Čeprav nisem bil razpoložen za tek, čeprav se me je obenem narahlo prijemala neka skrivnostna bolezen, goreče sem upal, da to ni ptičja gripa, pa se zavoljo bližajočega LM nisem mogel odreči petkovemu treningu. Pa še sebi sem hotel dokazati, da imam voljo, da grem teči vsem nevšečnostim navkljub, tudi če je deževalo, mi teklo iz nosa, tudi če sem se počutil lenega in šibkega. Prav v takih trenutkih je treba napeti vso voljo telesa in duha in oditi na tek. Pa sem šel.
Poleg vseh zgoraj naštetih nevšečnosti sem imel po mojem prepričanju še slab dan. Ker je dež pustil luže vsepovsod nametane po tekaški trasi, sem se odločil za cestni tek, za asfaltirano cesto, ki lepo izbočena ali izbokla odvaja izpodnebno vodo levo in desno. Izbočenosti ali izboklosti se lahko reče tudi konveksnost, kar je nasprotno od konkavnosti, ki se ji reče tudi vboklost ali vbočenost. To sem razmišljal med tekom, ker nikoli nisem razločil konveksnosti in konkavnosti. Potem pa mi je prijatelj dal recept, da se konkavnost lahko zapomnim po vmesni besedi kavno, kar asociira na kavno skodelico, ki je vbočena. Kako sem si v tistem deževnem, mrzlem teku po asfaltu želel močne, črne in vroče kave!
Ampak tale konveksnost ceste ima lahko posledice. Lahko bi rekel učinek izboklega cestišča ali sindrom konveksnega polja. Namreč, nekoč mi je nekdo v debati o teku, mislim, da je bil zdravnik, dejal, da ima malo ljudi obe nogi enako dolgi. Pri teku po levi ali desni strani izbokle ceste, se ta napaka še poveča, odvisno, katera spodnja ekstremiteta je daljša ali krajša. Učinek poveča še pronacija ali supinacija stopala, kar ima za posledico bolečine v kolenu, gležnju, tetivi, stopalu, podplatu, nartu, bicepsih in podobni tkivih. In prav to se je meni dogajalo. Če sem tekel po levi strani ceste, me je bolelo levo koleno, če pa sem zamenjal stran, pa desno koleno. Ker se mi to še nikoli ni dogajalo, mislim, da je bil za to kriv slab dan in prijemajoča se me bolezen, ne pa učinek izboklega cestišča.
Ker nisem hotel teči po sredi ceste, pa tudi ne stalno menjavati strani, sem zavil, kljub lužam, na makadamsko pot, med polji in pašniki. Tam je bilo polno krav, ki so se že vrnile s planinske paše, kar mi je izboljšalo razpoloženje. Vendar se je takoj pokazala še ena nevšečnost. Poleg stalnega izogibanja mokrih zaplat, luž, ki so bile že mlake, mi je začel nagajati še merilnik utripa. Nekaj časa je cvilil previsok utrip, nekaj časa pa piskal prenizkega. Ne vem, zakaj vsaj približno normalnega utripa ni kazal, saj ni bilo nobenega daljnovoda ali telefonskega pretvornika, ni bilo avtomobilov, da bi motili signal sigme, pa tudi kdaj prej se po tej trasi kaj podobnega ni dogajalo, razen takrat, ko je gosta megla ob drgnjenju v plastično oblačilo ustvarjala statično elektriko.
Potem pa mi je kapnilo. Ker se je povečalo število govedi na pašniku, saj so številna grla prišla s planine, se je povečala tudi pašna površina, kar je imelo za posledice, da se je povečala tudi napeljava električnih pastirjev. Vsi impulzi, ki so varovali živino pred stampedom, so se sedaj spravili na mojo elektronsko opremo in mi poleg vsega še onemogočili merjenje dosežkov tega dne.
Ni kazalo drugega kot zaključiti tek. Vrnil sem se na izhodiščni položaj, se pravi domov, si najprej pripravil veliko konkavno skodelico in začel oponašati Cankarja, saj so bile moje prve besede: »Mati, kave bi!«
Slabo počutje je počasi izginjalo, vseeno pa sem sam sebi zabičal, da moram nekaj dni počivati, sicer se bo bolezen potencirala, kar lahko doprinese k neprijetnim posledicam. Zato ta vikend ne bom tekel, čeprav sem imel v mislih ali Kamniško Bistrico ali tek v Novem mestu ali samo dolg počasen tek za dušo in kapilare.
Mogoče bi pomagal kakšen bojni ples (nak, tisti so ZA dež, ne proti njemu).
Hmm, kaj bi to pomenilo... po moje ravno to, da morava kdaj skupaj tečt! No? 
