- 31 Jul 2005, 00:27
#46689
Litija – Portorož
Sanje, katere sem sanjal mnogo let, sem danes uresničil. S kolesom sem se odpravil v Portorož. Pri vsem tem, pa mi je veliko pomagala Pia, hvala za kolo in Lučko, ki mi je pomagal izpeljati to željo.
Čeprav sem sprva načrtoval start iz Šempetra v Savinjski dolini, sva se zaradi ravninskega začetka odločil za Litijo.
Startala sva ko se je zdanilo. Prvi kilometri so bili zelo megleni in rosa je pošteno obelila opremo. Pred Ljubljano so se pokazali prvi sončni žarki in noge so kar laže tekle. Hitro so se vrstili kilometri, kraji in za nama je bilo 90km in prvi postanek. Tempo se je gibal med 28 in 30km/h, odlično načrtovan in pod hudim nadzorom generala Lučka. Večkrat me je opozoril, kam norim, le klance mi je privoščil, saj ve, da so mi velika slast. Tukaj sem si lahko dal duška in se počutil kot Armstrong. Do danes sto-tke nisem nikoli od kolesaril. Ko je bila za nama, sem od veselja še laže pognal pedala. Vročina je naraščala, meni pa energija. Topel val in vonj po morju naju je pošteno klical. Ju-hu, še malo, pa bova osvojila Črni kal. Hiter spust, odlične fotke in gas proti cilju. Dobro vzdušje je za kratek čas pokvarila pot. Kako do Kopra? Iščeva poti, a prave ne najdeva. Na koncu nama ostane avtocesta. Pedale močno poženeva, srčni utrip pa nama naraste čez maximum. Kmalu zagledava kolesarsko stezo in s kolesi smukneva čez ograjo, si podava roki in močno od dahneva. Utrujenost in vročino, takrat nisva čutila. Vsa bleda sva se podala v zadnji klanec, kateri nama bo ostal še dolgo v spominu. Za konec gira, me Lučko peljal skozi Portoroški tunel in 170km je za nama.
Prihoda so se zelo razveselili Lucyni starši in naju razvajali vso popoldne. Da je bilo vse, kot si lahko samo želiš, pa je poskrbela Tjaša, ki naju je varno pripeljala nazaj v Litijo. Zlata si!!
Lučko tebi pa hvala, da še sedaj sanjam svoje sanje.
Sanje, katere sem sanjal mnogo let, sem danes uresničil. S kolesom sem se odpravil v Portorož. Pri vsem tem, pa mi je veliko pomagala Pia, hvala za kolo in Lučko, ki mi je pomagal izpeljati to željo.
Čeprav sem sprva načrtoval start iz Šempetra v Savinjski dolini, sva se zaradi ravninskega začetka odločil za Litijo.
Startala sva ko se je zdanilo. Prvi kilometri so bili zelo megleni in rosa je pošteno obelila opremo. Pred Ljubljano so se pokazali prvi sončni žarki in noge so kar laže tekle. Hitro so se vrstili kilometri, kraji in za nama je bilo 90km in prvi postanek. Tempo se je gibal med 28 in 30km/h, odlično načrtovan in pod hudim nadzorom generala Lučka. Večkrat me je opozoril, kam norim, le klance mi je privoščil, saj ve, da so mi velika slast. Tukaj sem si lahko dal duška in se počutil kot Armstrong. Do danes sto-tke nisem nikoli od kolesaril. Ko je bila za nama, sem od veselja še laže pognal pedala. Vročina je naraščala, meni pa energija. Topel val in vonj po morju naju je pošteno klical. Ju-hu, še malo, pa bova osvojila Črni kal. Hiter spust, odlične fotke in gas proti cilju. Dobro vzdušje je za kratek čas pokvarila pot. Kako do Kopra? Iščeva poti, a prave ne najdeva. Na koncu nama ostane avtocesta. Pedale močno poženeva, srčni utrip pa nama naraste čez maximum. Kmalu zagledava kolesarsko stezo in s kolesi smukneva čez ograjo, si podava roki in močno od dahneva. Utrujenost in vročino, takrat nisva čutila. Vsa bleda sva se podala v zadnji klanec, kateri nama bo ostal še dolgo v spominu. Za konec gira, me Lučko peljal skozi Portoroški tunel in 170km je za nama.
Prihoda so se zelo razveselili Lucyni starši in naju razvajali vso popoldne. Da je bilo vse, kot si lahko samo želiš, pa je poskrbela Tjaša, ki naju je varno pripeljala nazaj v Litijo. Zlata si!!
Lučko tebi pa hvala, da še sedaj sanjam svoje sanje.
VSAKA SEKUNDA ŠTEJE