Mraz-toplo, vse ima svoje čar.
Naj povem, kako sem se pripravljal na svoj prvi mali maraton leta 2000. Tekel sem čez celo zimo, ne glede na vreme. Nikoli ni človek tako povezan z naravo, kot na mrzel zimski dan, ko ni nikogar zunaj. Ali na deževen dan, ko vse skupaj izgleda že prav romantično. Takrat pride do izraza notranji motor, ki te greje samo, če je v pogonu, tečeš skoraj za življenje, ker se ne smeš ustaviti in ohladiti. A ni lepšega, kot ko si v stalnem gibanju,okrog je -5 ali manj in tvoja glava se zdi kot bi opazovala telo nekako zviška in se čudila-glej glej, vsi sistemi delujejo odlično.
In tako sem en mesec res užival, ampak tri mesece zime je pa preveč. Počasi mi je začel presedati stalen mraz, namesto užitka, sem tekel kot bi me mraz preganjal. A trmast kot znam biti, nisem šel rajši v nov kranjski zimski bazen, pač pa sem vztrajal in začel sanjariti,

kako bom šel poleti na morje, tekel po kampu, v poletno svežem jutru, recimo okrog za tek idealnih 13C, in nato namesto v ozko tuš kabino, pritekel na plažo, ter se ohladil v prijetnem morju, sam, na neki jadranski plaži.
Pa je prišel tudi ta dan. Bil sem nekje pri Puli, že ko smo šli na morje, sem sanjaril o tem. Takoj naslednje jutro sem vstal ob 7h-in to na dopustu! Turistično naselje je bilo še prazno, nobenih psov, nobenih ljudi, nobenih avtomobilov, nobene čefudre na tleh, le sem in tja kakšen pek s tovornjačkom in svežimi žemljicami za hotele. Pravi tekaški paradiž, idealna temperatura in kar požiral sem pločnik. Potem sem šel še malo teč ob morju, sonce in morje na moji levi, nikogar še na plažah, le nek zasanjan Poljak me je vprašal za ''papieros''-ker moj kolega govori polsko vem, da je to cigaret (res čez sedem let vse prav pride . Mislm ej, tekača si najdu?!
Prijetno utrujen in segret sem pritekel do moje plaže. YESSSSSSSSS Samo superge in hlače dol, in z užitkom sem zakoral v povsem mirno jutranje morje. Nekam mrzlo je bilo, malo sem postal, da se telo ohladi-ker se ni, sem hitro zakorakal do kolen. Brrrrrrrrrrr Začelo me je trgat po kolenih in stopalih. Potem mi je hotelo raznesti kolena! Ej to je pa bad!-me je presunilo. Hitro sem počepnil, malo zaplaval, in potem...zbežal iz vode. Prepričan sem bil, da sem staknil revmo v kolena, trgalo me je, bil sem jezen nase, zavil sem kolena v brisačo in se ves sesut usedel v najbližji kot na plaži.
Moje sanje so šle rakom žvižgat. Celo zimo sem se slepil, zdaj vem, da se po teku sploh ne da v mrzlo morje ohladit-to je drugače, kot bi bil segret od sonca. Potem sem pomislil na tiste zimske dni, na vroče prhe, ki so mi po teku spravile premrzle ude k sebi. In pomislil sem z nostalgijo-pa to je nemogoče. Ampak res. Še sedaj so to moji najprijetnejši spomini.
Če si vztrajen, ne rabiš čitat horoskopa.