To je definitivno najlepši maraton, ki sem ga zlaufal.
No pa po vrsti

. Začel sem iz cone 4. Moja ideja je bila narediti en dober trening, brez pretiravanja, tempo čimbolj konstanten in sproščen. Imel sem veliko srečo, da sem se prilepil na Evo. Lepo sva tračala in naenkrat bila v Izoli. Kar nekaj ljudi je bilo ob progi, ki so navijali

. Striktno sem se ustavljal na vsaki okrepčevalnici in napravil izdatno škodo med čokolado in energetskimi ploščicami. Navodnjavanje itak, vsaj en kozarec v miru med hojo. Spet med tračem, vici in situacijsko komiko

pridemo do Strunjana, kjer so bile pregrešno dobre rezinice. Zaoral sem med bananinimi in čokoladnimi. Njami! Moram priznati, da sem se kar samemu sebi čudil koliko sem lahko pojedel.... še voda in izotonik; gremo v Piran.
Slikovita džungla na asfaltu se pomika desno mimo naju. Še vedno sproščeno naprej. 21km v 1:56, vse približno po planu.

Kulisa Pirana je neverjetna, navdihujoča. Tartinijev trg in množica ljudi, ki glasno navija. Super! Po kockah do obzidja se odločiva za hojo, nato pa spust in že je tu jezero Fiesa. Ja, tisti vzpon je kar delikaten. Vzel sem tri kozarce vode in hodila sva do Cšod-ja. Pametno. Spust v Strunjan in pivo z Dušanom in Bojanom. Tam sva se z Evo ločila in prestavil sem v višjo prestavo. Zadnjih 15 km sem zlaufal v povprečnem tempu 5:15, za mojo trenutno pripravljenost fantastično.
Cilj je prišel kar prehitro, jaz bi še kar užival med simpatičnimi primorskimi tekačicami in tekači, super podpori na progi in ne nazadnje med odličnimi navijači, ki so dodali piko na i res odličnemu doživetju.
Se vidimo drugo leto v Izoli!
