Prazniki nikoli niso bili moji dnevi, mogoče samo malo, ker na te dneve včasih ni bilo treba v službo, sedaj pa še tega ni. Posebno dan upora mi ne paše, boljši je bil ta dan včasih, ko je bil dan vstaje. Je pa že bolje, da človeku kaj vstane kot pa da se mu upira.
Torej zjutraj sem vstal, čeprav se mi je upiralo, a samo kratek čas, kajti ko sem pogledal skozi okno, mi je zaigralo srce: tralallalilillalollatralalalliilaaaloolatralalala…ker je bilo zunaj tako lepo vreme, da sem najprej pomislil na tek. Tako lepo vreme je samo še pika na i, če vzamemo, da je tek I brez pike. Kot že rečeno, mi je zaigralo srce tralallalilillalollatralalalliilaaaloolatralalala, kar je nenormalno, saj bi srce moralo kazati srčni utrip, ne pa igrati in prepevati.
Tako sem si pripel pas za merjenje srčnega utripa, zapel sigmo okoli zapestja, si nadel tekaško uniformo in se odpeljal tekaškim terenom naproti. Tole sicer bolj težko pišem, ker se nočem razkriti in že nekaj tednov na skrivaj treniram in se pripravljam za Radence in sem čisto tiho. Da me ne bi kdo razkril. Za tek izbiram skrivne in tajne trase, da ne bi kdo vohunil za mano in tako odkril taktiko in strategijo priprave na mali maraton.
Tudi danes sem se odpeljal na skrivne gozdne steze, a sem že med potjo iz avtomobila srečal Tuarega, ki jo je brisal čez Poljane in takoj se mi je porodila misel, evo, že vedo zame, odkrili so me, nič ne bo s skritim orožjem. Tuareg mi je pomahal, jaz sem mu potrobil, a sem namerno zavil na neko drugo traso, čeprav sem prej imel v mislih še neko drugo.
Sonce je res lepo sijalo in grelo in začel sem počasen ogrevalni tek. Takoj mi je bilo žal, da sem se oblekel v zimski tekaški dres z dolgimi hlačami, ampak modri ljudje so vedno govorili, da se dolgih gat ne sme sleči pred prvim majem, zato sem tudi imel oblečene dolge tekaške hlače. Pošteno mi je bilo že vroče, ko sem se po petnajstminutnem ogrevalnem teku podal v polurni tempo tek, noge so kar dobro funkcionirale, mišice so sodelovale, pljuča so se malo upirala, kar so kazala s šibkim hropenjem in tu in tam izpljunile zeleno kepico, da bi pokazale, da se na praznik upora že ne bodo naprezale.
Škoda, da klanci ne praznujejo in da bi enkrat šli na dopust nekam v ravne kraje (ampak ne v Panonsko ravnino ravno takrat, ko je maraton treh src) in da jih vsaj kakšne štirinajst dni ne bi bilo. Ampak so bili tam kot vedno, neomajni in pokončni in se strmo ozirali name. Tudi srce ni v klancu več igralo tralallalilillalollatralalalliilaaaloolatralalala, ampak je tolklo pod rebri kot bi hotelo izstopiti, pravzaprav je igralo boogie woogie, punk in rock a billy, a samo na tolkala. Dobro, da so grški filozofi ugotovili, da če gre cesta navzgor, gre nujno tudi navzdol, tako da je bilo tudi klancev konec in čas je bil za krajši iztek in zaključek teka.
Sedaj je srce spet igralo, pljuča so enakomerno dihala, mišice so bile ogrete in prožne, počutje je bilo izvrstno, sonce je prijazno sijalo in užitek je bil napraviti desetminutno razgibavanje, vključno s sklecami hrbtnjaki in trebušnjaki, čeprav je bilo na zelenem travniku še obilo sledi o dobrem in umnem gnojenju. Ni važno, na koncu sem spil še pol litra julijane in treninga je bilo konec. Še dobro, da me nihče ni opazoval, sicer bi lahko razkril vse moje priprave na mali maraton.
In kje je zdaj doživetje? Na dan upora se je uprlo, odšlo na dopust in praznovanje, meni je ostal samo trd trening, srčni utrip, tempo tek in strečing. Sonce pa je vedno bolj grelo, zrak je bil vedno bolj topel in počutje odlično. Odtekel sem novim doživetjem naproti!
Kmalu bo poletje!
