Topka čaka...ne je pustit čakat, da ne rata stara. Alora.
Tek na Ratitovec, zame drugič. Sama sebi sem se smilila že od zjutraj, pa niti ne vem, ali zato, ker sem vedela, kaj me čaka ali zaradi česa drugega. Vsa poklapana in 'bolna' sem prišla v Železnike.

Tista kavica v bifeju športne dvorane me je spravila nekoliko k sebi. Damjana sem pustila v Železnikih, sama pa sem se s Slavko odpeljala v Podlonk, koder bo štart ženske kategorije. Eni se sicer vsake toliko pridušajo, zakaj je pa ženskam treba popuščat, ampak organizator najbrž že ve.
Torej istočasno, kot moški iz Železnikov me štartamo iz Podlonka. Cesta gre najprej malo navzdol, pa se hitro premisli in ob zadnji kmetiji na desni strani poti zavije krepko navkreber. Potem gre kar lepo po trasi Ultra pušeljca. Gor in še malo gor, pol pa še malo gor.

Popusti le toliko, da dobiš občutek, da se te bo nemara usmilila…ampak se te ne. Gre nato spet gor! Drvim po svojih najboljših močeh navzgor in pod Prtovčem počasi pričakujem, da me bo prehitel prvi iz moške kategorije. Lani me je ujel že pred lovsko kočo pod Prtovčem, letos do tam ni bilo nikogar. Pri lovski koči strežejo pijačo. En gospod pravi: »A boš mal piva? Veš, kako bo pol letelo.« Ga pogledam z očmi velikimi, kot polna luna. Pa mi moli kozarec sveže natočenega, mrzlega, temnega piva.

Vzamem, naredim dva kravja požirka, se mu prijazno zahvalim in drvim dalje. Med lovsko kočo in cerkvico Marije Pomočnice na Prtovču po cesti pridrvi, kot raketa prvi z moške trase. Al je on počasnejši, kot lani, al sem pa jaz hitrejša, nekaj bo že. Jaz po svoje, on pa po svoje, drvi….tadam-tadam-tadam

…in ga ni več.
Od Prtovča pa strogo samo še gor. Po gozdni stezi gor in gor in gor. Sopiham in sopiham in sopiham. Malo spodbujam one, ki so morali iz Železnikov, malo oni spodbujajo mene. Nekako mi gre. Po predzadnji okrepčevalnici Povodni se zavije v hosto na ene čudne stopnice.

Stopnice sredi hoste. Majkata. Pa pejmo po stopnicah. Potem je konec hoste in stopnic in se začnejo skoraj ta pravi hribi. Skale molijo iz poti in ta hitri gredo že počasi dol. Najprej srečam Dušana Papeža in mu rečem: »Al greste vi letos prej s hriba, al sem pa jaz počasnejša od lani.« Pa me je potolažil, da je šel on prej dol. Kmalu nato srečam Jožkota Dakskoblerja. Sva se morala potiškat, brez tega ni šlo.

Pa mi je dal nekaj energije za naprej. Blazno drvim gor v klanec in se mi zdi, da se spotaknem v vsako skalo kar dvakrat. In skal še vedno ni konec. Zadnja okrepčevalnica je tik pod vrhom, ampak še kako potrebna. Tudi če samo vodo dobiš. Nujna!!! Pa čeprav sem imela svojo dozo mamil s sabo.

Na vrh pridem 7 minut hitreje, kot lani. Če se gremo malo matematike, je to skoraj 7% manj časa. Izkupiček: zadnja! Bwo!!! Pa nobena me ni prehitela. Samo moški so me prehitevali. Nekaj mora bit tle čudno!

Bom še raziskala.