Zadnje novičke

[spela*]

Če bi na Rožniku vse pozdravljala ...

Pozdravim, če tečem ob uri ali na krajih, kjer ni veliko ljudi, in če tečem v zmernem, ne prehitrem tempu - pa tudi takrat se trudim, da vsaj odzdravim.
Res pa sem velikokrat v svojih mislih in niti ne opazim, koga srečam (ne le pri teku, tudi sicer se mi dogaja, da večinoma znani prvi mene pozdravijo, jaz jih šele špotem opazim).

Na kolesu pa: če vozim gorsko kolo, načeloma pozdravljam vse kolesarje. Na cestnem pa manj, sploh če vozim po prometni cesti - ker takrat pač nisem dovolj sproščena, da bi gledala nasproti vozeče kolesarje.

[rio]

Tudi jaz lahko potrdim, da pa kolesatji resnično skoraj vsi pozdravljajo. Pa ne govorim o tem, da sedaj nekoga srečaš na Slovenski in se pozdraviš . Če pa na svojem občasnem gorskem kolesarstvu srečam koga pa res skoraj vedno pade pozdrav/odzdrav. Še nekaj, določeni debili (se oproščam izrazu) dejansko mešajo pozdravljanje s flirtanjem. Namreč, rekordni NEpozdravljač, vedno čimrnega pogleda se je prelevil v izredno prijaznega fanta, ko sem pa čez hrib hodil v družbi fletne prijateljice . in potem mi razlaga moja družica na sprehodu, da je pa on res prijazen, ker vedno pozdavi, in jaz sem se začel skoraj valjat od smeha . Človek vse živo doživi

[KadilecSamo]

Zanimivo, kako imamo različne izkušnje. Verjetno je tudi precej odvisno od tega kje se rekreiramo. Verjamem, da je v Ljubljani na Rožniku, Pstju in Golovcu "ludnica". Pri nas v Šentviškem hribu je zelo mirno. Med tednom v gozdu redko srečam kakšnega tekača, če se vidimo se vedno pozdravimo. Dobre izkušnje imam tudi s sprehajalci in tistimi, ki imajo pse. Največ slabih izkušenj sem imel z gorskimi kolesarji. Vedno se jim umikam, ko se spuščajo po hribu navzdol in jih pozdravljam, nazaj pa bolj poredko dobim kakšno zahvalo ali pozdrav. Mislim da tiči vzrok tudi populaciji, saj so se v zadnjih dveh letih tile downhillerji zelo razpasli, še posebej med mladimi tja do 35 leta. Jih pa hitro prepoznam po kombinezonih in go pro kamerah na čeladah. Tudi motoriste imamo v našem gozdu. Ti pa so precej bolj kulturni in se zavedajo, da imamo ostali prednost...

Če sem zelo dehidriran ali pa lačen sem pripravljen tudi dvakrat pozdraviti, ali pa mimoidočega označiti za gluhega. Še bolj kot nepozdravljanje pa me zbode odmetavanje smeti v naravo. Po novem imamo globoko v gozdu tudi 80l kanto za smeti, pa kljub temu še vedno pobiram plastenke in pločevinke 20m stran.

Lp

[Sanjalica55]

ste vsi tekači iz mest???
Če sem v zadnjem letu, dveh srečala 5 tekačev sem jih dosti ...
Pozdrav obvezen, kakšna fraza zraven tudi (saj sem ženska); prej pa še "slušalko iz ušes".
Na kolesu pa... če sem v dresu se "dresar" pozdravi, če pa skočim na trekinga kar tako, za 10, 15 km... pa sem nevredna pozdrava in odzdrava.
Zanimiva žalost; člani znanega kolesarskega kluba (mladci) nikoli ne pozdravijo.

[Sanjalica55]

Pozdrav je nekaj, kar nekomu daš v zameno za nič, želiš mu vse lepo, izraža pomoje tvojo osebnost....
Na kratko so ljudje, ki vedno z veseljem dajejo, vedno so pripravljeni ‘dati’ nekomu, če to od njih ne zahteva prevelikega napora, In so ljudje ki bi mogoče samo ‘ jemali’ , vedno vzamejo, če se da in če je le možno v zameno za nič, pa četudi bi bil potreben samo ‘’mikronapor’.
Ko pride do očesnega stika vedno pozdravim in sem vesel ‘kontre’, kdorkoli že, če pa tega ni pa nič zato, drugič bova oba gledala drugam... .

Super napisano!

[čara]

Odkar pobližje spoznavam socialno fobijo, anksioznost, depresijo. Vsem priporočijo gibanje, ker dejansko pomaga telesu in duši, možganom. Samo, ne zmorejo, ne upajo, ogovorit človeka.

Jasno, niso vsi ne-pozdravljači v osebnih stiskah, kjer se soočajo s strahovi. Ampak nekateri med njimi so. In psihologi, šolski svetovalni delavci pravijo, da je vedno več tega.

[frirajdr]

Bravo. To je pa lahko druga plat in vprašanje kaj določena oseba, ki jo srečamo sploh nosi s s seboj. Duševno motnjo je težko prepoznati, zato je krivično skoraj zahtevati pozdrav. Prepoznam pa ljudi s prekomerno težo, ki morda opravljajo svoj 2. trening v sklopu izgubljanja teže - no njim je pa nerodno, ali pa se sramujejo. Z največjim veseljem in spoštovanjem jih vedno pozdravim, ne glede na to kaj dobim nazaj.

[DekiDeci]

Mislim, da je tega čedalje manj tudi drugje, ne samo pri tekačih... Čedalje več zateženih ljudi, ki se ubdajajo le sami s sabo in jim niti na misel ne pride, da bi prijazno pogledali, kaj šele pozdravili/odzdravili...

[ogi]

Uf sedaj ce ne pozdravim imam ze dusevno bolezen... fino. Se dobro da imam strokovnjake tukaj, ki mi postavijo diagnozo. No ali pa ce je "diagnoza" malce drugacna... boli me k*** za vseh 100 neznancev, ki jih srecam okoli Brda. Ne vem od kje vam ideja, da bi moral vsakega pozdravit. Tudi ko grem po sredi mesta pozdravim tiste, ki jih poznam ne pa vsakega, ki ga srecam. Ce kdo misli, da sva sedaj prijatelja/somisljenika/bogvedikaj bo se kaksen strokovnjak ugotovil, ker je tek trenutno moderen in je sedaj v sluzbi najvecji frajer, ker se "pripravlja za maraton" (kjer ob odtekel 10km v rekordnih 2h), se ne pomeni, da sedaj, ko se po nesreci srecava v gozdu poznava in imava kakrsen koli odnos.
Mogoce gre pa kdo laufat ker mu je fino ce je v gozdu sam in nima potrebe po prijaznih pozdravih in praznih frazah.

[bRunossi]

Mogoce gre pa kdo laufat ker mu je fino ce je v gozdu sam in nima potrebe po prijaznih pozdravih in praznih frazah.

Tale stavek mi je všečno zapisan, zdaj se vsaj ne bom spraševal več, zakaj kdo ne odzdravi. In, res, ob tempu, ki ga živimo, kdaj paše tudi srečevanje, brez pozdrava. RESPECT!

[čara]

ogi ti imaš problem z mano očitno, ker se vedno nekaj razburjaš, kadar jaz podam drugi vidik, opcijo, ker pogledam kako reč malo širše in če podelim slučajno kdaj svojo izkušnjo.... In kaj zda,j če imajo nekateri duševno bolezen? Zlomljena roka je sprejemljiva, psiha pa ne, al kako? ...zgolj retorično vprašanje...

[svizec]

@ogi je zgolj nase preslikal tvoje opažanje, @čara.
Ni bilo potrebe, da bi to naredil, ker si zgolj podala svoje izkušnje.
In moram ti, žal, pritrditi: med nami je vedno več ljudi s psihičnimi težavami in ogromno jih pristane na tabletah, zaradi katerih le še bolj tonejo.
Vsega pa je kriv sistem in kvazi strokovnjaki v podobi psihologov in psihiatrov, ki še preradi pišejo zdravila. Se bom zadržal, da ne napišem, kaj si mislim o teh prodajalcih farmacevtskih sredstev!
Žal, zlomljena psiha je za našo družbo nesprejemljiva. To je tabu tema, o kateri se ne govori, ker si v nasprotnem primeru takoj stigmatiziran, avtomatsko označen za nesposobnega, nezanesljivega, labilnega, skratka, s teboj ni dobro imeti nobenega opravka.
Sicer osebo z duševno stisko zlahka prepoznaš - takemu ni zameriti, ker te ne pozdravi oz. ne odzdravi.
Zamera gre bolj prepotentnežem, nastavljačem in pozerjem, ki mislijo, da so nekaj več in to tudi zelo očitno kažejo s svojo aroganco in kupom kiča, ki ga nosijo v naravo s sabo vred.

[rio]

ogi ti imaš problem z mano očitno, ker se vedno nekaj razburjaš, kadar jaz podam drugi vidik, opcijo, ker pogledam kako reč malo širše in če podelim slučajno kdaj svojo izkušnjo.... In kaj zda,j če imajo nekateri duševno bolezen? Zlomljena roka je sprejemljiva, psiha pa ne, al kako? ...zgolj retorično vprašanje...

Ja, očitno kuje neko zamero do tebe . Nobeden mu ni postavil nobene diagnoze, to mu bojo naredili tisti z belo haljo. Pač zelo hitro se je postavil v skupino trpečih in ugotovil da lahko začne s prstom kazat s bit poniževalen do nekaterih, morda ga to veseli. Čeprav z zadnjim stavkom ima morda res prav,pač pridejo momenti, ko greš nekam in bi pač bi rad sam s seboj (le v družbi gozdnih prebivalcev ). Duševni problemi lahko doletijo vsakoga, ni kaj. O zdravnikih pa ne bi sploh, da ne zaidemo popolnoma s teme .

lp

[ogi]

Cara nimam nobenih problemov s teboj, mi gredo pa na jetra kvazi strokovnjaki, ki postavljajo vse mogoce diagnoze (od bolanih diet, do po novem tudi dusevnih bolezni) hkrati pa za zacetek niti sebe niso sposobni postimati.
In ce kdo misli, da imajo dusevni problem tisti, ki ne pozdravljajo, se naj zamisli se v drugo stran in pomisli, kaksen dusevni problem imajo sele tisti, ki gredo ven laufat za druge in iscejo pozornost s tem pozdravljanjem vseh, ki jih imajo za svoje prijatelje, zgolj zato ker so se pred 3 leti zaceli ukvarjati s tekom.

[svizec]

@ogi, takšni kvazi strokovnjaki nam gredo na jetra vsem
Poznam par takih, o katerih pišeš, da niso sposobni poštimati samih sebe, solijo pa pamet vsem okrog sebe, razbijejo lastno družino in se vlačijo po sodiščih in CSD-jih, med prijatelji, znanci in sodelavci pa izpadejo zvezde, ker kao vedo kaj delajo. Za bruhat!
V celoti se strinjam s teboj, ko praviš, da je okrog nas polno takih, ki hodijo ven iskat pozornost s pozdravljanjem vseh, ki jim pridejo nasproti v imenu pripadnosti temu in onemu plemenu. Preveč se ljudje ukvarjajo z družbo in premalo s sabo!
Jaz si res želim, da bi lahko tekel kjerkoli že tečem, ne da se pri tem oziram na kogarkoli, da sem pri tem sam s sabo in da s svojo pojavo nisem novica dneva za čistune, ki nimajo za premlevat drugega kot to, da sem šel mimo njih brez pozdrava.
Ali pa če ubijem dve muhi na en mah: na majico si dam namontirat en veliki "ŽIVJO!", se rešim obveze v obliki dvignjene roke in artikulacije, mimoidoči bo zadovoljen, jaz pa srečen, ker sem pozdravil vse, kar se mi najde na poti, ne da bi pri tem mignil s prstom