Zadnje novičke

[Fotr]

Zdaj pa že toliko časa ni bilo nobenega doživetja na teku, da se je nekaj moralo dogoditi in doživeti, sicer bi lahko tole rubriko kar ukinili. A se je včeraj zgodil doživljaj, ki je v meni in v udeležencih doživljaja vzbudil kar precej strahu in groze. Naj začnem tako kot je treba, od začetka.

Ves dan sem imel kup opravkov, tako da sem se odpravil na tek šele zvečer, ko je tema legla nad pokrajino. Nebo je bilo jasno, zvezde so sijale z neba, luna je veselo sijala, tu in tam so je prekrili redki oblaki. Preko tekaškega dresa sem zaradi varnosti, ker sem tekel večinoma po cesti, oblekel še svetleči zaščitni jopič, na glavo pa privezal belo kapo TF z rdečo piko. Tudi okoli roke sem imel svetleč trak, pa tudi na supergah se je svetilo, če jih je obsijala svetloba.

Tako okrancljan veselo in lahkotno tečem, pot me je vodila tudi mimo pokopališča. Tam je zelo mirno in tiho, tudi tečem bolj nalahno, da ne bi motil mirno spanje pokojnikov. Ko sem se pokopališču bolj približal, sem na drugi strani opazil polkrožni sij, ki se je dvigoval iz tal. Žarelo je kot nekakšna glorija okoli velike glave, tu pa tam pa je svetloba v tem siju vztrepetala kot bi del polkrožnega sija na vsake toliko časa ugasnil in se takoj prižgal. Iz oboda sija se je tu in tam utrnil šop iskric, ki so odletele v nebo. Kaj je zdaj to, sem se čudil, srčni utrip je narasel, noge so se mi tresle, hlače pa ne, ker sem imel pajkice, strah me je bilo, da mrtveci vstajajo ali proslavljajo nekograšnji smrtni dan, obletnico, ko je prišel v večnost.

Kljub strahu je zmagala radovednost in počasi sem se približeval svetlobi. Pred njo je bil nizek zid in izza tega zidu se je poleg vedno močnejšega svetlikanja zaslišalo tudi hehetanje, smejanje, govorjenje in petje. To mora biti pa res žurka, odločil sem se, da bom šel tja, za vsak slučaj pa sem se zapomnil, da je v bližini koruzno polje in bom v slučaju nevarnosti pobegnil kar v koruzo ali vsaj puško vrgel vanjo.

Prišel sem že čisto blizu in nahitro planil izza zidu. Smejanje, hehetanje in govorjenje je v hipu ponehalo, mene pa je minil strah. Gruča mladih si je zakurila ogenj, pekli so mlado koruzo in krompir in se zabavali. Niti na misel jim ni bilo, da so to počeli blizu pokopališkega zidu.

A se je situacija v hipu spremenila. Ko so mladeniči in mladenke zagledale prikazen v črnih pajkicah, v oranžnem svetlečem jopiču in beli kapici z rdečo piko, ki je imela okoli roke še svetleč obroč, na nogah pa odseve ploskve, ki jih je ogenj osvetlil, ki se je prikazala iz pokopališča, so se jim povečale oči do kavne skodelice, nekateri so začeli vpiti, drugi bežati, nekateri so stegovali roke v obrambo, saj so mislili, da je sam hudobec planil nadnje. Na hitro sem zavpil, da ni nič, da sem samo jaz, ki tečem mimo in situacija se je kmalu pomirila, a sem kljub vsemu raje hitro odtekel iz kraja dogajanja. Naj se mladina zabava, čeprav nisem bil prepričan, da so se lahko še brezskrbno zabavali naprej.

Tudi meni se je umiril srčni utrip in v lahkotnem drncu sem dokončal nočni tek.

[kustus]

LP

No fotr to si pa opisal in napisal MEGA sonično. Si morem misliti kakšne ksihte si videl.

[Nadj@]

CIAO

TI TI FOTR , mal bo treba merkati da ne strašiš okoli. No barv na tebi pa ne manjka.

To moraš biti viden tudi v najbolj trdi temi.

CIAO

[Tuli]

fulll dobr )) Zveni kot kaksna dobra komedija , ko se situacija zamenja )

[INOT]

Je blo res tako težko še kakšno rjuho vzet zraven na tek,če si že vedel.da boš šel mimo pokopališča. Oni mulariji bi lahko priredil nepozabno nočno moro

[runner]

bogi otroci ...

:-)

[Nataša]

Fotr, očitno se te ne boji samo snaha

[Obivankenobi]

Vsa čast fotr
Mladina se mora naučiti ene olike, da nima žurke kjerkoli se spomnijo...
Jaz se s tekom ne ukvarjam toliko časa, da bi imel takšno doživetje, se mi je pa v zadnjih mesecih zgodilo, da je kakšen cucek za mano tekel , pred kakšnim mesecem mi je en možakar ob cesti ponujal lopato, da se z njo rekreiram nameto s tekom Sem mu hotel predlagati, da sicer lahko zamenjava aktivnost, pa sem se raje ugriznil v jezik, da še on ne bi tekel za mano z lopato , tako, da sem mu samo pokazal palec in oddrvel naprej.Sicer sem imel smolo, da sem moral vračati po isti poti, pa mi možakar ni rekel ne bev ne mev, tako, da sem si kar malo oddahnil
no to bi bil ovse od moje malenkosti...

lp

[tekačica]

Fotr dobr si tole opravil.

Sicer teli so bili še kar mirni...naša mladina je pa bolj korajžna...je pa obratno, saj se moraš ti njih bati. Če ne pripeljejo kakšnega psa, ki ti pomeri hlače, ti pa vržejo pod noge kakšne pločevinke, steklenice , ali pa kar kolesa . To je pa bolj resna zadeva...saj te lahko še poškodujejo in uničijo vsaj trening če ne kar mesec treninga. Največji problem je pa ta da se napijejo in jim korajža še naraste ...gibajo se pa povsod...kamor greš imaš kar dober odstotek možnosti da naletiš na kakšno skupinico.

Fotr pridi še knam v akcijo!!!

[Dušan]

Super!

Fotr ... še kar imam solzne oči! Pristen črni humor ... z dodatki "onostranstva"! Čisto sem se prestavil v tvojo zgodbo in verjamem, da ti ni bilo lahko!!! In sem si živo predstavljal, kako si izgledal ...

Moraliziral pa ne bi ... tudi mi smo v mladih letih pekli koruzo! Britof res ni najprimernejši kraj ... mir pa je tam največji ... nevarnost, da bi te kdo motil je minimalna ... če le mimo ne priteče Fotr!

Pozdrav!

Dušan

[miro]

Še en lep dogodek , ki se mi je pripetil na Pokljuškem "mm".
Ko sem se "matral" v klanec proti Goreljku , je bila tam neka vikendašica , ki je malo za šalo vzpodbujala tekače , tako bolj za zafrkancijo.
Ko pa sem tekel jaz mimo sem jo pogledal v oči in ji rekel hvala in ji tudi malo zaploskal. Takoj po očesnem kontaktu se je resnično posmejala in navdušeno zaploskala in dejala dajmo , dajmo. V očeh sem ji videl , da je tokrat mislila resno , saj je ostala nasmejana,jaz pa sem tudi z novo pridobljeno energijo otekel proti vrhu klanca. Prepričan pa sem , da sva drug drugemu polepšala dan.
Miro

[Fotr]

Zjutraj se je naredil pravi, mrzli deževni jesenski dan, čeprav smo še v poletju. Da se mi ne bi dogajala razna horror nočna doživetja, sem se tokrat odpravil na tek že precej zgodaj. Ker pa je bilo mrzlo in deževno, sem se oblekel temu primerno, dolge pajkice in vetrni jopič, vse iz neke umetne snovi, katere imena ne vem, vem samo, da jo priporočajo za tek in kolo v vetrovnem in deževnem vremenu.

Ves oblečen v umetne snovi sem se odpeljal do standardne tekaške proge, na dolgo in ravno stezo, ki seka veliko ravan. Vendar je bila ta ravnina odeta v meglo, a ne v vsakdanjo, običajno meglo, ampak je megla pokrivala polje v višini okoli metra in pol do dva, tako da mi je iz megle štrlela samo glava in včasih ramena. Ostalo pa je bilo v megli.

Če sem srečal pešca, sta se srečali samo glavi, prav tako je bilo, ko je nasproti pribrzela glava, ki je poskakovala iz megle. Ko je prišla do mene, mi je glava pokimala in po tem sem sklepal, da je bil to tekač, zato sem vljudno odkimal nazaj. Namesto motoristov so vozile samo čelade, ki so se razlikovale od kolesarskih tudi po hitrejšem premikanju. Nazadnje sem tak sloj megle videl pri vojakih, ko so nam spustili bojni plin, da smo se naučili hitro natakniti plinske maske. Ta bojni plin se je prav tako vlekel po polju kot današnja megla.

A to ni bilo bistveno doživetje današnjega teka. Umetna oblačila na meni so se ob stiku in drgnjenu z meglo napolnila s statično elektriko. Iskre so skakale iz rokava na rokav, od špice ovratnika na zadrgo, od anoraka na pajkice in po celem telesu sem se svetlikal kot božično drevesce. Lasje so mi štrleli na vse strani, enakomerno porazdeljeni okoli glave, med njimi pa so preskakovale iskre.

Višek pa je povzročil pogled na mojo sigmo. Lučka za osvetlitev ekrančka se je neenakomerno prižigala in ugašala, na displeju sta se izmenično prikazovali besedici yes in no, nekaj časa je piskal alarm za previsok utrip, nato pa spet za prenizkega, mešali so se datumi, ure, minute in sekunde, kilokalorije so se zamenjavale s kilogrami in vnesenimi parametri, železna zaponka na pasu ure pa je oddajala šop malih iskric.

Grozilo je, da bo sigmo razneslo, mene pa bodo proglasili za čarovnika. Ko mi je nasproti pritekla glava z veliko večjim obsegom naelektrene frizure, sem vedel, da je to tekačica z naelektrenimi dolgimi lasmi, saj so ji vsi štrleli okoli glave, ki je imela izgled sprednjega kolesa pri biciklu. V takem okolju se ni dalo teči, saj nihče ne pozna natančno vpliva statične elektrike na počutje tekačev, zato sem zavil v strmino, kjer me megla ni več dosegla in na vzpetini zaključil s tekom.

Podatke, ki sem jih na koncu razbral s sigme ne bom vpisoval v športni dnevnik, ker jim ne verjamem.

[tekačica]

Fotr tebi se pa veliko dogaja med teki... skoraj vsak dan nekaj novega ...šokantnega . Tebi pa na teku res ne more biti dolgčas.

[runner]

Lasje so mi štrleli na vse strani, enakomerno porazdeljeni okoli glave, med njimi pa so preskakovale iskre

[sonata arctica]

Rada tečem proti večeru, ampak vedno gledam na to, da se domov vrnem takrat, ko je še svetlo, ker me je strah teka v temi, še posebej tam, kjer tečem jaz: kolovozi ob njivah-tam zvečer ni nikogar, razen narkomani kdaj pa kdaj, pa tudi divjad, celo o medvedih se govori...

torej, nedavno sem tako tekla ob prečudovitem sončnem zahodu po že ustaljeni poti. ko sem že bila skoraj pri eni od vasi, pri kateri se obrnem in tečem nazaj, je proti meni prihajalo nekaj majhnega, črne barve... od daleč se ni razvidelo, kaj je to. pomislila sem že, da je ena večja žaba- to sem sklepala po velikosti, ampak ko sem prihajala bliže, sem videla, da to vsekakor ni hoja žabe. in ko sem počasi prihajala bliže, se je že videlo, da ima to čudo štiri noge, repek ter da: mjavka! TAKO MAJHNEGA (RES JE BIL ZELO ZELO MAJHEN), LUŠTNEGA, PRIJAZNEGA IN SCARTANEGA MAČKA ŠE NISEM VIDELA! Šel je iz vasi, ampak tako majhen bi umrl, zato sem ga vzela v naročje in šla v vas iskat njegovo mamico. ustavila sem se pri gospe, ki je bila zunaj in jo povprašala o lastnikih. in ko se takole pogovarjava, mimo pride še en identičen muc!
lastnikov nismo našli, obe mačji siroti pa sta vsaj začasno ostali pri gospe.

S tem sem izgubila kakih 20 minut. ker se je mračilo, sem hitro vzela pot pod noge, saj sem bila šele na pol poti. šla sem po krajši poti. ko sem že odtekla nekaj poti, pa pred mano ograda s konji. in ko so me zagledali, so veselo pritekli prav do kolovoza, kjer naj bi tekla jaz. ampak-ni šans, KONJEV SE BOJIM! morala sem se obrnit in tečt nazaj ter teči po daljši poti tako da sem še kvečjemu izgubila na času. V zadnjem kilometru je bila že čista tema, tekla sem pa tako hitro kot še nikoli in tudi utrujenosti nisem čutila, preveč me je bilo strah. Naproti mi pripelje osebni avtomobil in ustavi. Jaz si mislim: sam še tega se je manjkalo, da mi še kakšni mulci zatežijo! In že zaslišim znani glasm ki me pokliče po imenu: PRIŠLA STA ME ISKAT MOJA DRAGA OČI IN MAMI, KI JU JE SKRBELO ZAME. HVALA BOGU!

Zdej vem da bi morala samo teči po temi pa bi se moji tekaški rezultati takoj izboljšali. Ampak vseeno raje ostanem pri tapočasnih-takega strahu kot je zame tek po temi ne privoščim nobenmu.