Malo zamujam....
Bilo je lepo,skoraj prelepo, da bi trajalo vso pot.
Od doma se je odpravila vsa familija. Pred ATP prispemo dovolj zgodaj, na parkirišču že potekajo priprave-zelena vreča, modra vreča...Dvignem štartno številko, opravim formalnosti... Sledijo pozdravi in stiski rok, v zraku toplota,pri srcu malo tesnobe, v nogah nemir. Vsi veselo čebljamo,kot da bi s tem hoteli zadušiti tisto "nekaj", kar nas dela nemirne.Ker nam čas dopušča, se z mojimi odpeljemo do depandans, kjer bodo uživali. Preoblečem se kar v avtu, nazaj pred ATP, brzinsko slovo, je manj boleče, sploh za ta mlajšo Manjo.Napočil je čas vkrcanja na avtobus. Z Marjeto premlevava razne tekaške in netekaške stvari, vožnja se kar vleče...V Labinu lov za WC-ji, fotografiranje v taki in onaki pozi in dočakamo start

. Po kockah začnemo odštevati metre od 167000 metrov. Zavestno tečem počasneje, saj vem, da me hiter štart lahko drago stane. V Rabcu bi komot lahko bila daljša pavza, a kamenje kliče naprej.Na prvi okrepčevalnici se malo umirim, banane, kola, še voda za v meh in gremo naprej.Nekako mi noče in noče stečti, čeprav je tistih prvih 8 km za ogrevanje že zdavnaj za menoj. Le kam to vodi

. Napoči čas prižiganja lučk in čeprav imam neizmerno rada sonce in dnevno svetlobo, že nekaj časa vem, da me na takih ultra preizkušnjah tema napolni s tako energijo, da bi če čelka svetila brez baterij

. In se je odprlo, malo po malo prehitevam, čas mineva, km tudi in prekrasen pogled na kačo luči po Učki kar malo ustavi korak,da bi užitek trajal dlje. Ko osvojimo vrh,občutek zmagoslavja,ki se pozna pri spustu-je letelo in letelo in nič bolelo

Na Poklonu hiter obrat, iz vreče vzamem gele in ploščice, vse ostalo vrnem. Iščem izhod in prijazen gospod me usmeri...Sledim zastavicam,dohitevam, prehitevam,sem kdaj tudi prehitevana, v enem trenutka pa preblisk, da so vse številke iz kategorije 105 km. V meni začne glodati črv o pravilnosti proge, jezim se sama nase, ker si nisem ogledala profila in komaj čakam naslednjo KT. Odrešenje

. Prepustim se užitku, nekje na poti zaslišim svoje ime, Tajataja me ogovori in dobesedno požene naprej- hvala ti

. Pot teče brez posebnosti, okrepčevalnice založene od hrane, pijače do prijaznih ljudi. Pravzaprav ne vem kje in kdaj se na poti s polnim šusom spotaknem v kamen, na nebu novoletni ognjemet,nohte čutim v peti, pred sabo pa skala. Odvržem palice, sama se vržem v desno na travo. Še hitreje se poberem, pogledam roke in kolena-vse celo. V palcu desne noge mi razbija srce, razbija mi tudi v prsih. Poskusim tečt in gre. Spust proti Buzetu je bil dolg, a vseeno hočem na vsak način kar mimo šotora naprej. Gospa me je morala prepričevati, da sem se le obrnila in šla v šotor.Topli makaroni, sveže majice, rezervni geli in ploščice, sol na žalost ostane v vreče. Še nekaj besed in skoraj v drugo polovico poti. Pred sedmo uro se po asfaltu podava s Samuelom, domačinom iz Buzeta. Kmalu zaostanem in sama nadaljujem po razgibanem svetu. Počasi pričenjam čutiti bolečino, ki jo pripišem pokostnici, zato preko vode namerno hodim po globini in s tem hladim nogo. Posledica so seveda žulji na podplatih, ki pa na srečo niso moteči. Pred Humom me sreča slovenska prva pomoč-hvala vam punce. Zaenkrat še lahko tečem, osamljena med hribčki nadaljujem, kar naenkrat pa za menoj Samuel. Skupaj sprejmeva odločitev, da preostanek poti prehodiva.Pot se posledično vleče, a kljub temu uživam, saj imam s seboj vodiča. Na okrepčevalnicah so krajši postanki, prehitevajo naju tisti na 65 km, saj bi tudi jaz tekla, a bolečina mi tega ne dopušča. Vzpodbudne besede prehitevajočih,v Oprtalju malo daljši postanek s toplo juha. Prijazna punca mi ponudi masažo s konjsko kremo in pogled na oteklin ni ravno vzpodbujajoč. Ampak je šlo, pravzaprav nisem niti pomislila, da pa zdaj ne bi šla do konca. Spusti so bili bolj boleči, hoja po ravnem in navkreber znosna.
Vmes se nama pridruži Samuelov kolega, poslušam, pot mineva, malo se zaklepetamo in naredimo nekaj metrov viška.Ko v drugo prižgemo lučke, zopet malo predaleč tolčeva po Parancani. V Bujah se nama pridruži Miro in zopet trojica s skupnimi močni premaguje zadnje km. Samuel začenja zaostajati in nekje sredi travnikov se odloči, da počaka kolega in naju z Mirom požene naprej. Tisto med njivami in travniki je bila pa mora-ne konca in ne kraja. Prvič v življenju sem videla, kako trava raste, ptiči pa so verjetno res peli ob polnoči

.Prihod v cilj

Pri ATP me čakajo moji, ni lepšega...
Ko slečem hlače, me kar zgrozi-oteklina čudno modrordeče barve se širi. Po tuširanju zaspim, zjutraj še bolj boli in oteka naprej.Popoldan sladka ceremonija in med vožnjo domov obisk dežurnega. Povičan CRP, temperatura, oteklina-diagnoza infekcija cellulitis.
V ponedeljek stanje še slabše, otekla noga do kolena, v gležnju nobene gibljivosti.
Zključna diagnoza- nabitje nartnih kosti, posledično pokanje žilic in ogromen hematom, cellulitisin danes od tega le še vneta pokostnica. Komaj čakam drugo leto, da se opravičim tistemu kamnu, gotovo je bolelo tudi njega

.
Čestitke vsem, ki ste se podali na katerokoli razdaljo
Hvala vsem navijačem ob poti, hvala za vse vzpodbudne besede na poti

.
Hvala organizatorju in vsem prostovoljcem, drugo leto
Lp