- 29 Jul 2013, 11:49
#310272
Je že res, da ne vem, če mi pripada pisat poročilo o teku, ki se ga sploh nisem udeležila, a za delo navijačice, ki sem ga pod Kokrškim sedlom včeraj opravila, ravno tako nisem prav nič mirno spala noč prej, pa še prej… Doživetje isto, kot na tekmi. Zame.
In zato si privoščim. Ob petih vstanem, opravim svoj protokol, pokukam strogo še na TF, počasi zbudim mojega, ki spančka, kot da bo šel danes z mano na bazen, ne pa na Grinto, jaz pa seveda vsa na trnih. O, kdaj bom jaz tako flegma?
Nabita prtljage, kalčkov, otrobov in ene peke kruha sva ob šestih odpeketala proti LJ. Medtem, ko so vsi po AC dirjali proti morju, sva midva lepo, skoraj po prazni cesti v Kamniški Bistrici že malo pred pol osmo.
Folka že veliko, prijave so še vedno tekoče, malo čveka sem, malo tja, ja in mati, bo treba proti gor, če hočeš priti do Kokrškega pred ta prvimi.
In tako se nekaj čez osmo res odpravim. Na začetku korak strumen, strumen, da me takoj k vojakom sprejmejo, a ko zavijemo pri vlečnici na gozdno pot….??? Vročina mi buta v glavo, potim se kot nora, kar sploh ni v moji navadi, diham kot pes… ojej, mati… kaj hitro si morebitno željo, da grem pa drugo leto končno enkrat tekmovalno, vržem tja, v najbolj zaprašen kot mojih nervov. Kje bi ti mati prišla na vrh v limitu? Ni variante! Lahko se na glavo postaviš! Ah, dej, dej, saj bo! Dihaj, mati, dihaj! Komaj sem čakala, da pridem ven iz šume, bo ja vsaj malo zraka na planem. Malo morgen. Nič, niti sapice. Ojej, če preživim tole…
Vlečem se proti vrhu, ko malo spodaj zagledam že prve tekače. Uf, kako je to mogoče ??? Vprašam sotrpina, s katerim sva nekaj poti skupaj sopihala, koliko pa je ura, in mi reče: »45 minut je možakar na poti.« WTF? (kasneje sem izvedela, da ste štartali pet minut kasneje, torej je bil na poti le 40 min)
Ah , nič, ustavim se na enem vogalu serpentince in se začnem dret. Izgleda, da sem fejst ulovila pošto za dretje, kajti odmevalo je zares daleč dol v dolino.
Hitro pobrskam po možgančkih, da izbrskam spomin za priimek Eritrejca, ki sem ga dan prej prebrala v lanskih rezultatih, in kričim: »Bravo, Teklay! Bravo! »
Pogleda me , mal se začudi, od kje sem se pa jaz pobrala, da vem, kako se piše in šiba mimo mene, kot da gre na eno pasedžato. Izzy!
Prav hitro mu je sledil še Nejc in Italijan in kača tekačev se je začela vleči. Drla sem se na vse mogoče viže, glasu mi ni zmanjkalo, mislim, da sem bila tam na poštotu kar več kot debelo uro. Ni jih bilo malo, ki so mi za moje bučno navijanje kar takoj segli v roko. Torej je moja služba uspela. Seveda dopišem, da sem lahko šla z dretjem komu tudi fejst na živce.
V glavnem, toliko potu na vseh tekačih nisem še videla. Moram zapisat za bodoče rodove, če bojo slučajno geologi čez tisočletja ugotavljali, le zakaj je pot na Grintovec tako polna soli ?! Uf, je teklo iz vseh, na debelo!
Tako, moje delo je zalkjučeno, sedaj jo mahnem še do koče, na zaslužen pir. In počakam na tekače, da se vrnejo z vrha ter jim iskreno sežem v roko.
No, med čakanjem na mojega ZZ-ča sva s svakinjo opazili, da je bil en mobitel že kar nekaj časa tam, na enem pokrovu. In seveda potem detektivsko ugotovili, da je mobi najbrž nekdo pozabil. Po poizvedbi o lastniku sva se z mojim ustavila na poti domov še pri njemu v LJ, da sva mu ga izročila. Če je bil vesel, ne vprašajte. Bom šla zihr v nebesa zato!
Ola, kje sem ostala? Aha, zdej bo treba pej nazaj v dolinco… Mhm, nejso lahke. Ne za gor, ma tud za dol ne.
Celo pot sem imela v mislih, kako se bom kar oblečena in obuta zapodila v mrzlo Bistrico. In tako je tudi bilo. Prej, ko je hlad prišel skozi covate in kolcete, sem bila jaz že lepo ofrišana . O, kako je pašalo!
Ko sva prišla do avta, se je ravno začela podelitev. Na brzino sem oddala še vse une dobrote, ki sva jih prinesla za tiste, ki jih marajo in šla na prireditveni prostor iskreno zaploskat vsem dobitnikom medalj in pokalov in še posebej kapo dol za najstarejšo in najstarejšega udeleženca.
Dušan in celotna ekipa! Zares si za organizacijo tega kraljevskega dogodka zaslužite nekaj, kar se sploh ne da dat. Beseda hvale in zahvale tu ni dovolj. Zares ne.
Saj smo vsi ljudje, eni fejst, eni malo majn fejst, eni znajo, eni ne znajo, eni zmorejo, eni ne zmorejo,…vsi smo ljudje. Naj živimo.
A obstaja še posebna kategorija, kamor ne moremo vsi: NEPRECENLJIVO.
Hvala, da sem lahko ob neprecenljivi ekipi bila fejst, znala in le težko zmogla .
Čestitke vsem kraljem in kraljicam !
, ciljnega slavoloka nisem videla, ker so ga že pospravili,sem bila pa deležna aplavza in DOBRO založene okrepčevalnice, ja vse pohvale organizatorjem za tako požrtvovalnost in trud, ki ga vlagajo, da je tudi za zadnje poskrbljeno.
.
