majhni jasi, kjer se vse pricenja. Parkirava med koprivami, napade naju roj komarjev in tovaris Darvin. Zvlece naju pred "publiko" in pescici udelezencev predstvi "mednarodni udelezenki", ki sta v Ufo prisli zgolj zato, da odteceta tale maraton. Ne oporekava. Pozameva aplavz. Tovaris potem veli registracijo. Gospa, zdi se, da njegova zena, naju povabi k nizki mizici, ki si jo je privlekla med savje, in zabelezi podatke, med tem ko se na debelo mazeva proti komarjem. "Ljubljana? Seveda, poznam, poznam," pove. Hci se je namrec porocila z Ljubljancanom. Itak. Ljudstvo se zbira, Darvin mrzlicno organizira, poveljuje, koordinira parkiranje v podrasti, prislekom predstavlja "mednarodni udelezenki". Zrihta nama fantka, s katerim naju prijavi v "trojko" (na koncu se steje se skupni rezultat morebitnih ekip). Aleksej bo tekel okoli 3h. Kar naj. Jaz glede na pogoje startam na 4. Ura je vse bolj deset. Se nekaj minut in maratoncem veli, da se postavimo v vrsto. Kakih 20 nas je. Nekaj atletsko nabritih mladcev, ostalo stari kaveljci in tri dame: midve ter Natalija, 60-letna korenina, ki ne pocne nic drugega, kot laufa maraton za maratonom. Vsi se bolj ali manj poznajo. Vlada preserno vzdusje in Darvin se razburja, ker ne stojimo ravno, ker ne poslusamo, ker nismo mirni. V duhu stare sovjetske sole. Super! V slovesnem govoru otvori tekmo, strogo pokomentira opravo nekega sportnika in podeli castno darilo gostjam. Nama. Dve plasticni votli palici, nekaj takega kot za paradajz, z luknjami. Gledava, kaj naj s tem, malce izgubljeno izrazava hvalznost, da nama naposled ponazorijo, kako se zaigra na podarjeno frulico. Pa ja ne pricakujejo, da bom zdaj to pocela jaz!? Ocitno ne. Darvin ze pelje druscino na pozicijo, ki jo je dolocil za start. Veliko smeha, Darvin veli tisino in gremo ...
Torej 14 krogov, gori doli, k sreci bolj ali manj v senci. Decki se zazenejo, Mucki tudi, jaz ji prvi krog se sledim, potem pristanem na svoj tempo. Krozimo. In dame nas popisujejo na treh koncih. Stejejo kroge. Tudi Darvin krozi. V ta gmasni obleki. Pedagosko komentira tehniko. Korigira, deli pohvale. Jaz v nemilost ne padem. Uf! Prvih pet krogov mine hitro. Vedno sem imela neutemeljen odpor do tekem, kjer se krozi. Ves cas po isti poti, mar se ti ne odtrga? Ne. Prav v redu je. Ne stejem kilometrov, pac pa kroge. Postaja vedno bolj vroce. 30C. Zame cisto prevec. Na postojanki vsakic dva kozarca vode na glavo, za vrat. Tako predlaga tudi Darvin. Ubogam ga z veseljem. Na 25km imam obcutek, da bom izpuhtela. Na kratkih soncnih odsekih se kar jezim. Tek v klanec postaja pateticno stopicljanje. Ze drugic me prehitevaji mladci, ki bodo prvi. Kroge stejem zdaj ze po principu: se enega do deset, pa potem se dva in se dva. Na enajstem gospe povedo, da le se dvakrat. Oporekam. Oporeka tudi mozakar, s katerim ves cas tecem. Navsezadnje oporeka tudi garmin. Srecam Alekseja, ki se sprehaja. Mu pomaham, ces "Lahko tebi, ko je ze vsega konec", pa pove, da sploh ne, da hodi poslednji krog. Prehitro je zacel in je pregorel, bruhal, zadnji krog je sel zgolj zaradi "nase ekipe", sicer bi odstopil. No, to pa je duh tovaristva! Za tretje ekipno mesto na koncu. Na trinajstem vem, da bo slo skozi brez hoje v klanec in tam okoli 4h. Gospe mi 14. krog skoraj prepovedo, ces da je ze konec. Ni res. Z mozakarjem se zazeneva v poslednji breg, preko poslednjih soncnih odsekov. Levo, desno, zdaj pa res konec.
4.04. Zadovoljna. In zmesana od vrocine si zlivam vodo na glavo. Mucki je skoraj 20 minut pred mano. Kot ponavadi. Aleksej sedi v senci, cisto fuc. Tudi jaz sprva brez besed. Druscina v cilju pa bi se kar navduseno pogovarjala. In to v ruscini. Vabijo naju na razno razne prireditve, na castne proslave veteranov 2. svetovne vojne, na vikende v hribe, na konjak. Krozim, da me ne bi popadli krci. Matr je vroce! Pijem, polivam se z vodo. Mucki in Natalija se pregovarjajo z organizatorji, ki slednje takisto niso pustili v poslednji krog, zame in spremljevalca pa trdijo, da sva sla enega prevec. Gospe so tako partijsko neomajne, da se celo nad Garminom namrdnejo. Ko se v debato vmesajo stevilni drugi, popustijo, Natalija pa oddtece se svoje zadnje tri kilometre. Za cisto vest, pravi. Sledi dolgo podeljevanje priznanj v razno raznih kategorijah, uro za nami je kake 20 udelezencev teklo se 21ko, tako da medaljo dobi skoraj vsak drugi. Darvinovo strogost zdaj preveva svecanost in s pripeto znacko "Castnega sodelavca Ministrstva" nastopa in podeljuje. Midve imava med tem ze cel kup novih ruskih prijateljev in poln program dozivetij za prihodnje baskirske dni.
No, pa se v tej centralni Rusiji vendarle dogaja se kaj dostojnega!
Vsem polube, vsem pozdrave,
Cici in Mucki
Vsem polube, vsem pozdrave
Cici
Cici
Super poročilo, sem se vživel kot da bi bil sam tam.
In čestitke za pretečene km. 
pa še zanimiva in uspešna tekma. Čestitke 
