Lej no...pišem svoje prvo letošnje poročilo s tekem (ker sem očitno Novoletni trail pozabila opisat). Na vipavskem se je spet dogajalo. UTVV je dobil še mlajšega, a največjega člana UTVV160 ali 100-majlerco. S tem se je resna prireditev prelevila v še resnejšo. Mesto glavnega dogajanja (cilj) pa se je z Gradiške Ture preselil v sam center Vipave. Nekateri so to s prikimavanjem odobravali, drugim ni bilo tako zelo všeč, nekaj osebkov pa se je celo pritoževalo, da je vse skupaj preglasno. Meni je bilo kar OK, saj mi je (skoraj)vedno uspelo parkirati kar blizu dogajanja...zdaj, ko sem baje že starejša gospa z bolečimi koleni.
In kaj jaz počnem na taki prireditvi??? Ja furam simultanko. Ja, ja. Prav ste prebrali....furam simultanko kar na vseh štirih dirkah naenkrat. Pa ne le jaz, ta podvig se gre tudi cel kup ostalih prostovoljcev. Poslati na progo vse tekmovalce na vseh dolžinah in jih na koncu poloviti s 'penarco', vmes pa morda še kakšenkrat preveriti, če so res na pravi poti in kdaj.
Po petkovem večernem prihodu v Vipavo pozdravu nekaj prijateljev, ki so čakali avtobus za štart v Ajdovščino in 'čekingu' pri 'direktorju' tajminga je bil kaj kmalu čas, da se tudi sama odfuram na štart tekme, saj je treba vsakega tekača, ki je moral najprej dobit GPS sledilnik, tudi po številki vnesti v sistem, da vemo, če so vse ovce (pardon – tekači) na broju, da ne bi v nedeljo na koncu tekme koga po nepotrebnem čakali ali iskali s helikopterjem. Potem pa smo imeli do zjutraj prosto in sem tako celo šla nekaj počivat, saj bo dirka še dolga. Prijazni član organizacije Ožbej (ajga, tipu je ime enako, kot našemu tavečjemu) mi je šel pokazat, kje si lahko privoščimo počitek, ko se bomo pač tako odločili. Počivali smo na telovadnih blazinah z opremo, ki smo si jo pač prinesli s sabo. Razvajene kosti, kot so moje, imajo povsod probleme s počitkom (včasih še v domači postelji) in potem še glava noče spat. Tako me je poleg nekoliko trdega ležišča in prenizkega 'povštra' motil tudi cimrin telefon, ki je pridno sprejemal podatke, kaj se dogaja na progi in je kar naprej žvenketal. Dokler poltreh nisem imela vsega poln kufer in sem jo pač zbudila, da je zadeve umirila...potem se je 'kukr' nekaj spalo. Do polšestih....oziroma 5 minut prej, ko je Marjan uletel v našo spalnico, da bi mal počil po tistem, ko je proga ugotovila, da ga nemara in ga je vrgla s tekme.
Čekingi na Vipavskem križu so potekali kar hitro, saj tehnologijo že obvladamo, pa so se ob 8h tekači pognali po mestnih ulicah Vipavskega križa....no, recimo, da je to še sedaj mesto...v 16.stoletju je bilo. Potem skok na eno hitro kofe in hajd na Štjak čakat prve s 50-kilometrske trase. Prvi štirje s 100-tke so bili pa itak že mimo, ampak tisti me niso posebej zanimali....službeno mislim. Med vožnjo do tja sem Aljoši in Tilnu vseeno pohupala v pozdrav in vzpodbudo.
Štjak je minil v znamenju Gaussove krivulje.....na začetku in na koncu skor mal tuge, vmes pa taka gužva, da nekaterim tud živjo ni blo cajta rečt. Nekaterim je pa celo ratalo, da smo kako rekli ali se celo slikali....po moje sem se na Štjaku slikala z vsemi, ki imajo rojstni dan na isti datum kot jaz...oziroma z vsemi takimi, ki jih poznam in imajo na tisti datum rojstni dan.
Potem pa sem morala, še preden so šli vsi 50-karji mimo moje kontrole, le-to zapustit in se po hitrem postopku namalat na ciljni črti v Vipavi. Tam pa spet isto....vnesi številko, potrdi, vnesi številko, potrdi...in tako do polpetih zjutraj (z malo pavze za lulanje in makarone) 23 ur skupaj. Pa naj še kdo reče, da ni bila opravljena Ultra. Še zmagovalec na 100-majlerci ni tolk časa delal.
Potem malo spat, zjutraj na kofe in potem še malo beleženja časov. Letos sem dogodek zapustila preden sta zadnja dva prečkala črto. So pa tam ostali nekateri drugi in zadevo opravili, kot se šika.
Imam pa letos novo izkušnjo z Ultra trail tekov...namreč po nekem čudežu sem se zbudila v isti 'postelji' kot eden in edini zmagovalec Vipavske 100-majlerce. Pa naj si vsak razlaga kakor ve in zna.....preko mojih ustnic ne gre več kot toliko.
Sicer pa končen obračun:
- Naredilo se je kar nekaj ur dela.
- Polomljena sem, kot bi sama pretekla celo progo vsaj na 50 km razdalji.
- Tekmovalci so v štartni vrečki dobili popust pri Kristiju za športno masažo v višini 10 eur pri vrednosti 30 eur...torej tretjino cene. Al jest sem bolj polomljena, kot marsikdo, pa tega nimam...Kristi, kaj pa zdej????
- Veter me je kar konkretno napihal, še posebej v oči, mam zdaj take, kot angora zajc.
- Proti dežju in vetru sem se sicer borila s sinovimi zimskimi škornji in dežnimi hlačami pokojnega očeta, ki sem jih pred leti podedovala....sicer pa smo bili pod strehco šotora.
- Naslednjič bom krepko premislila, če še grem v volontere...je kar naporno....in ni prevoza v cilj, če bi hotel odstopit.
Ko tole pišem se sprašujem, ali je težje bit na progi in laufat, ali se it prostovoljca?! Odgovora na vprašanje nisem odkrila do izdaje tega zapisa.