- 12 Apr 2014, 13:39
#324160
Spisala sem svoje doživetje pariškega maratona, če bo koga zamikalo v prihodnje.....
Le Fantastique Schneider Electric Marathon de Paris – April 2014
Po uspešnem in nadvse čustvenem maratonu lani novembra v Atenah, sem se kmalu odločila za še enega, tokrat za Pariz. Tja sva prispeli s hčerko v petek, dva dni pred maratonom in se takoj po namestitvi v hotelu, odpravili na Expo po 'dossard'. Pripravljena sem bila na dolgo čakanje in neskončne vrste, napovedana dolgotrajna preverjanja dokumentov, pa temu sploh ni bilo tako, ker je bil še delovni dan in ker sva tja prispeli ob dveh popoldne, ni bilo nobene gneče, zato sva si z veseljem in v miru ogledali še sejem. Kot so še drugi pisali o tem sejmu je na njem res 'vse sorta'; vseeno sem pogrešala več ponudbe tekaških oblačil določenih blagovnih znamk.
Ker sem v Pariz prispela z rahlo vnetim palcem na nogi, in ker sem si želela obiskati čim več znamenitosti že v soboto (Eiffel, Louvre, Notre Dame, sprehod ob Seni itd…), se je palec logično spuntal in totalno razbolel in 'zacvetel', zato sem poiskala pomoč v lekarni, ki so tam dejansko na vsakem vogalu. Z malo godrnjanja lekarnarjev, češ, da s takim vnetjem ja ne bi smela tečt in bi morala po antibiotik, so se me vendar usmilili in mi (pro)dali antibiotično kremo in kremo proti bolečinam.
Noč pred maratonom ….vsakič znova se prepričujem, kako je zelo pomembno, da sem naspana in spočita, pa ne gre in ne gre, to je eno samo premetavanje, tuhtanje in vizualiziranje tega in onega, skratka mešajo se strah, pričakovanje, skrb, vznemirjenost…Najprej sem načrtovala, da bom iz hotela odšla peš na štart in se malo ogrela, saj sem bila oddaljena le dobra 2 km; a od tega ni bilo nič, saj sem še vedno razbolel in razcveten prst zjutraj komaj stlačila v copat (ne bi o tem, kako je to takrat bolelo…) in si nisem upala nogo maltretirat več kot je bilo nujno potrebno, zato sem odšla na metro in upala, da bo protibolečinska krema pravočasno delovala, kot so mi obljubljali v lekarni. Sam tek je itakda organiziran 'v nulo', zato sem brez kakršnihkoli težav takoj našla označen vstop za svojo štartno cono z napovedanim časom 4:15, ki je bil točno nasproti trgovine Louis Vuitton. Že dobro uro pred štartom je tam bilo ogromno tekačev, pa sem tako lahko samo stopicala z leve na desno, se pazljivo raztegovala in ogledovala tekače, ki jih je pa res bilo z vseh vetrov. Misija iskanja prostega stranišča na štartu je bila žal neuspešna, tako se je štart začel z motečo zadregico v mehurju in še večjo v desnem copatu, kjer je še vedno skelelo in bolelo. Sam štart se sicer glede na število tekačev razdeli na več faz, ta hitri štartajo tudi dobro uro pred počasnejšimi, tako da je res adrenalin počasi in vztrajno naraščal, vzpodbujanje, kričanje, ploskanje se je čedalje močneje slišalo… in ja, tudi mi smo štartali... Štartala sem počasi, prvi km ali dva, se sploh nisem mogla skoncentrirat na tek, mehur in prst sta me motila. Na srečo sem si za vsaj malo olajšanje uspela preusmerit pozornost s pomočjo motivirajoče&glasbeno&turističnega' posnetka, ki sem ga lahko brezplačno snela s spletne strani maratona. Gre za posnetek, ki ga izbereš glede na svoj predviden čas (izbrala sem tistega za 4:15) in ki ti, ko tečeš ob poslušanju izbrane glasbe, hkrati še pojasnjuje vse o turističnih znamenitostih mimo katerih tečeš, redno te opominja da piješ, da pomalem kaj poješ, da se sprostiš, informira na katerem km si, kdaj bo naslednja postojanka z vodo, ma …skratka super zadevca… Po nekaj pretečenih km sem končno počasi začutila olajšanje v copatu, si oddahnila in res potem pretekla do konca brez bolečin v prstu. Kljub odlični organizaciji, saj je v cilj prišlo neverjetnih 39.000 tekačev, je gneča res moteča, praktično od prvega do zadnjega koraka, se stiskaš v množici tekačev in ves čas moraš paziti, da koga ne pohodiš, udariš, da se kdo od zadaj ne zaleti vate, da se ti ne zaletiš v nekoga, ki slučajno želi zamenjati smer, ali pa se nenadoma odloči da bo hodil, skratka, Pariz za neko 'meditativno' sproščeno tekanje definitivno ni…Oskrba s pijačo in hrano je glede na številčnost tekačev odlična, vode v simpatičnih malih flaškah je več kot dovolj, hrane tudi. Ker sem do sedaj na vsakem maratonu imela težave z želodcem, ko sem zaužila kak gel, sem tokrat poskusila z rozinami, ki so, kot sem ugotovila, ravno prav sladke, enostavne za grizljanje in po njih mi ni bilo slabo! Poleg rozin so ponujali še pomaranče, banane, kockice sladkorja, pri čemer je bilo zelo moteče to, da so tekači vsepovsod metali lupinice po tleh, in je zato nekaj sto metrov tako zelo drselo, da si moral kar precej pazljivo stopicati tam naokrog. Kaj naj še povem, proga je nadvse zanimiva, zaradi samih znamenitosti mimo katerih tečeš, sicer večinoma ravna, tu in tam je nekaj manjših klančkov, zanimiv dolg tunel in nekaj mini tunelčkov v drugi polovici proge.
Ta maraton mi bo ostal v spominu tudi zato, ker nisem imela kot do sedaj običajne krize v drugi polovici proge, resda sem rahlo upočasnila ritem in resda sem imela težke noge (prst je bil zgodba zase a čisto ok, ko je krema začela delovati), ampak, tiste mučne, psihične krize, tekaškega zidu pri 30.km pa res tokrat ni bilo, do samega konca, sem tekla čisto fajn.
Čas? Hm, načrtovani čas 4:15 mi je v zaključnih kilometrih 'ušel', v cilj sem prišla s časom 4:23:33…..kar niti ni slabo za mojo slabo delujočo ščitnico in (tolažim se…) z mojim emšotom…
V cilju so nam potem podelili medalje, majčke in krasne pončote, s katerimi smo se ogrnili, pocucljala sem nekaj pomaranč in počasi odšla do izhoda kjer me je nepričakovano pričakala moja Petrica, pa je tako bilo peketanje do hotela toliko bolj veselo…
Po dolgem vročem tušu, sem že po dobri uri premagovala stopničke do umetniškega Montmartra, uživala v fantastičnem kosilu v Chez Plumeau in potem še dva dni s hčerko nadvse uživala v preostalih fantastičnih pariških znamenitostih….
Le Fantastique Schneider Electric Marathon de Paris – April 2014
Po uspešnem in nadvse čustvenem maratonu lani novembra v Atenah, sem se kmalu odločila za še enega, tokrat za Pariz. Tja sva prispeli s hčerko v petek, dva dni pred maratonom in se takoj po namestitvi v hotelu, odpravili na Expo po 'dossard'. Pripravljena sem bila na dolgo čakanje in neskončne vrste, napovedana dolgotrajna preverjanja dokumentov, pa temu sploh ni bilo tako, ker je bil še delovni dan in ker sva tja prispeli ob dveh popoldne, ni bilo nobene gneče, zato sva si z veseljem in v miru ogledali še sejem. Kot so še drugi pisali o tem sejmu je na njem res 'vse sorta'; vseeno sem pogrešala več ponudbe tekaških oblačil določenih blagovnih znamk.
Ker sem v Pariz prispela z rahlo vnetim palcem na nogi, in ker sem si želela obiskati čim več znamenitosti že v soboto (Eiffel, Louvre, Notre Dame, sprehod ob Seni itd…), se je palec logično spuntal in totalno razbolel in 'zacvetel', zato sem poiskala pomoč v lekarni, ki so tam dejansko na vsakem vogalu. Z malo godrnjanja lekarnarjev, češ, da s takim vnetjem ja ne bi smela tečt in bi morala po antibiotik, so se me vendar usmilili in mi (pro)dali antibiotično kremo in kremo proti bolečinam.
Noč pred maratonom ….vsakič znova se prepričujem, kako je zelo pomembno, da sem naspana in spočita, pa ne gre in ne gre, to je eno samo premetavanje, tuhtanje in vizualiziranje tega in onega, skratka mešajo se strah, pričakovanje, skrb, vznemirjenost…Najprej sem načrtovala, da bom iz hotela odšla peš na štart in se malo ogrela, saj sem bila oddaljena le dobra 2 km; a od tega ni bilo nič, saj sem še vedno razbolel in razcveten prst zjutraj komaj stlačila v copat (ne bi o tem, kako je to takrat bolelo…) in si nisem upala nogo maltretirat več kot je bilo nujno potrebno, zato sem odšla na metro in upala, da bo protibolečinska krema pravočasno delovala, kot so mi obljubljali v lekarni. Sam tek je itakda organiziran 'v nulo', zato sem brez kakršnihkoli težav takoj našla označen vstop za svojo štartno cono z napovedanim časom 4:15, ki je bil točno nasproti trgovine Louis Vuitton. Že dobro uro pred štartom je tam bilo ogromno tekačev, pa sem tako lahko samo stopicala z leve na desno, se pazljivo raztegovala in ogledovala tekače, ki jih je pa res bilo z vseh vetrov. Misija iskanja prostega stranišča na štartu je bila žal neuspešna, tako se je štart začel z motečo zadregico v mehurju in še večjo v desnem copatu, kjer je še vedno skelelo in bolelo. Sam štart se sicer glede na število tekačev razdeli na več faz, ta hitri štartajo tudi dobro uro pred počasnejšimi, tako da je res adrenalin počasi in vztrajno naraščal, vzpodbujanje, kričanje, ploskanje se je čedalje močneje slišalo… in ja, tudi mi smo štartali... Štartala sem počasi, prvi km ali dva, se sploh nisem mogla skoncentrirat na tek, mehur in prst sta me motila. Na srečo sem si za vsaj malo olajšanje uspela preusmerit pozornost s pomočjo motivirajoče&glasbeno&turističnega' posnetka, ki sem ga lahko brezplačno snela s spletne strani maratona. Gre za posnetek, ki ga izbereš glede na svoj predviden čas (izbrala sem tistega za 4:15) in ki ti, ko tečeš ob poslušanju izbrane glasbe, hkrati še pojasnjuje vse o turističnih znamenitostih mimo katerih tečeš, redno te opominja da piješ, da pomalem kaj poješ, da se sprostiš, informira na katerem km si, kdaj bo naslednja postojanka z vodo, ma …skratka super zadevca… Po nekaj pretečenih km sem končno počasi začutila olajšanje v copatu, si oddahnila in res potem pretekla do konca brez bolečin v prstu. Kljub odlični organizaciji, saj je v cilj prišlo neverjetnih 39.000 tekačev, je gneča res moteča, praktično od prvega do zadnjega koraka, se stiskaš v množici tekačev in ves čas moraš paziti, da koga ne pohodiš, udariš, da se kdo od zadaj ne zaleti vate, da se ti ne zaletiš v nekoga, ki slučajno želi zamenjati smer, ali pa se nenadoma odloči da bo hodil, skratka, Pariz za neko 'meditativno' sproščeno tekanje definitivno ni…Oskrba s pijačo in hrano je glede na številčnost tekačev odlična, vode v simpatičnih malih flaškah je več kot dovolj, hrane tudi. Ker sem do sedaj na vsakem maratonu imela težave z želodcem, ko sem zaužila kak gel, sem tokrat poskusila z rozinami, ki so, kot sem ugotovila, ravno prav sladke, enostavne za grizljanje in po njih mi ni bilo slabo! Poleg rozin so ponujali še pomaranče, banane, kockice sladkorja, pri čemer je bilo zelo moteče to, da so tekači vsepovsod metali lupinice po tleh, in je zato nekaj sto metrov tako zelo drselo, da si moral kar precej pazljivo stopicati tam naokrog. Kaj naj še povem, proga je nadvse zanimiva, zaradi samih znamenitosti mimo katerih tečeš, sicer večinoma ravna, tu in tam je nekaj manjših klančkov, zanimiv dolg tunel in nekaj mini tunelčkov v drugi polovici proge.
Ta maraton mi bo ostal v spominu tudi zato, ker nisem imela kot do sedaj običajne krize v drugi polovici proge, resda sem rahlo upočasnila ritem in resda sem imela težke noge (prst je bil zgodba zase a čisto ok, ko je krema začela delovati), ampak, tiste mučne, psihične krize, tekaškega zidu pri 30.km pa res tokrat ni bilo, do samega konca, sem tekla čisto fajn.
Čas? Hm, načrtovani čas 4:15 mi je v zaključnih kilometrih 'ušel', v cilj sem prišla s časom 4:23:33…..kar niti ni slabo za mojo slabo delujočo ščitnico in (tolažim se…) z mojim emšotom…
V cilju so nam potem podelili medalje, majčke in krasne pončote, s katerimi smo se ogrnili, pocucljala sem nekaj pomaranč in počasi odšla do izhoda kjer me je nepričakovano pričakala moja Petrica, pa je tako bilo peketanje do hotela toliko bolj veselo…
Po dolgem vročem tušu, sem že po dobri uri premagovala stopničke do umetniškega Montmartra, uživala v fantastičnem kosilu v Chez Plumeau in potem še dva dni s hčerko nadvse uživala v preostalih fantastičnih pariških znamenitostih….
No na LM pa še uradnega fotografa ne premoremo. Žal.