Prišel je tisti čas, ko si Ježka zamislita svoj trail po okolici Gamelj. Vsako leto je fajn, najbrž letos ne bo nič slabše. A bi se prijavila, a se ne bi prijavila, mogoče se pa ne bi prijavila. Pa sem prijavila Damjana in ni vrag, je Roman odpisal, da manjka en mail. Da sem sebe pozabila prijavit! To je bilo par dni po Valvasorju, ko me je angina položila v horizontalo.

Potem se je zasukalo tako, da sem se vseeno prijavila in nakalkulirala, da en krog bo pa že nekako. In smo šli.
Zadnjo soboto v novembru zjutraj že zarana vsa pomečkana in vsa zaspana se usedem v Damjanov avto in se pustim odpeljat

v Srednje Gameljne. Tja prispeva med prvimi (vsaj nekje, če že na cilju ne) in se lepo pofočkava in dvigneva svoji štartni številki pri Mojci, potem pa hajd na toplo na kofe. To je v mojem pravilniku 'must be' pred vsako dirko.
Prav tako je 'nuja' pozdravit vse in vsakogar, se z njim malo potiškat in kako rečt, potem pa cajta zmanjka in posledično ni nobene slike s štartnega prostora. Ker predno je men zašaltalo, da je treba slikat, je Roman že odštel svoje cifre in smo drveli po Gameljnah na Rašico. Nekateri hitro, nekateri še hitreje, nekateri pa lagano sportski. Ves krog sem bila v dobri družbi, saj me je ves čas spremljala Janika, ki se je odločila, da bi pa mogoče enkrat tudi ona 'nesla številko naokrog'. Tako se nama je mudilo, ko hudič. Pa ne laufat. Kje pa….govorit. Ker se že ful dolgo nisva vidli. Od Ljubljanskega maratona. In to je že cela večnost. Tako počasi mendrava in na veliko kloftava vse sorte neumnosti, ko se privlečeva na Rašico. Na okrečpčevalnici naju okrepčajo, pa tudi spodbude sva deležni, pa se mi je zdelo, da bi se spodobilo lepo zahvalit in tako na ves glas zajuckam, da se je kuharica v koči skoraj polila z juho al kajvemkaj je imela v piskru. Tako sva se zdeli zadovoljni, da je hotel en stričko, ki je ravno prišel na vrh Rašice, kar z nama na trail, pa se je premislil, ko je pogruntal, da sva mal 'čiv-čiv'. Naju je pa zato pofotografiral….res, je dokazno gradivo nekje med slikami s traila.
Zapustiva prvo okrepčevalnico in se odpraviva proti naslednji. Do nje je skoraj 10 km in bo treba pohitet, da je drugi prej ne spraznijo. Veselo čvekajoč jo mahneva proti dolini zahodno od Rašice. Mimogrede obdelava vse sorte neumnosti, za katere sploh nisem vedela, da se o njih lahko tako na dolgo in široko pogovarjaš. Vmes sklamfava še kako pametno in tako kilometri kar bežijo. Že prečkava avtocesto in drviva proti Zavrhu, ko ob levem robu ceste zagledava celo rajžo fluorescentno oranžnih podstavkov za teglce. Razen enega so bili vsi razbiti in res ne vem, čemu bi lahko služili.

In ker stric FB vse ve ali pa vse zve, smo ugotovili, da naj bi bili to glinasti golobi. Neumno kakor je to lahko. Meni je zgledalo kot podstavek od teglca. Majkemi. Golob ima krila in glavo in noge…tud če je glinast, bi lahko imel vsaj približno obliko ptiča. Že jamski ljudje so znali narisat nekaj, kar je bilo podobno ptiču. Še otroci v vrtcu ne narišejo tako neumno ptiča. Golob 'my ass'. In kaj so točno vsi delali na levem robu ceste???? In ustreljeni tudi niso bili, ker bi se razleteli do Skaručne, če bi jih kdo ustrelil, ne pa, da so bili položeni lepo na kupček, samo razbiti. Pffff! Golobi, pa kaj še?!
Zapustiva Zavrh in se vzpenjava z vso brzino okrog Grmade na njen vrh. Res ne vem, h komu je tale Roman v šolo hodil. Čist okrog riti v varžet sem morala it na Grmado, ko pa točno vem, da so do gor vsaj tri bližnjice. Če bi človek vzel v roke kak pameten zemljevid, bi komot kako bližjo pot na Grmado najdu. Mene naj drugič vpraša. Garant mu najdem boljšo!
Z Grmade proti sedlu pa…….jaooooo. Sem se ustrašla, da sem se skoraj prebrnila. Ivi je pridrvel mimo s tako brzino, da naju je z Janiko skoraj pometlo v dolino. On 33 km preteče ravno tako hitro, kot jaz 14. Saj to je takorekoč enaka brzina, anede?! Pomaha na brzino in že ga ni. Medve pa za njim na naslednjo okrepčevalnico. Tam naju čaka Oskar in ekipa in naju napojijo in podprejo z vsem, kar je naloženo na mizah.
In da ne pozabim omenit…..kdo je bil prvi za Ivijem na Šmarni gori??? A! A! A! Jest!!!! Prav jest, pa se lahko vsi slikate.

Lahko Oskar potrdi. Med Ivijem in mano ni bilo nobenega drugega tekmovalca. Pustimo detajle, da sem bila jaz pač v prvem krogu, on pa v drugem. Tako picajzlasti pa res ne smemo bit!
Na poti s Šmarke srečava kolesarja, ki rine svojo mrcino navkreber. Pravi, da je bicikel pretrmast in se noče peljat, pa ga pač rine! In potem ugotavljamo, da res ni samo on prsmojen, ampak je takih še cela reč. On pač z biciklom, oni drugi pa peš. Nekateri celo trikrat.
Od tukaj je samo še dol in po ravnem. Takorekoč sva že zaključili, samo še v cilj je potrebno prit. Svoj krog oddelava suvereno in kot zadnji prečkava cilj. Še vsako leto je bilo tako, zakaj bi bilo pa letos drugače?? Človek si pa na enem trailu res ne sme nog preveč pretegnit, anede?!
V cilju me je vsa premražena od dolgega čakanja z darilom presenetila Dunja. V lični vrečki je bila velika medvedja familija in kaktusovo seme. Od takega posebnega kaktusa. Bo treba te dni enkrat sejat, da bo do spomladi parajt za v rastlinjak.
Tudi Robi me je počakal, da sem pridrvela v cilj. Brez sebeka ne gre. To je najina folklora! Potem se je spakiral domov na kosilo.
Tudi Janiki se je mudilo domov, ker je imela družinske obveznosti in skoraj bi ostala sama. Aaaaampak….jaz nikoli ne ostanem sama. Ne na takih prireditvah. Je treba rečt kako s tem in kako z onim in malo navijat in malo pojest in malo popit in še s kelnerjem v bifeju kako rečt in potem spet čvekat z enim pa čestitat enemu pa zaploskat drugemu in malo zezat tretjega in nazdravit na obletnico prijateljstva (Da, da. Celo penino smo si privoščile z Andrejo in Uršulo) in tako čas mineva, gužva v bifeju in pred njim se vztrajno manjša in na koncu nas ostane le še peščica. Ježek in Ježica s svojo ekipo in nekaj najbolj vztrajnih, ki čakamo, da na nebu zatrepeta prva zvezda….čak mal, tole je pa iz ene druge risanke. Na legendo letošnje Rašice smo čakali. Marko Cotman se je kot najbolj vztrajen prikazal v cilju ob 18.45.

It ain't over until Marko crosses the finish line!!!

In tako se je tričetrt na sedem zvečer zaključil letošnji Trail Rašica. Legenda dobi zasluženo nagrado in počasi se poberemo vsak v svoj brlog.
Rašica Trail 2017 je pod streho…čakamo naslednjega. Do takrat pa druge zgode in prigode navihanega Kljukca.
Rezime:
• Prejšnji petek kupljeni supergi (la Sportiva Mutant) so suvereno oddelali svoj prvi trail.
• Če bi kdo štel in delal črtice pri vseh supergah, ki so bile na terenu, potem definitativno zmagajo Mutantke. Jih je bilo daaaaaleč največ!
• Posebno je potrebno pohvalit organizacijski odbor Rašica Traila. Nobenega imena ne bom napisala, da koga slučajno ne pozabim….ampak…TOP!
• Zahvala vsem prostovoljcem na okrepčevalnicah. Super ste bili.
• In da ne bom samo hvalila. Roman je prav zanalašč, ampak res prav zanalašč zopet naročil blesavo vreme. Vem!!!! Vsako leto nekaj spaca, vsako leto malo drugače in vsako leto je že nekaj. Če ni sneg, je dež, če ni dež je megla, če ni megla vsaj rosi in točno vem, da je to naredil zanalašč!!!! ZA-NA-LAŠČ!!
• Pika, vejca, ven!
