Imela sem naporen dan v službi,ampak,ker sem že zjutraj planirala,da danes odtečem en krog po Rožniku, si nisem dopustila, da bi me ta napor odvrnil od tega, da si privoščim sprostitev s tekom.
Ko sem doma lezla v tekaške cunjice je zunaj iz minute v minunto bolj medlo, ampak tudi snegu nisem dopustila, da bi zmotil moje plane.
In že sem stala pod blokom pripravljena v nizkem štartu

, ko me je pogled na belino samo še pognal v tek.
V planu sem imela zgolj malo teka, tko cc. 25 minutk.Dost bo, glede na to da danes sneži.
Ko sem tekla mimo Tivolskega vrha sem pomislila, da me pred letom dni v takšnem metežu nebi nihče spravil niti ven, kaj šele teči.
To mi je dalo novega zagona in volje, da sem samo še tekla.
Upala sem, da bom srečala še koga od poznanih, vendar zamanj.
Srečala sem sicer še dva tekača in eno tekačico, vendar nič od poznanega.
Pod blokom sem se ustavila,ko je na štoparici kazalo 49minut.
Bila sem več kot zadovoljna.
