Nekje spomladi sem začel razmišljati da bi enkrat tekel od Ljubljane do Kopra. Zadnji vikend v juliju se je izkazal za kar ustrezen datum

Tek je sicer zelo individualna zadeva, ampak je vseeno lazje, ce ves da isti asfalt grize tudi kdo od tvojih sotrpinov. Parim sem potiho zadevo omenil in seveda je bil zajc takoj za stvar

Par dni pred odhodom je vse skupaj romalo še na TF in FB. Z organizacijo se nisem pretirano ukvarjal. Upal sem, da me bo z avtom spremljala moja boljša polovica, če ne gremo pač v samooskrbi. Kakšnega blaznega navala udeležencev ni bilo, kar tudi ni bilo pričakovati. Igor Stegel – ugor mi sporoči, da bi se pridružil v Postojni.
V sredo na TF opazim Matejevo voščilo Primožu za rojstni dan. Pošljem mu SMS: “Stari vse najboljše. Za darilo ti z zajcem podarjava tek od LJ do KP. Start v petek 19:00 s Preserca. Support imamo.

”
Takoj je sledil odgovor: “

HUDOooo

tole je pa čudovito presenečenje

Hvala prjatu

pa zajcu tudi

Se vidimo.”
Tako smo bili že trije. V četrtek se pridruži še Blaž Slapar in njegov prijatelj Luka, ki nas je spremljal na kolesu. Tako je bila ekipa sestavljena.
Za suport se je poleg moje boljše polovice prijavil zraven še naš 12-letni naraščaj

Tamali se je ful dobro zdelo da gre zraven. Ji je kar dogajalo

Najprej smo na Vojkovi pobrali Primoža in potem še zajca. Tik pred 19. smo se v centru dobili še z Blažem in Lukom. Par fotk pred začetkom, potem pa do Prešerca, kjer so nas pričakali Rosi, Marjana in Bojan z maskoto zajca iz balonov. Še par skupinskih fotk in potem pot pod noge.
Malo me je skrbel tempo, glede na to kdo vse je bil zraven, tako da sem ze takoj na zacetku povedal, da bom težil

Tempo je prevzel zajc, jaz pa bremzo zadaj. Prvo postojanko smo imeli na Vrhniki. Tempo je bil okoli 5:30, kar zame na taki razdalji ni ravno zaželjeno. Ampak dokler bo šlo bo pač šlo, potem bomo pa videli. Malo pred 21. smo se dobili s supportom pred Lidlom na Vrhniki. Tamala je imela v avtu bazo na zadnjih sedežih na blazini, z laptopom in slušalkami. Ker se je že precej stemnilo, smo se opremili s čelkami in ostalimi svetlobnimi telesi. Na hitro smo nekaj pojedli in napolnili bidone potem pa naprej. Druga postaja Logatec.
Vrhniški klanec smo pretekli. V celoti, čeprav mi je nekoč nek ultramaratonec rekel, da on pa vedno vse klance prehodi

Tokrat pa ni hotel nič slišat o tem. V Logatcu spet kratek postanek in potem naprej proti Postojni. Za nami je bilo že 30 km, tempo pa ni nič kaj popuščal. Dogovorimo se za naslednji postanek nekje pred Planino in naslednjim klancem. Počasi se je začela trda tema in tek skozi gozd. Puncam v avtu je bilo nekoliko nelagodno saj je bilo javne razsvetljave za postanke ob poti vse manj. Kratek postanek v Lipljah potem pa zagrizemo v klanec od Planine proti Postojni. Na začetku vzpona je moral zajc v grmovje, čemur sem bil zelo hvaležen, saj smo si lahko privoščili vsaj malo hoje

Ampak postanek je bil precej kratek in spet je bilo treba šprintat v hrib. Do naslednjega postanka na vrhu hriba sta prišla zajc in Primož prva, Blaž pa mi je delal družbo par sto metrov zadaj. Do Postojne smo imeli še cca 5 km. Odločil sem se, da nima smisla sledit njihov tempo.
Postojna. 53 km. Po odločitvi o “neoziranju” na divjake, sem na postojanko prišel malo za njimi. Igor nas je že čakal. Malo smo se pogovorili, nekaj je bilo treba še prigriznit. Ker je bilo že sredi noči sem se odločil, da se preoblečem. Namesto kratke majice sem oblekel dolge rokave, ker nekaj ur se bo sedaj ohlajalo. Ostali so bili šše kar v kratkih majicah, ali celo brez rokavov.
Naslednja postaja je bila v planu na Razdrtem. Konstantno sem zaostajal par sto metrov za vodilnimi, ampak smo bili ves čas v vidnem polju. Kaka dva km pred Razdrtim se mi oglasi lakota. Postojanka je bila malo predaleč od Postojne. Ko smo tekli po cesti vidim smerokaz da je Razdrto v desno. Glede na to da najini suporterki nimata izkusenj in da me je žena klicala da sta v Razdrtem sem sklepal da sta zavili v vas. Zato pokličem in povem, da naj se pripeljeta ven, da ne bomo delali nepotrebnih ovinkov. Hitro sta bili pri nas. Precej me je zeblo. Verjetno zaradi lakote. Oblekel sem si še anorak pojedel sendvič z ogrsko, nekaj čipsa, domačice in še neko pecivo. Poplaknil s kake 3 deci Coca Cole

Ostali so bili še kar v kratkih rokavih. Ko smo krenili dalje proti Senožečam me je na prvem km tako zeblo da so mi zobje šklepetali. Tiščal sem jih skupaj, da si ne bi pregriznil jezika ali kaj podobnega. No po kakem km rahlega klančka (v katerega smo spet tekli, da ne bo pomote) sem se vendarle ogrel nazaj na delovno temperaturo.
Naslednji planirani postanek in okrepčevalnica je bila v Senožečah. Za nami je bilo že 70 km. Naprej smo šli spet klasično. Zajc, Primož in Igor spredaj, Blaž pa mi je delal družbo. Tam nekje na klancu okoli 75 km pa dohitiva zajca ki hodi. Ga vprašam kaj je, pa pravi da nič, da je samo malo zaspan in da naj greva kar naprej. No jaz sem to veselo izkoristil in se mu pridružil pri hoji, Blaž pa je šel za Primožem in Igorjem. Z zajcem sva hodila do vrha hriba, potem spet tek. Meni so se nekaj začela oglašati kolena in sem pri teku navzdol vsake toliko časa malo hodil. Zajc je ostajal z mano. Na postojanko pri Divači sva prišla nekaj minut za ostalimi. Ker so že nekaj časa čakali in se temu ustrezno shladili sem rekel naj grejo naprej in me ne čakajo več, ker nima smisla. Dogovorili smo se za naslednjo postojanko, pod vrhom Črnega Kala. Zajc je rekel, da se par minut ostane na postojanki in si malo odpočije. Ostali smo šli dalje.
Primož in Igor sta potegnila naprej, jaz sem ostal zadaj. Čez par km sem dohitel Blaža, ki je imel tudi težave predvsem pri klancih navzdol. Skupaj sva malo tekla malo hodila. Vmes je mimo pribrzel zajc in ga že ni bilo še preden sem ga uspel pozdravit

Z Blažem sva tako počasi napredovala do Kozine in naprej proti Črnem Kalu. Pred postojanko pred Petrinjami se je Blaž podal naprej. Ko sem prišel do avta, sem se preoblekel v kratke rokave in se izdatno najedel. Žena mi pove, da so fantje rekli, da bodo šli kar do konca. Ker sem imel v planu da Črni Kal prehodim sem ju poslal naprej. Naj jih ujamejo in jim nudijo še eno postojanko, potem pa me tam počakajo. Najedel sem se, pijačo sem imel, tako da kakih 10 km ne bom rabil nič. Do konca je bilo pa še nekaj več kot 20 km.
Tako sem se podal na pešačenje po klancu navzdol. Parkrat sem poskusil s tekom, a ni šlo več kot kakih 200m, tako da sem sklenil da nima smisla. Bom spet več tekel ko pridem na ravnino. Tako je trajalo kar precej časa, da sem opravil s klancem. S puncama sem se srečal v Rižani. Ostali so bili takrat že v Kopru. Igor je lovil vlak za domov. Punci sta šli naprej, da sta mu pripeljali opremo, ki je bila v avtu. Ker sem bil nahranjen in imel seboj tekočino in tudi ob poti je bila še pumpa in kaka trgovina za oskrbo sem rekel, naj se gresta kar kopat v Koper. Sta si več kot zaslužili. Brez njiju tole vse skupaj ne bi šlo.
Lepo počasi sem tekel in hodil proti Kopru. Cilj ni bil vprašanje. V Kopru pa končno konec mučenja. Trpljenje v hipu pozabljeno

Občutki katere tekači poznate, drugim pa se jih itak ne da razložit. Odvlekel sem se še na kratko namakanje v morju. Ostali so se že kako uro in pol martinčkali na soncu

Blaž in Luka sta počakala na vlak, z zajcem in Primožem pa smo se odpeljali proti LJ.
Hvala fantom za družbo in seveda mojima puncama za support brez katerega tole vse skupaj ne bi bilo izvedljivo.