Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
Uporabniški avatar
 amanita
#290010
Dragi forum,

čas je, da se zahvalim vsem članov, ki s svojimi prispevki na tem spletišču vzpodbujate in usmerjate sorodne duše v tej lepi aktivnosti, ki jo imenujemo tek.

Danes sem končal svoj "Berlin v Ljubljani", prvi maraton, ki sem ga pretekel sicer z nemalo težavami a vseeno - cilj je dosežen. Vreme okoli 11h je bilo turobno, dež z vetrom po barju, a sem se vseeno odpravil z Lavrice proti PST-ju in potem z nekaj ovinki okoli Ljubljane nazaj domov. Ob spremstvu mojih dragih kolesarjev Anžeta, Aljaža in Darkota sem uspel zaključiti krog kljub krčem od dvaindvajsetega kilometra naprej in bolečinam v križu. Par minut hoje vmes pomaga, da se znebim bolečine in tečem dalje. Mogoče bo kdo rekel, da je štiri ure in pol rahlo sado-mazo, a danes bi lahko padale prekle in bi zadevo vseeno speljal do konca. To je tista energija, ki sem jo začutil tudi pri vas, dragi prijatelji, ki vsak dan neumorno vzpodbujate in izobražujete nas manj izkušene. Zaključiti tak tek, o katerem sem samo sanjal pred petnajstimi leti, je enostavno fantazija.
Sicer sem to že zapisal ob svoji prijavi pred leti na forum, a za mlajše člane naj povem, da sem bil kot mladostnik srčni bolnik, imel težave s sklepno revmo, ... ni da ni bilo. Ambulante in injekcije so bile moj vsakdan in pol leta v ustanovi za rekonvalescente za fanta pri takratih osmih letih niso bili nič vzpodbudnega. Strogo mirovanje do dvajsetega leta se je glasila terapija primarija! Pri osemindvajsetih mi je drug kardiolog prvič svetoval vadbo, z besedami "Prihajaš v leta, ko bo vsak kilogram preveč ... začni delat nekaj!" In sem začel, najprej na kolesu, potem s tekom. Povsem me je zastrupil. A življenje gre svojo pot in vmes sem se potepal po tujini, se preselil, poročil, se umiril. Zadnja leta sem si enostavno vzel čas zase in si rekel, da je napočil trenutek, da izpolnim želje. Datum mi je odgovarjal, želel sem sicer v Berlin a sem na koncu pristal v domači Ljubljani in prišparal kak "ojro". Nemci mi ne bi nudili lepše trase in večje podpore, kot mi jo je družina danes. Fantje so me spremljali na kolesih, punce pa so doma kuhale dobrote za bližnje, ki so se veselili z mano.

Tako se je odvil dan, ki še enkrat dokazuje, da ni mej. Kjer je volja, je tudi pot in vsak ima pravico sanjat ter te sanje uresničit. Ni pomembno, če imam deset kilogramov preveč, če sem za to potreboval petnajst let, če tečem s polžjo sekcijo, če petkrat hodim vmes ... to hočem, želim in zmorem! Odnos je bil danes odločilen in ob podpori domačih ter vzpodbudnih zapisih na tem forumu sem trenutno najsrečnejši človek na svetu!

Ta dosežek poklanjam mojim dragim: Emi, Maši, Aljažu in Vesni. Rad vas imam!

Hvala, forum!

Aleš

PS: Danes sem star točno 42 let in 195 dni. Naključje? Kje pa! :)
Uporabniški avatar
 raf
#290017
he, he...
dobro opisano Aleš.....
in seveda pohvale za trud in vztrajanje, ker brez tega ne bi uspel. Seveda pa sem prepričan, da boš še kakega naredil....
 klopotec
#290071
Tudi jaz čestitam. In štiri ure in pol ni noben polžji čas. Čisto dostojno za maraton.

Uživaj v tem občutku čim dlje.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA