Zadnje novičke

[AVI]

....Pa Avi ga je na začetku kar preveč žgal za maraton. ....

Pa še res je, ampak več pa itak na blogu...malo kasneje...

[miciM]

Ja, tale maraton je bil pa nekaj posebnega, na vse priprave je bila "pobožna" želje ne zagledati na semaforju 4:........, tiha želja ........., čas pa čisto presenečenje seveda na količino treningov .
Tudi na misel mi ni prišlo, da bi zaradi snega ostala doma, samo kaj obleči sem si 5x premislila in to kar sem imela je bilo super, resnica pa je , da me je zadnjih 15km zeblo, zaradi mokrih superg, nogavic in vetra me je pa v noge kar pošteno zeblo zadnjih 5km, danes je vse to že skoraj pozabljeno jutri bo še bolje .
Čestitke vsem za pretečene km .

[kundum]

V maraton moški skupno in kategoriji 42MF - Maraton - Moški F (1957 - 1961) so rezultati iz leta 2011!!
http://www.timingljubljana.si/

[mat33c]

Pa da še jaz popišem svoj prvi maraton:

Brez ali z razlogom normalno že od četrtka naprej slabo spanje, predstavljanje kaj je to tekaški zid, kako bo z vremenom...
V nedeljo spet panika zaradi ure No to je moja hitr razjasnila Potem pa panično v LJ po številko in hitro na start.
Začel počasi in užival v kači tekačev, ki se je vila pred mano in za mano, zanimivo, da mraza sploh nisem čutil. Pretečenih prvih 21 pogledam levo na semafor 1:41.x uf treba bo držat tempo. Pri 30km me je začelo pošteno zebst pri 37 km pa mi je bilo že vseeno za cel svet samo da pridem do cilja brez hoje. haha smeško koliko mišic in kit ima človek, ki lahko bolijo pa sploh ne veš da jih imaš
Zadnji kilometer pred ciljem me ujame zajček za 3:30 pa ga najprej ozmerjam kje je bil prej .Potem pa bližanje cilju z vsakim metrom težje. Zadnjih sto metrov je bila edina stvar ki me je še gnala obljuba da jo poljubim pred ciljem. In že se spuščam po klančini v cilj in vijugam, pa ne od izmučenosti,ampak ker moje nikjer ne vidim. In evo jo ... 2 metra pred ciljno črto vpije LUBI LUBI!!!! Adrenalinski šok ko ti grejo lasje pokonci. Po moje najbolj mrzel poljub kar sem jih kdaj dobil samo vseeno eden najlepših

Z časom 3:32:37 pa več kot zadovoljen

[GoRun]

Tukaj lahko najdete već kot 8000 fotografij z nedeljskega LJ maratona
http://www.3sporta.com/i.php?d=2&id=742

[anja_z]

Moja 3. polovička je bila odtečena brez večjih naporov. Verjetno prav zaradi rahlih skrbi pred bližajočo nedeljo...in sem si rekla ''gremo tokrat na izi''. Tako da sem s časom s slabo minutko manj kot 2h čisto zadovoljna, čeprav je daleč stran od PB Lahko rečem, da še nikoli nisem na nobenem teku tako uživala, resno Pa toliko navijačev ob cesti, nič manj kot prejšnja leta, ko je bilo vreme precej bolj ubogljivo. Kakšen ''power'' ti dajo vzkliki navijačev...pa godbe haha noro !! Da bi ostala doma mi ne bi nikoli prišlo na pamet.
Čestitke vsem, ki ste tekli !

[levinja70]

Še moje videnje mojega ognjenega krsta ali postala sem maratonka.

Lahko bi se reklo majhen korak za človeštvo a neprecenljiva izkušnja zame. Že veter in dež zvečer mi nista bila po godu, ko pa sem sredi noči zagledala še belino zunaj sem vedela, da bo pot do Celja, od koder imam organiziran prevoz v Ljubljano težka naloga. Prebudila sem se v snežno jutro in kaj hitro ugotovila, da bodo priprave na pot potekale v romantičnem vzdušju (beri z naglavno svetilko). Od nekod se je vzela tudi gospa elektrika in sem lahko pripravila celo čaj za na pot. Moj dragi se je ponudil, da me pospremi tistih dobrih 500 m v dolino. Očisti avto in gasa, vse do prvega ovinka. Tam pa panika . Dva drevesa podrta čez cesto sta nama preprečevala pot v dolino. Kar na jok mi je šlo, ko sem klicala Lenči, da pač ne morem v dolino drugače kot peš. Pripravljeni so bili, da pridejo pome. Hvala Alenka in Franci - resnično in iz srca . Tu se je spet izkazal moj dragi, ki mi je kar 2 km daleč nesel potovalko. No tam sem štopala soseda s sosednjega hriba, ki me je zapeljal do Celja, kjer me je že čakal Francimobil .
Pot je v prijetnem klepetu do Ljubljane je hitro minila.
Tudi tista slaba ura ob čajčku je odfrčala nekam. Prišel je čas, ko je bilo potrebno urediti še zadnje podrobnosti (vzeti čip, štartno številko, topel čaj…). Tokrat je bila moja štartna številka prvič tiste barva, ki je v manjšini.
Tistih nekaj minut pred startom sploh nisem imela občutka, da bom tekla, bolj, da čakam na vrsto na vlečnici, le, da smučk ni bilo….. Polivinilasta vrečka na meni je le opravila dobro delo. Preden smo se pognali v počasen dir vsaj zmrznila nisem. Potem pa se je pričelo. Tisto ta resno. Gužva levo in gužva desno in moj pogled levo in desno, da nisem izgubila svoje tekaške družbe. Z Lenči sva namenili vsaj prvi krog preteči skupaj. Če sem popolnoma odkrita sem imela težave od 8 in vse tja do 16 km z bodcem. Nekako se nisem in nisem mogla nadihat. Trma je botrovala, da sem bolečino nekako izgnala iz glave in tekla dalje. Na postojankah se nisem ustavljala, ker mi tista mrzla voda nekako ne steče po grlu. Raje sem po požirkih konzumirala čaj, ki sem ga nosila v bidonkah s seboj. Le ta se je tudi kaj hitro shladil a sem ga vseeno lažje spravila po grlu, kot ledno mrzlo vodo. Nekaj časa je pihalo, drug čas snežilo, pod nogami pa čofotalo, ko sem nepazljivo stopila v kakšno lužo sredi cesti. Na razpotju za cilj 21 ali drugi krog se je neverjetna gužva ustvarila in množica je želela po krogu v cilj. Midve z Lenči, pa sva ostali na začrtani poti. Že je zapiskalo pod nogami in kot bi mignil se je pričelo znova. Tokrat z bistveno manj tekači. Lenča si je popravila nogavice v copatih in me poslala dalje. Baje me je ves čas strokovno nadzorovala od zadaj. Skratka, taktično se je odločila, da sem v drugem krogu prepuščena sama sebi, da si dokažem, da zmorem, da sem v glavi dovolj močna. Naj povem, da 42 km v enem kosu še nisem oddelala. Najbližja kilometrina se je nabrala, ko sva družno letos tekli iz Celja v Logarsko dolino in najin trening končali na 37 km. Tako sem nadaljevala in spremljala km oznake ob poti. Na postojankah z vodo se nisem ustavljala, saj sem imela še nekaj svojega, prav tako mrzlega, čaja. Sem pa pridno konzumirala banane, saj me je iz km v km bolj zeblo. Na 25 km je je neverjetno pričelo boleti pod prsmi. Za kratek čas sem postala in hitro hodila, da sem se nadihala. To prakso sem potem morala ponoviti še enkrat. A je šlo imela sem še dovolj motivacije, da nisem odnehala. Nekaj dodatne motivacije in moči sem dobila, ko sem na poti srečala Rafa s svojo živahno družbo in z oddaljevanjem prisluhnila njihovim pevskim sposobnostim, ki so v kvalitetnem stanju. Z pesmijo Bela snežinka, , ki se je popolnoma ujemala z vremenom. Raf bili ste cari. Vse bolj in bolj je pihalo in snežilo. S tem pa so postajale moje noge vse bolj čudne. Proti koncu sem morala že tako polžji tempo še malo spustiti, saj sem se bala, da se bo ščemenje v nogah spremenilo v krče. S tem bi bilo moje tekme verjetno konec. Zadnjih 5 km se mi je vleklo kot jara kača. Ni in ni jih hotelo biti konec. Kosti pa so bile vse bolj in bolj premražene. Vendar sem imela ves čas v mislih punca zmogla boš, ne predaš se, cilj imaš pred nosom. In sem ga resnično imela.
Cilj letošnjega leta sem tako izpolnila. Za svoj letošnji 42 rojstni dan sem si po dveh letih tekanja sem in tja podarila svojih prvih 42 km teka na Ljubljanskem maratonu in ga ne glede na rezultat uspešno zaključila. Srečna sem.
Danes nekih velikih bolečin ni. Le zjutraj, ko sem vstala iz postelje je šlo po stopnicah navzdol lažje vzvratno kot naprej. In če sem včeraj rekla nobenega več, vse bolj premišljujem o tem, da bom v Ljubljani še kdaj zavila v drugi krog.

[miha_z]

Živjo,
Sem bil včeraj samo gledalec, čeprav sem precej pretekel tudi po mrazu, snegu in dežju. Zadnji mesec žal nič zaradi kaotičnih razmer doma, ki so mi vzele preveč volje za trening
Drugo leto pa 21k brez pardona. Upam, da bo sneg
Čestitke vsem. Večino forumovcev, predvsem maratoncev, sem prepoznal in vam namenil kako spodbudno besedo. Res ste TOP.
lp,
Miha

[vrtnica23]

Marjetka super poročilo, lepo ga je bilo prebrat. Najbolj sem se pa nasmejala pri tistem delu o mp3-ju, ki tudi meni zadnje čase dela težave In tudi včeraj mi je mrknil pred zadnjimi 12 km. No ja, mogoče se bom pa tako počasi navadila, da tečem brez Zdaj se ne jezim več toliko, ko se to zgodi Čestitke obema, res vaju je lepo videti skupaj!

Hvala Loni in marjanu za navijanje, res sta najboljša navijača

Čestitke tudi Kairosu za prvi pretečeni maraton in Ireni (PeterM) za polovičko
Seveda tudi vsem ostalim.

Meni je tekma ostala v lepem spominu, vreme me začuda ni motilo, čeprav sem bolj zmrznjene sorte in sem se do sedaj ob takih razmerah držala kar doma
A očitno se tudi to počasi spreminja, saj je bilo vreme prej dodatna motivacija in je tekma postala bolj zanimiva

LMju date svoj čar ravno vsi sotekači, tista kratka srečanja na progi in tista malo daljša po njem, se vidimo na Sladkih6

[andrejl]

Ker sem mislil, da bo na progi plundra kot smo jo imeli mi, sem se odločal med lahkimi in drsečimi supergami, ter težkimi goretex nepremočljivimi. Žal (po mojem glavna napaka današnjega dne) sem zbral napačne.

To sem najprej opazil pri tebi No, pa še nekaj. Zakaj hudiča si tekel v pelerini?

Meni je bilo drugače super. Tudi vreme. Ok, preoblačenje in vse priprave pred štartom so malo nerodne, ampak se da vse izpeljat.

Na koncu je bilo malo panike, ker je žena tekla na 10-ki in sem bil zaradi vseh opravkov, ki so bili posledica čakanja eden drugega, precej pozen.

To je privedlo do tega, da se pozabil v avtu vse gele. Prvič, da sem tekel polmaraton le na vodo. No, imel sem še 1/3 Mulebar čokoladice, ki sem jo mislil pojesti vmes. Ampak sem se na štartu premislil in do Aškerčeve je ni bilo več. Ni se mi jo dalo nositi s sabo.

Tako da razen par požirkov vode na okrepčevalnicah je bilo to vse.

S tekom sem zadovoljen. Cilj "pod 1:20" je bil izpolnjen. Zaradi težav s kolenom sem začel počasi (kar se vidi po vmesnih časih) in postopoma pospeševal. Prihranil sem še toliko moči, da sem dal po Slovenski res lahko vse od sebe (tempo 3:32). Čisto drugače kot lani, ko sem ravno tu čisto katapultiral. Izšlo se je za 9 sekund.

Če kaj, mi je malo žal, da sem preveč rezervirano začel, ostalo pa super.

Presenetilo me je število navijačev. Da so navijali v takem vremenu. Še moje ime sem slišal tu in tam. Hvala.

Čestitke vsem, ki ste zbrali voljo z tek v takih razmerah! Z nekaterimi se vidimo v Palmanovi.

[bla_k]

Moj peti Ljubljanski maraton sicer nisem odtekel najhitreje, je bil pa tek in samo počutje med maratonom najboljše do sedaj!
Razlog drugi krog le 10 sek. počasnejši od prvega in izpolnjen zadan cilj - tempo 5:00.
Na dosedajšnjih maratonih sem se zmeraj zaletel v 'zid' in tempo je padal in padal.
Letos pa spremstvo kolega v prvem krogu (je podru svoj PB na 21 za 8 min), v drugem pa malo solo teka, malo sem vleku jest, malo sotekač, ki mu je na 32em žal zmanjkalo energije, ciljno ravnino po Dunajski pa spet v dvojici.

[damjan10]

Kakšno je kaj zdravstveno stanje pri vas sotekačih? Glede na prevladujoče mnenje po ostalih splošnih forumih smo vsi, ki smo ki smo včerajl tekli v naslednjih dneh obsojeni na počasno smrt zaradi pljučnice ali gripe... Sam se zaenkrat še odlično počutim glede na pretečenih 42, ampak ker gre za očitno same poznavalce me kar malo skrbi:)

jaz sem po 42km ČIL in ZDRAV

[EčO]

No, če se bo še komu dalo brat... prvi je le prvi
Dan za velike in majhne zmage
Prva zmaga je bila že odpraviti se na pot v Ljubljano v takih razmerah. Kljub slabi vremenski napovedi in dejanskemu stanju pravzaprav nisva niti pomislila, da bi ostala doma. Greva, pa bo, kar bo. Občutki med vožnjo do Ljubljane so bili mešani; ko sva se peljala skozi zasneženo pokrajino in videvala ogromno polomljenih dreves zaradi obilice novozapadlega snega, se mi je na trenutke zdelo, kot da grem na smučanje… V Lukovici, kjer sva se, kot običajno, ustavila zaradi klica narave, pa se je že začelo kazati, kam se pravzaprav odpravljava. Moški (in seveda tudi kakšna ženska, kajne Eva ) v pajkicah so bili glavni gostje. Na WC-ju tokrat, na srečo, nobene gužve in nobene jezne tete čistilke, ki je lani skoraj povzročila fizično obračunavanje, ko nas ni spustila noter, ker je ona takrat pač morala čistit… Z olajšanjem se odpraviva proti, tokrat res beli, Ljubljani. Pripeljeva se na parkirišče pri kinu Vič, kjer si zaenkrat lahko še izbirava parkirni prostor. Superca, glede na ostalo gužvo. Kar nekaj časa še posediva v avtu in se tu in tam retorično vprašava, če nama je res tega treba. Parkirišče se počasi polni, meni pa spet prične svetiti lučka, saj veste, tista za odlivanje vode. Jah, kaj čemo… te pa gremo… Prvič: namesto tekaškega anoraka oblečem eno staro trenerko, čez pa še nek bolj star anorak, ki jih imam namen slečt, ko bo dovolj toplo (sanja svinja o koruzi…) Tudi rokavice pustim v avtu, pa kapo tudi in se odpraviva. Po kakšnih 500 metrih ugotoviva, da bi bilo dobro imeti vsaj rokavice, pa tudi kapa s šiltom bi prav prišla, ker je kar fajn padalo. In greva spet nazaj. Tokrat pustim trenerko v avtu, oblečem tanki anorak, čez še tistega tastarega, ki sem se mu pripravljena odpovedati in seveda s kapo in z rokavicami. Hvalabogu za to zrno razuma. Zdaj pa res na štart, oziroma še prej na WC. Tam se je skoraj ponovila lanska zgodba s fizičnim obračunom, le da tokrat ni bilo čistilke v glavni vlogi, pač pa nekulturni in neuvidevni padalci, ki kar niso upoštevali vrste, ki se je nabrala. No, nekaj minut pred štartom mi je le uspelo opraviti to pomembno dejanje, ki ima vsekakor zelo velik vpliv na potek nadaljnega dogajanja. Tako, zdaj se pa morava samo še v pravo cono postavit in to je to. Hm, nekam daleč nazaj je bilo treba it… In se je že začelo; pozitivne energije na kupu toliko, da je kar omamljalo, štart tistih pred nami, navdušeno vzklikanje, The Stroj, Loni in Marjan ups, uro je še treba vklopit in že ga šibamo… noro… noro… Kaki občutki… Itak, da sem uro v tisti evforiji prehitro vklopila, jbg, se pač zgodi, če si malo omamljen od vsega skupaj. Meni se zdi, da greva prehitro in se kar nekaj pritožujem, Rajko pa pravi, da prvi km lahko malo hitreje, da se segrejeva. Segrevanje je več kot očitno uspelo, saj sem že pri dveh km slekla tisti anorak za odpis in ga odvrgla na pločnik, kjer je že bil kupček takih odvečnih zadev. Rokavičke imam še kar na rokah in mi prav paše. Tečemo po delu, ki se ga spomnim še od lani, ko sem bila na 10-ki in zaenkrat mi gre kar dobro. Km lepo minevajo in že smo v Dravljah, tukaj tečem prvič; zastave, pleh-muzika, navijanje… super! Bližamo se slabi polovici proge, dohitiva Poldeta , pozdravimo se in še kakšno rečemo ter greva naprej. Takrat pa mrk v mojem MP3-ju. Kaj pa je zdaj to?! Kaj hudiča pa zdaj to pomeni?! No, vsega, kar sem rekla, res ne bom napisala, ker se ne spodobi, dejstvo pa je, da je mrknil v najbolj neprimernem času. Na polovici proge sva in jaz brez muzike. Pa to »ne morš, da verjameš«. Jaz rabim muziko, tak ko eni rabijo gele!!! Hočem muziko! Rajko se žrtvuje in mi ponudi svoj MP3, ampak problem je v tem, da njegov ne paše na moje slušalke, njegove slušalke pa ne pašejo v moje uhe, res ne… Pismo rosno… Jah, nič, gremo dalje, kaj te čem zaj… Razkurjena (lepo povedano) nadaljujem v drugo polovico proge in razpoloženje mi popravijo šele navijači, ki so res carski. Tam nekje v Šiški, malo preden smo zavili na Celovško, so naju začeli prehitevati najhitrejši maratonci. No, zdaj bo pa še bolj zanimivo, ko bova lahko spremljala, kdo vse naju bo še prehitel do cilja. In že zavijemo proti Bežigradu; uf, tu pa me kar malo stiska, ko vidim, kako daleč tečemo stran od cilja, da se bomo potem spet vračali. Vleče se mi ta del, vleče… 16 km je mimo, koleno še sodeluje, hvaležna sem mu, upam, da bo še malo zdržalo… Končno se obrnemo nazaj proti centru. Aleluja! 18. km, od tu dalje se podajam v neznano, več kot toliko namreč še nisem pretekla v enem kosu (na Formaratonu je bila razdalja sicer za 2 km daljša, vendar sem tam vmes kar nekajkrat počivala, tako da to ni glih prava primerjava). Cilj se že skoraj vidi, sliši se muzika, sliši se uradnega napovedovalca… Rdeča lučka mi že utripa, ko zagledava Loni in Marjana… Jeee, roke v zrak, kot da sva v cilju… srečna, nasmejana… Še malo, še malo… Rajko že nevemkolkič ponovi, da sva zmagala, še zadnji ovinek, zeleni tepih… in CILJ!!! Uspelo mi jeeee! Alja je tam, objamemo se , slika naju… Zoki da roko in pravi: »Svaka čast!« Ej, to je TO! Pretekla, nisem prepričana, če se ta hitrost sploh še šteje kot tek , sem 21 km, jaz, ki sem bila tak antitekač večino svoje življenjske dobe. Pa to ne morš verjet! Če je to mogoče, potem je vse mogoče. Ah, kake čudeže dela ta ljubezen… Res, brez Rajkove vzpodbude, potrpežljivosti in občutka za pravo mero, si tega niti v najdrznejših sanjah ne bi znala predstavljati.
In ko danes, dan potem, gledam te slike, berem te zgodbe in mi pogled kar naprej uhaja k novi medalji v moji zbirki, sem lahko samo srečna in vesela, da sem v življenju dobila to priložnost. In ne nazadnje še to, kar je najbolj dragoceno – prav v tekaških vrstah sem spoznala toliko pozitivnih ljudi, ki te lahko v kateremkoli trenutku dvignejo in ponesejo iz tistih manj prijetnih situacij, ki jih je prepolno okoli nas, da se danes res počutim kot velika zmagovalka.

Marjetka

[lenči]

Najprej čestitke vsem, ki ste štartali, dosegli svoje uspehe .
Če pričnem pisati, bo spet cel roman, zatorej na kratko:
še nikoli me ni tako zeblo, pa sem imela rokavice in polivinil, sploh drugi krog se nisem uspela spravit skupaj in je tempo samo padal, zato me je pa še bolj zeblo
najboljši čas na maratonih sem dosegla
prvič pretekla maraton v bosonogih copatkah (Sole Runner)
popravila "dolg" izpred treh let, ko zaradi bolezni nisem mogla na celega, torej prvič maraton v Ljubljani
Pogrešala sem čaj v drugem krogu, TF navijači ste zakon , o TF tekačih pa itak
Trije uradni maratoni in vedno slabo vreme, no, enkrat bom pa še šla na kakšnega, ko bo lepo vreme (jaz sem tudi v Radencih naletela na dež ).
Zadovoljstvo je bilo popolno, saj je tudi moj dosegel najboljši čas na polmaratonih, še malo pa bo pod urco in pol .

[lenči]

Podarim tekaško majčko, ki smo jo dobili v cilju, je XL velikost, rumena, meni čisto prevelika in je škoda, da leži v omari

Majčka oddana zvestemu navijaču